Aleš Mozetič: Naše zgodbe so danes skoraj nemogoče

Direktor in solastnik družbe Don don Aleš Mozetič že več kot dve desetletji uspešno krmari v pekovski industriji. Skupaj s sestro sta po končanem študiju s krofi zakorakala v svet podjetništva in počasi začela osvajati Balkan. Najprej sta na noge postavila blagovno znamko Tvojih pet minut, zgradila tovarno na Hrvaškem, z nakupom tovarne v Srbiji leta 2008 pa postala vodilno pekovsko podjetje v Srbiji. S prevzemom Pekarne Grosuplje je metliško podjetje Don don postalo največji pek v regiji. Poslujejo v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Bolgariji in na Hrvaškem, načrtujejo pa še širitev v Romunijo in Albanijo.

Gospod Mozetič, kakšni občutki vas navdajajo danes, ko po skromnih začetkih iz devetdesetih let z nakupom Pekarne Grosuplje postajate največji igralec v regiji? V podjetništvu se občutki razvijajo v skladu s priložnostmi. Tako nekih posebnih občutkov danes nimam, saj gre le za eno izmed etap v razvoju podjetja. Če pogledam k našim začetkom, lahko rečem, da smo bili eno od redkih podjetij, ki smo se ves čas držali svoje temeljne dejavnosti. S fokusom na eno dejavnost nam je uspelo ohraniti specializacijo in globino v pekovski industriji. Čeprav so bile v začetku devetdesetih let nekatere dejavnosti bistveno bolj dobičkonosne. Na svoji poti smo vztrajali, kar se nam danes obrestuje.

A vmes ste poskusili tudi z lastnimi oziroma franšiznimi prodajalnami, nato pa ugotovili, da to ni prava smer. Zakaj se ni obneslo? Slovenija je v tem segmentu izredno specifična. Trgovine morajo biti postavljene na najboljših lokacijah, ki imajo visoko in konstantno frekvenco skozi ves dan, ves teden in vse leto. V Sloveniji pa je takšnih lokacij razmeroma malo. Zato smo projekt zamrznili in se posvetili bolj industrijskemu načinu proizvajanja, prodaje in distribucije prek partnerjev.

Mrežo svojih prodajaln oziroma majhnih pekarn sicer še vedno razvijamo v Srbiji, kjer so razmere povsem drugačne. Navade kupcev in frekvenca nakupov so na jugu povsem drugačne. Zato se naša veriga pekarn dobro razvija, z njo pa imamo še velike načrte. Do leta 2020 želimo v Srbiji odpreti tisoč majhnih pekarn pod blagovno znamko Tvojih pet minuta.

Zakaj potem majhne pekarne v Sloveniji rastejo kot gobe po dežju? Tako kot pri vseh panogah se tudi znotraj pekarske ustvarijo specialisti. Družinski poslovni modeli bodo verjetno preživeli tudi na nekoliko slabši lokaciji. Tu so še mednarodne verige, ki se specializirajo zgolj za svoja prodajna mesta. Mi v tem segmentu nimamo namena tekmovati.

Vaša poslovna pot je izredno zanimiva. Kako ste začeli? Moja zgodba, ki sega v začetek devetdesetih let, je res simbolična. Takrat je v Sloveniji vladala ekstremna podjetniška atmosfera. Skupaj s sestro sva po končanem študiju v Ljubljani brez družinske podjetniške tradicije zakorakala v svet podjetništva. Ker se je večina odločila, da odpre zasebno trgovino, sva se midva raje odločila za proizvodnjo. Navdih za proizvodnjo krofov sva dobila pri sorodnikih v Kanadi, saj sva želela na slovenskem trgu ponuditi nekaj, česar še ni bilo. Prve krofe sva naredila v hiši starih staršev v Metliki.

Kje ste dobili zagonski kapital? Šlo je za družinski kapital staršev, stricev in tet. Pozneje tudi posojilo s hipoteko na domačo hišo. Na srečo je iz vsega nastala zgodba s srečnim koncem.

Je bilo takrat lažje začeti takšen posel kot danes? Zagotovo. Šlo je za povsem drugačne okoliščine. Danes se srečujemo z zrelim obdobjem v številnih panogah. Naše zgodbe so po mojem mnenju danes skoraj nemogoče.

Zakaj ste se odločili za nakup Pekarne Grosuplje? Potegovali ste se tudi za nakup Žita. Ko smo leta 2003 naredili tovarno v Zagrebu in leta 2008 kupili prvo tovarno v Srbiji, smo ves čas spremljali globalne smernice, ki vodijo v globalizacijo. Danes ne vidim panoge, ki bi se temu lahko izognila. Skozi zgodbo v Srbiji smo prišli do vodilnega proizvajalca pekovskih proizvodov v Srbiji. Naša ambicija pa je, da na vseh trgih nekdanje Jugoslavije zavzamemo prvi ali drugi položaj. To je bil glavni razlog za nakup podjetij v regiji. In to želimo nadaljevati.

Ste razmišljali, da bo v krizi lažje in predvsem ceneje priti do novih prevzemnih tarč? V pekovski panogi ni bilo posebne krize, saj kruh še vedno jemo. Morda se je bolj spremenila struktura nakupov. Ne vemo, kakšna bi bila cena pred krizo, samo ugibamo lahko. Vsakemu kupcu se zdi cena visoka, prodajalcu pa prenizka. Cena nakupa Pekarne Grosuplje je po mojem mnenju poštena, z njo pa v resnici kupujemo priložnost. Gre samo za kamen v mozaiku razvoja podjetja.

Pri Pekarni Grosuplje cenimo položaj pekarne, ki je najboljša blagovna znamka kruha v Sloveniji. Naša naloga je, da znanje in kakovost Pekarne Grosuplje zdaj razširimo na vse trge, kjer smo prisotni.

Natančnega zneska nakupa niste nikoli razkrili. Govorilo se je o znesku med 20 in 30 milijoni evrov. Je številka prava? S prodajalcem smo se dogovorili, da cena ostane skrivnost.

Kako ste financirali prevzem Pekarne Grosuplje? Že pred štirimi leti smo spoznali, da le z organsko rastjo in dolžniškim kapitalom ne bo mogoče aktivno sodelovati v konsolidaciji slovenske pekovske industrije. Zato smo za nakup v Srbiji za financiranje poiskali skandinavske pokojninske sklade, ki so nas s svežim denarjem dokapitalizirali. S temi sredstvi smo nato pospešili konsolidacijo srbske pekarske industrije. Enako smo naredili za nakup Pekarne Grosuplje, podprl nas je tudi sindikat bank z Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD) na čelu.

Kako je zdaj z lastništvom Don dona? Lastništvo je konsolidirano. V slovenskem Don donu so 40-odstotni lastniki skandinavski pokojninski skladi, 60 odstotkov pa je v lasti družine Mozetič. Slovenski Don don je 100-odstotni lastnik vseh hčera v regiji.

Kakšne sinergijske učinke pričakujete z zadnjim nakupom? Ogromne. Prvi sinergijski učinek bo višja ekonomija obsega, da lahko tekmujemo z zmogljivostmi, asortimentom, logistiko … Pekarna Grosuplje postaja razvojni center za vso regijo. V njenem znanju, tehnologiji in vseh preostalih lastnostih vidimo velik preskok v preostalih naših tovarnah.

Predvsem pa s takšnim prevzemom nekateri procesi v podjetju postanejo bolj učinkoviti.

So sinergijski učinki že vidni? Načrt je narejen in se bo izvajal v prihodnjih dveh letih. Tu smo komaj 20 dni, zato je za to še prezgodaj. Vidimo pa veliko sinergij.

Bo vaš največji kupec v Sloveniji še naprej ostal Mercator? S čim ste si to zagotovili? To ostane. Tega si v pekarski panogi ne moreš zagotoviti. Lahko si zagotoviš edino s tem, da tečeš hitreje kot drugi, si dinamičen in inovativen. Naši proizvodi morajo Mercatorju pomeniti dodatno prepoznavnost in dobičkonosnost. Kar Sosedova pekarna zagotovo je. Če jim bomo to omogočali, ne vidim razloga, da ne bomo več ključni partner.

Ali se v Mercatorju čuti menjava lastnika? Agrokor regijo gleda bolj kot celoto, kar je tudi naša priložnost. Mi lahko s kakovostjo, asortimentom in aktivnostmi "rešujemo" njihove težave v vsej regiji. Prej je Mercator deloval na vsakem trgu posebej. Menim, da so v nekaterih procesih postali tudi bolj dinamični in hitrejši, kar je dobro za vse nas.

Boste proizvodnjo v Grosupljem obdržali? Pekarna Grosuplje je v vseh pogledih daleč najsodobnejša pekarna v regiji. Vsekakor ostajamo tukaj. V neposredni bližini pekarne imamo v lasti tudi dve veliki zemljišči. Vsi načrti gredo v smeri dodatne širitve. Odpuščali ne bomo, zaposlili bomo še okoli 50 novih sodelavcev.

Kljub temu da slovensko okolje ni dovolj konkurenčno? Za druge dejavnosti ne vem, za našo branžo pa ne vidim teh težav. Mi smo lahko konkurenčni, moramo se le prilagoditi. Temeljna težava pekarstva v regiji je njegova razdrobljenost, kjer ni ekonomije obsega. Če bomo na vseh svojih trgih dosegli začrtan tržni delež, bomo prišli do obsegov evropskih velikanov. S tem si bomo lahko privoščili tudi podobne tehnologije.

Načrtujete tudi širitev zunaj regije, proti severu? Za zdaj ne. V naslednji petletni strategiji nimamo širitve na severne evropske trge.