Je deflacija za potrošnike res slaba?

Padanje cen potrošniških dobrin, poimenovano tudi deflacija, ima dva popolnoma nasprotujoča si učinka. Prvi je samoumeven – nižja cena dobrin, ki jih kupujemo, pomeni, da lahko teh dobrin kupimo več ali pa del prihodkov preusmerimo v druge nakupe ali varčevanje. Posledično lahko pričakujemo nova delovna mesta zaradi povpraševanja po dobrinah, po katerih pred tem ni bilo visokega povpraševanja.

Nizke cene pomenijo več ali manj nakupov? Na drugi strani pa je argument, da deflacija predstavlja eno največjih tveganj za gospodarsko rast in dobrobit celotnega gospodarstva. Nižanje cen naj bi povzročilo, da se potrošniki z zamikom odločijo za nakupe, saj bi ti zaradi pričakovanja nižjih cen z nakupom odlašali in prav s tem povzročili še nižje povpraševanje in posledično še nižje cene. Ta stisk cen bi znižal marže podjetjem, ki bi začela odpuščati zaposlene, posledično bi bilo več brezposelnih, skupno povpraševanje pa bi še dodatno upadlo, kar bi seveda pomenilo nova odpuščanja, še višjo stopnjo brezposelnosti itd.

Raziskava, ki so jo naredili na Bank of International Setlement, je pokazala, da klasična ekonomska teorija ne drži oz. da izhaja iz primera velike depresije v tridesetih prejšnjega stoletja, ki pa je izjema in ne pravilo glede padca gospodarske aktivnosti in deflacije.

Deflacija in gospodarska rast Avtorji raziskave so zbrali ogromno bazo podatkov za 38 držav glede inflacije (in seveda deflacije), gospodarske rasti in sprememb cen nepremičnin in delnic. Zanimalo jih je, ali ima deflacija potrošniških dobrin kakšno povezavo z nadaljnjo gospodarsko rastjo.

Ugotovitev je bila zelo zanimiva – padanje cen potrošniških dobrin ni imelo negativnih učinkov na gospodarsko rast ne glede na izbrano časovno obdobje (obdobje zlatega standarda med letoma 1870 in 1913, medvojno obdobje 1920–1939, povojno obdobje 1946–2013). Edini primer močnega negativnega vpliva (zaradi prej opisane negativne spirale) je bila velika depresija, ko je BDP na prebivalca v ZDA upadel za 35 odstotkov, cene potrošniških dobrin za 25 odstotkov, cene nepremičnin prav tako za četrtino, cene delnic pa za več kot 80 odstotkov.

Deflacija in cena nepremičnin Glavni razlog za negativno deflacijsko spiralo, ki se je vsi tako bojimo, torej ni padec cen potrošniških dobrin, ampak padec cen nepremičnin in finančnih naložb. Poglejmo si primer.

Če v povprečju nepremičnine in finančne naložbe upadejo za recimo četrtino vrednosti, lahko pričakujemo manjšo potrošnjo, saj bomo potrošniki občutili padec vrednosti svojih sredstev in ne bomo pripravljeni več trošiti v enaki meri kot pred padci cen. Dodatno bodo vsi, ki so za posojila zastavili nepremičnine ali finančne naložbe, močno na udaru, saj bodo banke zahtevale dodatna kritja ali pa višje obrestne mere zaradi povišanega tveganja. Del takšnih podjetij in gospodinjstev ne bo mogel odplačevati dolgov, zato bodo na udaru tudi banke, ki pa bodo še tistemu zdravemu delu gospodarstva zaprle posojilno pipico, saj bodo v fazi krčenja poslovanja. Dodatno bodo podjetja, ki imajo finančne naložbe in nepremičnine, morala te na svojih bilancah prevrednotiti in si s tem zmanjšati bilančno vsoto, kar pripelje do izgub iz prevrednotenja.

Preprečiti balončke Takšna kombinacija padcev cen nepremičnin in finančnih naložb se je vedno izkazala za močno negativno za gospodarsko aktivnost držav, vendar rešitev ni v tem, da bi si želeli čim višje cene nepremičnin ali delnic, kot si mnogi to predstavljajo (tudi centralne banke v zadnjem času s svojimi ukrepi želijo doseči premoženjski učinek, ki bi prek višanja cen finančnih naložb in nepremičnin povišal povpraševanje in posledično BDP). Rešitev je v tem, da se ne dovoli nastanka balončka na teh trgih, ki ponavadi nastanejo zaradi prekomerne uporabe posojil za špekulativne nakupe (tako nepremičnin kot finančnih naložb).