Poljak, ki ni razumel, kako lahko Slovenci eno uro posedamo ob kavi

Michal Rynia je Poljak, ki ga je po študiju na Nizozemskem v Novo Gorico pripeljala ljubezen do plesa in dekleta Nastje Bremec. Po diplomi sta se pred osmimi leti skupaj vrnila v njeno domovino, saj sta se v Rotterdamu naveličala aprilskega vremena. Ob prihodu v Slovenijo sta ustanovila plesni ansambel, od takrat pa največ časa in strasti posvečata sodobnemu plesu. Novo Gorico sta si izbrala zaradi Nastjine želje po vrnitvi v domovino in sredozemskega podnebja.

Michal in Nastja, ki sta par tako na odru kot pod njim, največ svojega časa posvečata plesu. Njun dan se začne s kavo, nadaljuje pa v plesni dvorani z uro joge, baleta in ustvarjanjem novih koreografij.

Prizor iz predstave Zarota tišine, ki je premiero doživela novembra lani.

Plesni ansambel MN Dance Company v Novi Gorici sta ustanovila ob vrnitvi iz Rotterdama, kjer sta diplomirala na priznani plesni akademiji Codarts.

To, da bosta po končanem študiju ustanovita nekaj svojega, se jima je zdelo povsem naravno. Želela sta ustvariti nekaj svojega, s prepoznavnim plesnim stilom.

Sodobni izrazni ples?

Svoj plesni slog opisujeta kot sodoben, izrazen in artističen, zato ga je širši množici včasih težko približati. Nočeta se omejevati na specifičen žanr, prav tako tega ne vsiljujeta mlajšim generacijam, ki jim znanje prenašata ob popoldnevih v svoji plesni šoli. "Gre za to, da otroci ne plešejo po nekih šablonah, ampak se lahko skozi ples izražajo. Ne želiva učiti otrok le za tistih pet minut slave na tekmovanju, iz njih želiva izvleči najboljše, kar se da," pojasnjujeta.

Poljska, Nizozemska, Slovenija ...

Michal je pri 18 letih zapustil Poljsko in od takrat se tja vrača le na obiske. S plesom se je začel ukvarjati pri desetih letih, v domovini je petkrat osvojil naziv svetovnega prvaka v hip hopu. Hip hop je zamenjal za sodobni ples, ko je začel študirati na plesni akademiji Codarts v Rotterdamu. Nekaj let za njim je v Rotterdam prišla še Nastja, kjer sta v plesnem ansamblu Scapino Ballet Rotterdam sodelovala pri številnih projektih.

Iz majhne Izole je nastala velika zgodba

Prvič so se njune poti križale v Izoli, kjer je Michal učil na mednarodni plesni delavnici. Nastja je vedela, kdo je in kaj dela, a to je bilo vse. Plakate o njegovih plesnih delavnicah je videla tudi v Rimu, kamor je odšla po dokončani srednji baletni šoli, a se nobene izmed njih ni udeležila. Z nasmeškom je povedala, da je že takrat vedela, da gre za fanta, ki pleše v Rotterdamu.

S predstavo Zarota tišine sta gostovala v več tujih državah.

Plesni ansambel Scapino Ballet Rotterdam je bil zanju nekako usoden. Še pred prihodom v Slovenijo sta vedela, da želita ustvariti svojo zgodbo. Ideja o plesnem ansamblu je prišla po čisto naravni poti. Ples jim je pomenil tako velik del življenja, da je bila to edina logična poteza, ki je sledila študiju.

Michal si je celoten projekt predstavljal bolj preprosto, a vsaka takšna stvar s seboj prinese tudi veliko birokracije. Ves čas sta imela v glavi še nizozemski princip, tam pa je ustanovitev nečesa svojega precej bolj preprosta. Tam lahko več časa posvetiš plesu oziroma temu, v čemer uživaš in v čemer si dober. Z nasmeškom razlagata, da bi potrebovala nekoga, ki bi jima urejal dokumente, da bi tudi te "izgubljene" ure namenila plesu: "Midva nisva za papirje, midva bi bila samo v dvorani."

Ples je njun poklic in največja strast

Največje veselje pri plesu vidita v tem, da med ljudmi postane sprejeto to, v kar verjameš tudi sam. Odzivi gledalcev so stoječe ovacije, od posameznikov v občinstvu pa lahko slišiš, da se jih je projekt dotaknil, da razumejo zgodbo in da v predstavi najdejo sebe. Pri umetnosti je najpomembneje, da gledalcem vzbudiš občutke, ki jih naslednji dan ne pozabijo. Ples je neverbalna komunikacija, zato ga razumejo vse generacije in vsi narodi. Balet kot tak obstaja že toliko časa, da se danes le še razvija in nadgrajuje. Pomembno je, da skozi ples interpretiraš aktualno družbeno dogajanje in ljudem postaviš ogledalo družbe.

Na slovenski obali živita in ustvarjata od leta 2009.

Slovenci so bolj topli ljudje od Nizozemcev

"Slovensko občinstvo je drugačno od nizozemskega, bolj je podobno poljskemu," razlaga Michal. Dodaja: "Ne gre za to, da bi bilo eno boljše od drugega, a na Nizozemskem so ljudje na sodobni ples bolj navajeni. V Sloveniji je tako videti, da občinstvo predstave bolj ceni, je zanje bolj hvaležno. Nizozemci so tudi bolj hladni ljudje. Ne gre za to, da niso prijazni, samo opazi se razlika."

Nizozemska in hrana iz vrečk

Stvar, ki je iz Nizozemske zagotovo ne pogreša, je hrana. Med študijem je živel od hrane iz vrečk, ki je precej daleč od domače mamine kuhinje. Pravi, da v tistih letih ne opaziš, kaj in kako ješ. Pozoren si na druge stvari. Hrana na Poljskem in v Sloveniji je precej podobna, a na Poljskem še vedno pojedo veliko več mesa. Ker je sčasoma postal vegetarijanec, mu na Primorskem pridih italijanske kuhinje zelo ustreza. Pice in testenine zapolnijo velik del njegovega jedilnika.

V Sloveniji so ga prepričali mir, sonce in bližina morja

Poleg mamine kuhinje iz Poljske pogreša predvsem družino in prijatelje. Tja se z Nastjo vračata enkrat ali dvakrat letno, njegova družina prihaja v Slovenijo na počitnice. Nad slovensko pokrajino so navdušeni, tako nad gorami kot bližino morja. Prepričal jih je tudi mir, saj je v Vroclavu na Poljskem tempo življenja precej hitrejši. Tudi Michala je pri odločitvi za ustalitev v Sloveniji prepričal mir, ki ga ponuja življenje v Novi Gorici. Poleg hrane in sredozemskega podnebja so mu k srcu prirasli tudi ljudje. Za Slovence pravi, da so zelo prijazen narod.

Ne želi se opredeliti

Sam zase težko pove, kdo je - Slovenec, Poljak ali Nizozemec. Nikoli se ni imel za pripadnika zgolj enega naroda, saj bi ga to le omejevalo. Iz Poljske bo vedno pogrešal svoj dom, družino in prijatelje, Nizozemska bo zanj vedno predstavljala čarobni čas študija, Slovenija pa je danes njegov dom. Čeprav bi bil rad povsod, se zaveda, da to ni mogoče.

Michal in Nastja živita v stanovanju v Novi Gorici.

Na slovenski ritem življenja se je Michal privadil brez večjih težav. Ker se je na novo okolje navajal že na Nizozemskem, mu Nova Gorica ni predstavljala večjega izziva. Razlaga, da je bil preskok s Poljske na Nizozemsko večji kot kasnejša selitev v Nastjino domovino.

Najbolj nenavadna navada Slovencev? Michal se je težko privadil na to, da lahko Slovenci ob kavi sedijo eno uro.

Sprva ni mogel razumeti, kako lahko Slovenci eno uro posedamo ob kavi. Tega ni bil navajen niti iz Poljske niti iz Nizozemske. V smehu razlaga, da je potreboval kar nekaj časa, da se je navadil počasneje piti kavo in čas ob kavi dojemati kot druženje s prijatelji. Navajen je bil, da v lokalu spije kavo in gre. Slovenci si za to vzamemo čas, veliko časa. Zdaj mu je to priraslo k srcu in posedanje ob obali se mu ne zdi več nenavadno.

Po osmih letih življenja v Sloveniji večinoma govori v slovenskem jeziku. Pravi, da ni tip človeka, ki bi tuj jezik usvojil zlahka in kar začel govoriti. Ker je slovenščina precej podobna poljščini, je že ob prihodu razumel veliko besed. Potem je veliko bral in po dveh letih je začel govoriti slovensko. Še danes ima pri govorjenju v slovenščini malo treme.

Trema je prisotna tudi na odru. Čeprav pleše že toliko let, predvsem pred premierami čuti adrenalin. Pravi, da gre za dober stres, ki ti da še dodatno motivacijo. Ne gre za to, da predstava pred samo premiero ne bi bila izdelana, samo drugače je nastopati pred prazno dvorano kot pred občinstvom. Vsaka predstava namreč zaživi šele, ko jo velikokrat odplešeš pred občinstvom.

"Ples je minljiv. Ustvariš koreografijo, jo odplešeš in to je to. Če narišeš sliko, ostane. Če posnameš glasbo, imaš CD-ploščo. Ples pa je samo v tistem trenutku. Tudi to je njegov čar."

Ples ti lahko ogromno da

Pravi, da te ples lahko v življenju nauči zelo veliko. To, da znaš poslušati svoje telo, je res bogastvo. Tudi sam ima dneve, ko je utrujen in bi najraje trening potisnil ob stran, a ravno takrat moraš biti najbolj discipliniran. V takih trenutkih je veliko lažje, če nisi sam svoj trener in imaš nekoga, ki te spodbuja. Z Nastjo sta v tem sama, in ko pade motivacija, drug drugega potiskata naprej.

Na Poljskem je imel krajše obdobje, ko ni vedel, ali je ples res zanj. Večina njegovih prijateljev je igrala nogomet, vsi so mu govorili, naj pride igrat k njim. Tudi njegov oče ni bil nikoli navdušen nad tem, da bi rad postal plesalec. V takih trenutkih se vprašaš, ali je to res tisto, kar hočeš početi do konca življenja. Hkrati ni mogel brez plesa. Tudi mama ga je spodbujala pri plesu in to je pripomoglo k temu, da je danes to, kar je.

Kaj počneta zares, za denar?

Velikokrat ga ljudje vprašajo, s čim se v življenju ukvarja poleg plesa. Ko jim tretjič odvrne, da je plesalec, sledi vprašanje: "Da, to že, samo kaj delaš, tako zares, za denar?" Težko je razložiti ljudem, koliko časa in truda je treba vložiti v neki plesni projekt. Tega se zavejo šele, ko vidijo predstavo.

Pravi, da imata z Nastjo izjemno srečo, da se lahko preživljata s poklicem, v katerem tako uživata. V Sloveniji je mnogo odličnih plesalcev, ki te sreče nimajo. Na Nizozemskem plesalce dojemajo enako kot igralce, ki po končanem šolanju iščejo zaposlitev. V službi preživiš ogromno svojega časa in zelo žalostno je, če ti ni všeč, kar počneš. Michal in Nastja svojega ustvarjanja ne dojemata kot službe, saj jima je vsaka minuta v dvorani v veselje. Plesala bi lahko 24 ur na dan, sedem dni v tednu.

Če bi se Nastja rodila kot fant, bi ji bilo ime Aleksander, če bi bil Michal dekle, pa bi ga klicali Aleksandra, razlagata v smehu.

Veliko vlogo pri umeščanju plesa v svet kulture odigra tudi država. Slovenija plesu ni posebej naklonjena in težko je vse projekte financirati sam. Vedno se zatakne pri denarju. Ne nazadnje tudi umetnost ne more živeti brez denarja, brez umetnosti pa ni naroda. Poleg odličnih športnikov imamo v Sloveniji tudi odlične kulturnike. Mogoče je malo kriva tudi miselnost slovenskega naroda, da so kulturniki tisti, ki nič ne delajo.

Prostega časa nimata na pretek

Prosti čas, ki jima ostane ob večerih in koncih tedna, posvečata predvsem druženju s prijatelji. Rada igrata namizni tenis, pogledata kakšen dober film ali gledališko predstavo. Pravita, da si je pomembno vzeti čas tudi za sprostitev. Že nekaj časa si nista privoščila daljših počitnic, zato upata, da jima bo v prihodnosti uspelo iti nekam na toplo. Potiho razmišljata o dopustu na Tajskem.

Oba sta si od nekdaj želela, da bi postala plesalca in bi bil ravno ples tisti, ki bi ju spremljal vse življenje. O alternativah nista razmišljala, saj ples že dolgo dojemata kot poklic, ne zgolj hobi. Z nasmehom razlagata, da imata veliko srečo, da ju je tok življenja peljal tako, da sta danes tu, kjer sta.

Zavedata se, da imata ogromno srečo, ker se lahko v življenju preživljata s tistim, kar res rada počneta.

Ko izpostavita eno izmed pomembnejših točk svojega življenja, sta si enotna. Pravita, da imata veliko srečo, da sta se našla. To, da v življenju najdeš nekoga, ki ima podobne cilje, interese in mišljenje, je nekaj redkega. Tudi v plesu je ogromno različnih smeri in stilov, a so jima všeč ravno enaki. To je zelo pomembno, saj bi drugače zelo težko skupaj ustvarjala.