Slovenija vsako leto izgubi pol milijarde evrov, ko zaposleni čakajo na petek

Prezrto in endemično nezadovoljstvo Tako v Sloveniji kot drugje v modernih zahodnih družbah ljudje veliko časa posvetijo službi. Po podatkih različnih raziskav količina tega časa v veliko primerih presega obseg minut, ki jih posvetimo spanju. A medtem ko smo očitno pripravljeni vložiti v boljšo blazino in udobnejši jogi, nas zadovoljstvo na delovnem mestu ne zanima preveč. Kljub temu da je velika večina ljudi v službi na tak ali drugačen način zelo nezadovoljnih.

Dejstvo: bolj zadovoljni zaposleni delajo bolje Medtem ko je pogosta ponedeljkova krilatica "joj, kdaj bo spet petek" družbeno sprejemljiv način izražanja nezadovoljstva nad stanjem v službi, številke kažejo, kje se skriva najpogostejši vzrok zanjo. Podjetje TinyHR je pred časom izvedlo anonimno raziskavo med 200 tisoč zaposlenimi.

Rezultati kažejo, da se večina ljudi ne čuti dovolj cenjenih (79 odstotkov), ni zadovoljna s svojimi nadrejenimi (49 odstotkov) oziroma vodilnimi, ne vidi možnosti za strokovno rast (66 odstotkov), delovno kulturo svojega podjetja ocenjuje kot nezadostno (64 odstotkov) in se v njej ne prepozna. Rezultat? Nezadovoljni in podproduktivni zaposleni, ki niso vpeti v svoje delo in svoje nezadovoljstvo nezavedno širijo naprej. In to kljub dokazom, da zadovoljni zaposleni delajo bolje in (po poročanju Forbsa) neposredno vplivajo na boljše poslovne rezultate.

Kultura poje strategijo za zajtrk Peter Drucker, veliko ime teorije menedžmenta, je dejal: "Kultura poje strategijo za zajtrk." Louis V. Gerstner, nekdanji prvi mož IBM, pa je rekel, da "se je pri IBM naučil, da je kultura vse". Dve tretjini zaposlenih dela v podjetjih, kjer se zaposleni ne prepoznajo v njihovi kulturi in jo vidijo kot negativno. Še večji delež čuti, da njihov prispevek ni dovolj cenjen – statistika, ki bo z novo generacijo hiperobčutljivih mladih bržkone postala še bistveno slabša.

Del kulture je prepoznavanje in izražanje pohvale za opravljeno delo – tako po hierarhiji navzdol kot horizontalno. Forbes navaja, da je vsaj petina zaposlenih zaradi tega opravila še nekaj dela zunaj svojih delovnih obveznosti. Pogosto so pohvala kolegov in odnosi v službi – ne denar – tudi dejavnik številka ena, ko gre za odločanje za službo. Vplivajo tudi na to, kako vpete se počutimo v službi.

Po podatkih Gallupove raziskave je zahodna Evropa pri samem dnu, ko gre za odstotek zaposlenih, ki so v svoje delo zares vpeti. Le 14 odstotkov namreč dosega ta status.

Največji motivator je najbolj poceni. In najredkeje uporabljen. Izražanje pohvale je brezplačno, a kljub temu na dnevnem redu vodilnih zaposlenih in kolegov sploh ne obstaja. Razlogi so različni. Mojca Brezavšček, psihologinja, psihoterapevtka in certificirana Europsy psihologinja za področji zdravstvene klinične psihologije in psihologije dela, nam je razložila, da so razlogi (kar pa seveda niso izgovori) različni in večplastni: "Velikokrat so vodilni preobremenjeni in stisnjeni med raven nad seboj in pod sabo, posledično pa tako vpeti v svoje delo, da nimajo časa voditi. Zaradi mikroupravljanja so osredotočeni samo na vprašanje, ali jim bo zneslo. Pogosto je razlog vzgoja, sploh slovenska, po kateri so ljudje v službi plačani za svoje delo, zato pohvala ni potrebna, kaj šele nujna. Številni se ne zavedajo, da lahko pohvala prinese veliko več pozitivnih učinkov kot višja plača."

Razlogi so lahko tudi v negativnih izkušnjah – ker nekdo ni bil pohvaljen, je to zdaj nezmožen storiti. Ker so ljudje na vodilnih položajih zelo različni, so tudi različno pripravljeni upravljati svojo moč. Nekateri postanejo arogantni in so prepričani le o svojem prav. Mnenje drugih ni pomembno, pohvalo drugega pa dojemajo kot spodkopavanje lastne avtoritete. Vprašanje je tudi, kako suverenega se vodja počuti v svoji vlogi – tak, ki se ne, pohvale ne bo izrekel za nič na svetu. Skratka, potenciala v zaposlenih je veliko več, kot ga v povprečju znajo iz njih izvleči podjetja.

Izgubljena produktivnost je ogromen strošek, ki ga ni v bilancah Malokatero vodstvo podjetja se zaveda, da je daleč najvišji strošek – poleg pisal, plač in bencina – nezadovoljstvo zaposlenih. A najuspešnejši se. Amazon, Zappos in AirBnB, vsi so vodilna podjetja v svoji branži, se želijo nezadovoljnih znebiti, in to hitro. Ti namreč delajo slabše in manj, svoje nezadovoljstvo pa širijo naprej. Amazon in Zappos ponujata odpravnino brez vprašanj vsakomur, ki bi raje delal drugje. AirBnB s pozitivnejšim pristopom zaposlenim ponudi 1.500 evrov letne žepnine za potovanja.

Po ocenah Gallupa je letni strošek ameriškega gospodarstva zaradi izgubljene produktivnosti nezadovoljnih zaposlenih kar 280 milijard evrov. V Sloveniji je po podatkih statističnega urada zaposlenih 800 tisoč ljudi. Povprečni strošek na zaposlenega je nekaj čez dva tisoč evrov, skupaj torej 1,6 milijarde evrov. Groba ocena avtorja je, da je zaradi navedenih dejavnikov izgubljena kar tretjina produktivnosti. Naše gospodarstvo v ekonomskem krču tako – poleg drugih razlogov – izgublja še pol milijarde evrov na leto, ker organizacije niso zmožne izoblikovati okolja za pozitivne odnose.

Vztrajanje v nesreči – tako doma kot v službi A kot v zasebnih odnosih tudi v službenih številni vztrajajo v disfunkcionalnih zvezah, ki dolgoročno ne prinesejo nič dobrega. Po trditvah Brezavščkove so deloma krive okoliščine, a še bolj ljudje sami. Mama samohranilka bo v današnjih časih krepko premislila o skoku v neznano. Raje bo potrpela bolečo varnost. A velika večina ljudi bi tak skok preživela, pa ga vseeno ne izvede.

Ljudje z nizko samopodobo in klasično slovensko vzgojo bodo vztrajali v varni službi, ker je bila ta z vzgojo postavljena kot svetinja. Izgovorov, s katerimi ljudje racionaliziramo status quo, ne manjka – otroci, družina, negotovost, ekonomski položaj in drugo. Brezavščkova dodaja še, da je zelo pomembno in koristno, da se kritično pogledamo in vprašamo, s čim se oviramo, da ne storimo koraka naprej.

Ekonomskih razmer sami ne moremo spremeniti, sebe lahko. Kdo ve, morda bomo s tem vsem naredili največjo uslugo.