Srdjan Cvjetović

Torek,
19. 4. 2016,
19.28

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,85

5

Natisni članek

Natisni članek

trajnostni razvoj recikliranje surovine zeleno gospodarstvo krožno gospodarstvo

Torek, 19. 4. 2016, 19.28

7 let, 1 mesec

V krožnem gospodarstvu nič od tega, kar bomo naredili, ne bo odpadek

Srdjan Cvjetović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,85

5

Potrošniki se mnogokrat obnašamo, kot da bi bile zaloge surovin neskončne, toda smeti se kopičijo, povpraševanje po energiji, hrani in vodi pa narašča. Premostitev tega prepada je izjemna priložnost, toda ali bomo to zmogli?

Kar je za nekoga odpadek, je lahko za nekoga izhodiščna surovina, bi lahko opredelili temelje krožnega gospodarstva – a njegovi zagovorniki so prepričani, da je to šele začetek.

Ne gre zgolj za recikliranje, s katerim bomo preprečili, da bi svoj planet zakopali v odpadkih, ki so neredko tudi strupeni in nevarni, temveč za povsem nov način razmišljanja in delovanja, kjer bo vsaka stvar in vsaka storitev dobila novo vrednost tudi po izteku svoje življenjske dobe, pojasnjujejo.

Potrebovali bomo polovico več energije, polovico več hrane, tretjino več vode

Viri surovin niso neizčrpni, zato se moramo potrošniki ravnati temu primerno. V sodobni družbi ob vedno večji hitrosti življenja, napredku tehnologije, a tudi naraščajočem prebivalstvu, je povpraševanje po dobrinah vedno večje. Tudi zato je treba preseči zdajšnji linearni model, ko po končani življenjski dobi izdelek preprosto zavržemo – z njim pa tudi dragocene surovine.

Viri surovin niso neizčrpni, zato se moramo potrošniki ravnati temu primerno. | Foto: Viri surovin niso neizčrpni, zato se moramo potrošniki ravnati temu primerno.

Za Slovenijo je krožno gospodarstvo lahko zanimivo, ker nima obilja surovin

Za Slovenijo je krožno gospodarstvo zanimivo tudi iz vidika, ker kot majhna država nima zadostne količine vseh surovin, a je zaradi izvozno naravnanega gospodarstva veliko slovenskih podjetij na začetku danes še prevladujočega modela linearnega gospodarstva. Ministrstvo za okolje in prostor podpira prehod v krožno gospodarstvo, a ugotavlja, da miselnost še pri mnogo podjetjih zaostaja, saj nimajo primernih strategij. Toda ali so zgolj strategije brez temeljitih izračunov dovolj?

V naravi ni odlagališč, snov in energija krožita – zakaj pa se mi dušimo v smeteh?

Vseh surovin ni preprosto obnoviti

Pri bioloških materialih je kroženje snovi veliko lažje zagotoviti – mati narava nam pomaga s procesi razkroja, ki brez večjih naporov in stroškov na naši strani poskrbijo, da kuhinjski in preostali biološki odpadki postanejo kompost ali kakšna druga koristna surovina.

Veliko težje je pri končnih izdelkih – pogosto menjavamo mobilne telefone, gospodinjske aparate, ne nazadnje tudi avtomobile in še marsikaj drugega, za kar narava ne zna sama poskrbeti. Postopki reševanja surovin iz teh izdelkov zahtevajo določeno energijo, ustvarjajo odpadne snovi, zahtevajo delo, kar v končnem seštevku pomeni strošek – na koncu se vse ustavi pri denarju.

Ali bodo stroški upravičljivi?

Skeptiki sicer izredno privlačnemu in (vsaj teoretično) obetavnemu konceptu krožnega gospodarstva očitajo, da stroški in učinki reševanja surovin presegajo pričakovane neposredne pozitivne učinke. Voda na njihov mlin so neredki primeri zapiranja sicer naprednih središč za ravnanje z odpadki v Veliki Britaniji in ZDA, ki preprosto niso bili ekonomsko vzdržni. Na koncu dneva v današnjem sistemu vrednot poslovanja šteje barva številk na dnu razpredelnice, o tem, kaj bi se lahko zgodilo, ko bo določena surovina izčrpana, pa ni preprosto podati številčne ocene.

Ali bomo do sebe in sveta prijaznejši z najemom namesto z nakupi?

Zagovorniki krožnega gospodarstva zato pojasnjujejo, da je treba vzpostaviti povsem nov potrošniški model, ki ni linearen, torej z začetkom in koncem, in ga predstaviti na tak način, da potrošniki tudi kot posamezniki v njem vidijo osebno korist.

Ena od možnosti bi bila, da si tehnoloških izdelkov ne bi lastili, temveč bi jih najemali. To bi pomenilo dvoje: po preteku življenjske dobe bi odsluženi izdelek prevzel proizvajalec in iz njega čim več izkoristil, med življenjsko dobo pa bi mu bilo seveda v interesu, da je ta izdelek čim zanesljivejši, saj bo tako z njim proizvajalec imel manj stroškov in dela.

S souporabo vozil namesto lastništva bi lahko velika mesta razbremenili nepotrebnega onesnaževanja, velikih zastojev in posledičnih zamud v prevozu – seveda potrebujemo učinkovit javni prevoz in druge načine souporabe, ki bi obenem prinesli otipljive prednosti in prihranke tudi končnim uporabnikom. | Foto: S souporabo vozil namesto lastništva bi lahko velika mesta razbremenili nepotrebnega onesnaževanja, velikih zastojev in posledičnih zamud v prevozu – seveda potrebujemo učinkovit javni prevoz in druge načine souporabe, ki bi obenem prinesli otipljive prednosti in prihranke tudi končnim uporabnikom.

Souporaba namesto lastništva, storitev namesto izdelka

Podobno bi veljalo tudi v prevozu – družinski avtomobil ni zanemarljiv strošek, a veliko časa stoji parkiran ali v garaži. Vsaj za mestne prevoze bi se, pravijo zagovorniki krožnega gospodarstva, veliko bolje obnesli sistemi do okolja prijaznih električnih avtomobilov, ki bi zagotavljali prevoze na klic po primerljivem poslovnem modelu, kot ga ima Uber.

Tako bi bilo na cesti manj pločevine, v zraku mest manj izpustov, hitreje bi prišli na cilj, skupni stroški pa bi bili nižji za vse potnike. V takšnem modelu niso zanemarljiva niti nova delovna mesta.

Vsaka kaplja šteje

Seveda pa lahko že zdaj vsak pristavi svoj lonček za do okolja prijaznejše mesto in v smeri krožnega gospodarstva tako, da se, kjer je smiselno, v službo odpravi z javnim prevozom, kolesom ali kar peš. Uspeh prehoda v krožno gospodarstvo je v precejšnji meri odvisen od tega, ali bo vsak naredil še tako majhen prispevek po svojih močeh – toda ostaja veliko vprašanje, ali bo popolno krožno gospodarstvo mogoče uveljaviti na vseh področjih, kjer obnova surovin ni preprosta in poceni.