Koliko boste dobili na račun v Sloveniji in koliko v Avstriji #plača

Potem ko gospodarstveniki in politične stranke že dalj časa v en glas ponavljajo, da so za prenizko konkurenčnost Slovenije krive predvsem preveč obdavčene plače, smo preverili, ali so njihove trditve osnovane na realnih izračunih ali gre le za izgovor lastnikov podjetij in direktorjev. Pričakovati je, da bo prav razbremenitev plač z davki in prispevki letos osrednja tema predvolilnih kampanj in njihovih obljub. Ne samo visokih plač, temveč tudi najnižjih.

Jasmina Držanič iz svetovalnega podjetja Genes, je prepričana, da ob nizki investicijski sposobnosti zniževanje davkov nima bistvenega učinka na konkurenčnost.

Razlika v neto plači znaša 150 evrov

Njena raziskava obdavčitve slovenske in avstrijske plače je pokazala, da oba delavca za štiri tisoč evrov bruto plače zaslužita podoben neto znesek. Tudi Avstrijci torej delo obdavčujejo dokaj podobno kot v Sloveniji, čeprav v javnosti velja drugačno prepričanje. 

Delavec v Sloveniji iz svoje bruto plače plača višje prispevke in nižjo akontacijo dohodnine. Avstrijski delodajalec pa plača več bruto-bruto deleža, kot plača slovenski delodajalec. Delež davkov in prispevkov v bruto-bruto plači v Sloveniji je nižji od tega deleža v Avstriji.

Da slovenski delavec na račun dobi nakazano celo malenkost več kot delavec v Avstriji, je posledica tega, da avstrijski delavec ne dobi nadomestila za prehrano in prevoza na delo (v Sloveniji skupaj 150 evrov) oziroma je za prevoz na delo upravičen do olajšave pri dohodnini. Delavec v Avstriji, ki stanuje do deset kilometrov stran od službe, ni upravičen do povračila za prevoz na delo.

Foto: Jasmina Držanič

Še ena  primerjava: v povprečni bruto-bruto plači v Sloveniji (2.150,55 evra) je 38,04 odstotka davkov in prispevkov, v povprečni bruto-bruto plači v Avstriji (4.729,70 evra) je 50,08 odstotka davkov in prispevkov. Tudi tu avstrijski delodajalec plača večji delež kot slovenski, je izračunala Držaničeva. Slovenska obdavčitev dela je torej nižja kot avstrijska, s katero se tako radi primerjamo.

Res pa je, da Slovenija v primerjavi s severno sosedo ne pozna socialne kapice, ki trenutno znaša 5.130 evrov mesečno (letno 71.820 evrov). To pomeni, da se socialni prispevki obračunajo samo do te višine mesečne plače, ne pa pri višjih mesečnih plačah oziroma višjem letnem dohodku. Slovenija ima tako veliko težavo pri pridobivanju visoko izobraženih kadrov, ki jih je treba tudi nadpovprečno plačati.

Foto: Gregor Jamnik

V Avstriji sta sicer obvezni tudi 13. in 14. plača, ki sta obdavčeni podobno kot redna plača.

Ključna je slabša investicijska sposobnost

Po statistikah Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je stopnja obremenitve slovenskih plač nižja od povprečja držav EU. Davčna obremenitev slovenskih plač tako po ugotovitvah Držaničeve ni ključna cokla gospodarstva. "Glavna težava slovenskega gospodarstva je njegova slabša investicijska sposobnost v primerjavi z gospodarskim povprečjem v EU, na makroravni pa se to kaže v nižji dodani vrednosti našega gospodarstva," pojasnjuje.

Za bolj nazorno utemeljitev je simulirala poslovanje dveh podjetij. Prvo ima sedež v Sloveniji, drugo nekje v EU, kjer so ekonomski pokazatelji blizu ali malo nad povprečjem EU. Obe podjetji imata enako dejavnost (na primer predelovalna industrija), kar pomeni, da sta si konkurenčni in sta tehnološko spodobno opremljeni. Imata tudi spodobno bonitetno oceno in posledično relativno preprost dostop do financiranja.

Držaničeva predpostavi, da sta obe podjetji v istem obdobju izvedli novo investicijo, katera predračunska vrednost znaša tisoč enot. Obe podjetji sta zbrali 500 enot lastnih sredstev, drugih 500 enot pa sta si izposodili. Posojilni pogoji pri obeh podjetjih so enaki, in sicer bosta morali v petih letih vrniti 500 enot, fiksna obrestna mera pa znaša dva odstotka.

Predpostavlja še, da sta obe podjetji uspešno končali investicijo in da se že kažejo tržni učinki. Podjetje iz Slovenije ima svoj trg delno v EU, delno v balkanski regiji. Podoben trg ima tudi podjetje z EU-povprečjem, a ima večji trg v EU.

Obe podjetji sta naredili enako količino konkurenčno primerljivih izdelkov, ki sta jih vse prodali. Kakšen je rezultat?

"Cilji stroke, politike in združenj bi morali biti, kako več zaslužiti, kako dohiteti boljše od nas, ne pa kako redistribuirati na prenizki osnovi in se pretvarjati, da bo z enim všečnim ukrepom vse drugače in boljše," opozarja Jasmina Držanič iz svetovalnega podjetja Genes. Foto: Osebni arhiv Podjetje iz Slovenije bo svoje cene oblikovalo tako, da bo lahko kaj prodalo na Balkanu, kjer je plačilna sposobnost manjša, če pa bo izvažalo v druga območja EU, bo konkurenčno le z nižjo ceno od povprečnega podjetja EU, kar je posledica tega, da podjetje prihaja iz periferne države EU. Slovenski izdelek žal ne sporoča, da je tako kakovosten kot nemški, avstrijski ali francoski.

Kljub predpostavki, da je vsota stroškov materiala, energije in storitev pri obeh podjetjih enaka, bruto marža slovenskega podjetja znaša 40 odstotkov, drugega podjetja iz EU pa 42,86 odstotka.

Slovensko podjetje za plače letno odšteje sto enot, EU-podjetje pa deset odstotkov več.

Slovensko podjetje poslovno leto konča z rezultatom 85,67 enote, povprečno EU-podjetje pa z rezultatom 120 enot. Slovenski proračun prejme 1,33 enote iz davka na dobiček, druga država EU pa deset enot. Poslovni izid pred obrestmi in davki (EBIT) bi pri slovenskem podjetju znašal sto enot letno, pri EU-podjetju pa 140 enot, je pokazal izračun.

Slovensko podjetje ima skoraj tretjino manjše investicijske sposobnosti

Če bi imeli obe podjetji pet let takšne rezultate kot prvo leto, bi slovensko podjetje v tem času akumuliralo pet krat 87 denarnih enot kapitala, kar skupaj znaša 435 enot kapitala, medtem ko bi primerljivo povprečno EU podjetje akumuliralo 600 enot kapitala. Slovensko podjetje bo zaradi tega v investicijski sposobnosti zaostajalo 28 odstotkov za povprečnim podjetjem EU. Bo pa slovensko podjetje na drugi strani še vedno potencialno zanimivo zaradi znanja, izdelkov itd. in bi lahko bilo celo predmet prevzema povprečnega EU-podjetja.

Foto: Gregor Pavšič Držaničeva je prepričana, da se vse to v bistveno bolj kompleksni različici v slovenskem gospodarstvu dogaja že dalj časa. "Dodana vrednost se zmanjšuje in postavljam hipotezo, da se posledično (ne tvegam s trditvijo, da je to v neposredni korelaciji, ker nimam dovolj podatkov, da bi to dokazala) zaradi tega zmanjšuje tako konkurenčnost kot tudi obseg investicij v zasebnem in javnem sektorju," pojasnjuje.

Cilj bi moral biti, kako zaslužiti več 

Izračun pokaže, da sta konkurenčni podjetji iz različnih držav EU poslovno leto začeli enako, proizvedli in prodali sta enako količino primerljivih izdelkov, a je slovensko podjetje že po prvem letu v zaostanku. "To, da je slovensko podjetje zaostalo, ni posledica tega, kako ga je država davčno prijela na davku na dobičke, pač pa zaradi razlike, ki je nastala že v realizirani prodaji. Bistveno boljših rezultatov niti ni pričakovati, če bo slovensko podjetje začelo izčrpavati delovno silo in zniževalo stroške plač. Takšno varčevanje se kot bumerang vrne v dveh ali treh letih; ker se zmanjša motiviranost zaposlenih, se prodaja še zmanjša," je prepričana.

Foto: Klemen Korenjak Tudi podjetnik Dušan Olaj je prepričan, da Slovenija problema nekonkurenčnosti ne bo rešila z nižjo obdavčitvijo stroškov dela. "Višina davka in obdavčitev dela nista ključna problema Slovenije. Po vseh davčnih obremenitvah smo podobni Evropi. Imamo pa na eni strani izjemno slabo obdavčeno premoženje, na drugi strani pa visoko obdavčeno delo. Če bomo znižali obdavčitev dela, bomo morali povečati obdavčitev premoženja. Vendar skupni izkupiček ne bo bistveno drugačen.

Za boljšo konkurenčnost bi morali država namesto financiranja znanstveno-raziskovalnih institucij financirati razvojne naloge podjetjem. Podjetja bi morala skrbeti za aplikativne znanstvene institucije, temeljno znanost pa naj še naprej financira država. Prihodnost in konkurenčnost podjetij je namreč v večji dodani vrednosti, ki se vedno bolj skriva v znanosti in vedno manj v kapaciteti proizvodne linije," poudarja Olaj.

Držaničeva osnovni problem vidi v realiziranem prihodku. Ne zaradi tega, ker podjetja ne bi znala prodajati, ampak ker nimajo zadosti sredstev, da bi se lahko širila in na ekonomiji obsega zmanjševala zaostanek za evropsko konkurenco. Zaostanek na ravni podjetja se na ravni celotnega gospodarstva kaže v tem, da je Slovenija ob vstopu v EU dosegala 85-odstotno razvitost EU, leta 2017 pa le 83-odstotno stopnjo razvitosti.

"To pomeni, da država ni imela razvojnega modela. Cilji stroke, politike in združenj bi morali biti, kako več zaslužiti, kako dohiteti boljše od nas, ne pa kako redistribuirati na prenizki osnovi in se pretvarjati, da bo z enim všečnim ukrepom vse drugače in boljše," še sklene Držaničeva.