Prihodnost dela je postavljena na glavo

Konec službe? Tradicionalno pojmovanje službe je enačeno z rednim delovnim razmerjem v sklopu podjetja ali druge organizacije. Vsebuje osemurni delovni čas (včasih tudi več), skupne prostore, kulturo in konec meseca plačo. Struktura, ki je ostala nespremenjena od industrijske revolucije, je imela svoj namen – tako za organizacijo kot za posameznika.

A to obliko vse bolj nadomešča tako imenovano delo na zahtevo, kjer iščoči pomoči tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi, najdejo prek aplikacij na pametnih telefonih. Podobno, kot so nove tehnologije umaknile posrednika na področju taksiprevozov (Uber) in na področju turističnih namestitev (AirBNB), podjetja, kot so Handy, Instacart in Fancy Hands, počnejo na področju dela. Ali smo priča koncu službe?

Pomočnik, hišnik in voznik na zahtevo Ugledni tednik Economist poroča, da omenjena podjetja znotraj kadrovske panoge zgolj kopirajo model, ki so jih druga že uporabila v drugih segmentih – v realnem času usklajujejo službe z neodvisnimi ponudniki. Pomoč, najeta z Instacartom, vam domov prinese živila, Fancy Hands ureja dobavo osebnih pomočnikov, Handy pa zagotavlja ljudi, ki pomagajo pri množici delovnih opravil od selitev do sestavljanja pohištva.

Skupna lastnost vseh je uporaba tehnologije (beri: aplikacij na pametnih telefonih), pri tem pa so različno uspešna. Economist navaja, da je Handy od leta 2011 pridobil dobrih 30 milijonov evrov tveganega kapitala, ne seznamu pa imajo okoli pet tisoč ljudi, pripravljenih za delo – najaktivnejši od teh naj bi zgolj s priložnostnimi deli zaslužili tudi dva tisoč evrov na mesec. A prav vsa pod vprašaj postavljajo pomen službe in karierne poti.

Struktura in varnost sta stvar preteklosti Od industrializacije je bilo delo organizirano v podjetjih. To je ponujalo neko stabilnost – tako za zaposlene kot za podjetja, ki so imela zagotovljeno delovno silo (ta pa varne pogoje za delo in plačilo). Modernejša korporacija je vzpostavila tudi zelo jasno hierarhijo in s tem začrtala potencialno karierno pot. Za pravice delavcev so skrbeli sindikati, delo pa je bilo jasno deljeno.

A kot navaja Economist, je ta "strukturirana pravljica" trajala do konca devetdesetih, ko je podjetja zadela informatizacija, s katero naslanjanje na lastno delovno silo ni bilo več nujno; še več, najemanje zunanje pomoči je bilo pogosto bolj smiselno. Sindikati so, predvsem v zasebnih podjetjih, izgubili vso moč.

Novo gospodarstvo, nova pravila Nove tehnologije, posebej vseprisotni pametni telefon, so omogočile mrežno povezovanje med vsemi, vedno in povsod. Resnica, da je ceneje imeti lastne zaposlene kot vedno izgubljati resurse z iskanjem prave zunanje pomoči, ne velja več. V svetu, kjer so, kot pravi Economist, "vsi povezani z vsem in vsi za vse vedo, kaj počno", je transakcijski strošek upravljanja zunanjih zaposlenih upadel.

Procesorska moč osebnih napravic je tako zrasla, da specializacija ni več to, kar je bila, s to pa je prišla tudi možnost izkoriščanja neizkoriščenih virov na trgu. Le kdo ne pozna vsaj nekoga, ki poleg službe počne še kaj?

Težave pri razvoju kariere in načrtovanju življenja Mojca Brezavšček, psihologinja, ki je v karieri skrbela za kader v velikem slovenskem podjetju, meni, da kljub navideznim prednostim hitrejšega pridobivanja zaposlitve v ekonomsko težkih časih tak način za veliko ljudi pomeni možnost težav. Ljudje ne bodo imeli občutka varnosti, niti navideznega ne. Ob tem možnosti za razvoj kariere z vidika podjetja pravzaprav ne bo, saj gre, dodaja Brezavščkova, za način zaposlovanja po načelu "po uporabi odvrzi".

Pri zadnjem pa prostora za vzgajanje kadra, ki je poleg tega še lojalen, integriran v kulturo podjetja in bolje vpet v ekipno delo, ni. Meni tudi, da je tovrsten način zaposlitve izrazito nepraktičen z zornega kota načrtovanja življenja, saj je ob nerednih prihodkih nemogoče načrtovati večje naložbe, družino, iskati posojilo.

Brezavščkova dodaja, da sicer zagotovo obstajajo posamezniki, ki so bolj nagnjeni k tveganju in jim bo tudi tak način dela dal možnost za razvoj kompetenc, nabiranje različnih izkušenj in rast. A vsaj ljudje, ki imajo potrebo po varnosti, bodo pri tovrstnem zaposlovanju izrazito trpeli.

Ni vse za vse A kar se vsaj v teoriji zdi kot uresničitev sanj nove družbe, v kateri bodo imeli vsi enake možnosti in ne bodo ujeti v disfunkcionalna delovna razmerja, ni brez pridiha trde realnosti. V Economistu se (upravičeno) sprašujejo, kako bi na občutljivem področju dela ravnali regulatorji – izkušnja z moderno taksislužbo Uber se bo skoraj zagotovo ponovila.

Hkrati model tovrstnega zaposlovanja ni primeren za vse panoge – kaj nekomu v Londonu pomaga izvrsten avtomehanik v Ljubljani? Ob tem je seveda prisotno tudi vprašanje motivacije in upravljanja (nadzora?) ljudi, ki jih ne poznamo in nimamo pojma o njihovih strokovnih ali osebnih izkušnjah. Hkrati tovrstna "svoboda" nekaterim ustreza bolj kot drugim, ki bolj cenijo varnost (ta tudi ni več to, kar je bila).

Slovenija še za časom Samo Kraker, soustanovitelj spletišča delonauro.si, ki je domača različica spletnega usklajevanja ponudbe in povpraševanja po delu, pravi, da so izkušnje z omenjenim projektom pokazale, da je razmišljanje o delu namesto službe morda v Sloveniji še korak pred časom. Na projektu trenutno iščemo nove moznosti delovanja, ki morajo zagotavljati vzdržno delovanje projekta ob hkratni ponudbi kakovostne storitve za iskalce in ponudnike dela. Kljub pozitivnim gospodarskim kazalcem v zadnjem času, je gotovo, da moramo razmišljati fleksibilno in se čimprej navaditi, da "imeti službo" ni nujno nekaj običajnega. Prihajajoče generacije se bodo morale znati prilagoditi okolju, ki bo morda drugačno, kot ga poznamo danes. V Sloveniji je trenutno preferiran model zaposlitve za ne/določen cas, ki v zdravi organizaciji lahko ustvarijo občutek varnosti in stabilnosti, ter s tem tudi pozitivno vplivajo na storilnost zaposlenih. V kolikor nam bo uspelo spremeniti razmišljanje, da vedno obstaja možnost izgube službe in hkrati tudi, da vedno obstaja možnost za uspešno delo, se bo zmanjšala možnost stresa, storilnost vsakega posameznika pa bo ostala visoka.

Klasična oblika zaposlitve se bo zagotovo še dolgo obdržala v veliki večini sektorjev, še posebej tam, kjer je potrebno zagotavljati večje število strokovnjakov ali delavcev in gre za dolgoročne projekte.