Kdo je srbski posrednik, ki je Petrol tožil za milijone?

Obdobje prve vlade Janeza Janše je zaznamovalo več naložb slovenskih državnih podjetij v nekdanje jugoslovanske republike, ki so se pozneje izkazale za sporne. 

Ena od teh je bil tudi Petrolov pohod v Črno goro, ki ga je junija 2007 izpeljala uprava Marka Kryžanowskega. Takrat je največji slovenski naftni trgovec kupil 50 odstotkov tamkajšnje družbe Montenegro Bonus in hkrati v Črni gori napovedal za 154 milijonov evrov vlaganj. 

A visokoleteči načrti, med katerimi sta bili tudi gradnja skladišča za pogonska goriva v pristanišču Bar in plinifikacija Podgorice, so kmalu padli v vodo. 

Istrabenz in kriza pokopali načrte

Petrolov pohod v Črno goro je leta 2007 izpeljala uprava Marka Kryžanowskega. Foto: STA , Petrol se je le nekaj mesecev pozneje v Sloveniji zapletel v prevzemno vojno z Istrabenzom Igorja Bavčarja, za nakupe delnic porabil 185 milijonov evrov in leto 2008 končal celo v izgubi. S posli v Črni gori se je po zamenjavi uprave v Petrolu ukvarjala tudi posebna revizija. Črnogorske vlade Petrolove težave niso kaj prida zanimale, saj je zahtevala izpolnitev pogodbe. V začetku leta 2011 jo je razdrla, pri čemer je Petrolu še vedno grozila tudi unovčitev 144 milijonov evrov vrednega jamstva za vlaganja. 

Zadevo je upravi, ki jo je takrat že vodil Berločnik, uspelo "zapreti" konec leta 2011, ko je Petrol od Montenegro Bonusa odkupil preostalo polovico družbe Petrol Bonus. To se je pozneje združilo v novo podjetje Petrol Crna Gora MNE, ki ima danes v tej državi v lasti deset bencinskih servisov. 

Zakaj je Kryžanowski potreboval posrednika?

Toda težav s tem še ni bilo konec. Iz omare črnogorskih poslov je padel še en okostnjak. Izkazalo se je namreč, da je leta 2007 tedanja uprava Petrola zajetni kolač pri poslih obljubila tudi posredniku.

Šlo je za beograjsko podjetje Konim, ki ga je takrat obvladoval srbski državljan Dušan Matković. V podjetju naj bi bili v zameno za pomoč pri Petrolovih naložbah v Črni gori upravičeni do provizije enega odstotka vrednosti vseh poslov. Po Matkovićevih izračunih torej do 1,45 milijona evrov. V Petrolu mu denarja niso želeli izplačati, ker so menili, da so svoje pogodbene obveznosti v celoti in pravilno izpolnili. 

Podjetje Konim je v Podgorici proti Petrolu že leta 2014 vložilo tožbo, a jo je gospodarsko sodišče zavrnilo. V začetku leta je to odločitev dokončno potrdilo še pritožbeno sodišče, kar so nam potrdili tudi v Petrolu.

Pri tem je ključno vprašanje, zakaj je nekdanja uprava Petrola v Črni gori potrebovala posrednika in zakaj je bil ta prepričan, da je upravičen do enega odstotka napovedanih, ne dejanskih vlaganj v tej državi. 

Steber Miloševićevega režima

Dušan Matković sicer ni "običajen" poslovni svetovalec. Gre za nekdaj pomembnega igralca v najbolj brutalnem obdobju srbske tranzicije, ko je bil v Beogradu še na oblasti Slobodan Milošević. 

Z zapuščino, ki jo je v Črni gori pustila ekipa nekdanjega prvega moža Marka Kryžanowskega, je dokončno počistila uprava, ki jo vodi Tomaž Berločnik (na fotografiji). Foto: Matej Leskovšek Matković je bil tedaj visoki funkcionar Socialistične stranke Srbije, ki jo je vodil srbski "vožd". Znan je po pogovoru na enem od srečanj te stranke, na katerem je pozval, da je treba študente, ki so protestirali na ulicah Beograda, "naučiti lekcije". 

Leta 1991 je bil srbski minister za industrijo, nato pa je vodil železarski kombinat Sartid iz Smedereva, ki je zaposloval okrog 10 tisoč ljudi. V obdobju mednarodnih sankcij proti Beogradu je imel prepoved vstopa v države članice EU. Takrat se je v Srbiji govorilo, da so bile v prostorih železarne spravljene tudi večje količine pretihotapljenih cigaret. 

Prenašal "voždov" denar v Libanon?

Britanski časnik The Independent je leta 2000 razkril, da je Matković le slab mesec dni pred Miloševićevim padcem obiskal Bejrut z letalom jugoslovanske vlade, na katerem je bil edini potnik. Bil naj bi eden od ključnih operativcev operacije prenašanja denarja Miloševićevega režima v glavno mesto Libanona. V istem letu je Matkoviću Bejrut obiskal dvakrat – prvič skupaj z Borko Vučić, dolgoletno "bančnico" Miloševićevega režima, ta je leta 2009 umrla v prometni nesreči. 

Pozneje je Matković za nekaj let izginil iz javnosti. Vmes se je očitno ukvarjal s posredniškimi in "svetovalnimi" posli, bil pa je tudi kandidat za direktorja Naftne industrije Srbije (NIS). 

Očitke o svojem spornem delovanju v obdobju Miloševićevega režima je večkrat zanikal.