Baker je sokrivec za Alzheimerjevo bolezen

Znanstveniki s področja medicine na univerzi Rochester v istoimenskem kraju ameriške zvezne države New York so ugotovili, da se baker lahko nabira tudi v možganih, kjer zavira odstranjevanje toksičnega proteina amiloid beta v možganih in pospešuje njegovo nabiranje. Baker onemogoča odstranjevanje strupenega proteina iz možganov Amiloid beta sicer nastaja kot stranski produkt celične dejavnosti, a ko se baker nabira v možganih, razpade sistem, ki nadzoruje, katere snovi vstopajo v možgane ali izstopajo iz njih. Kadar ni motenj, ta sistem skrbi tudi za odstranjevanje omenjenega toksičnega proteina, katerega obloge v možganih povzročajo Alzheimerjevo bolezen.

Rezultate raziskave so objavili v najnovejši izdaji znanstvenega časopisa Proceedings of the National Academy of Sciences. Vodilni raziskovalec prof. dr. Rashid Deane ob tem še opozarja, da so škodljivi učinki bakra kumulativni, kar so dokazali tako na mišjih kot tudi človeških možganskih celicah.

Ob tem so tudi natančno opredelili molekularne mehanizme, s katerimi baker v možganih pospešuje patološke učinke Alzheimerjeve bolezni – kronične nevrodegenerativne gensko pogojene bolezni, ki jih navzven najlažje zaznamo po močnih motnjah spomina, izražanja in obvladovanja, diagnozo pa potrjujejo prav omenjene amiloidne obloge. Baker v pitni vodi predvsem iz cevi Raziskovalci so zdravim mišim skozi trimesečno obdobje v pitni vodi dodajali sledove bakra v količinah, običajnih za normalno človeško prehrano, in so desetkrat nižje od mejne vrednosti, ki jo v ZDA predpisujejo za pitno vodo, ta od leta 1974 znaša 1,3 miligrama bakra na en liter pitne vode. Baker prihaja v pitno vodo predvsem zaradi bakrenih cevi, kjer so še v uporabi.

Baker se je čez nekaj časa nabral tudi v kapilarnih celicah, ki so ključne za obrambne funkcije možganov, in je z oksidacijo zaviral delovanje proteina LRP1, ki nase veže toksični amiloid beta v možganih. Podobno so ugotovili tudi pri človeških možganskih celicah. Ko pa je baker že prišel v mišje možganske celice, so ugotovili, da tam še pospešuje nastanek toksičnega amiloida beta in še nekaterih velikih proteinov, ki jih možgani niso zmožni odstraniti. Baker ni samo škodljivec Baker, ki je prisoten v pitni vodi, mesu, oreščkih, mnogo vrstah sadja in zelenjave ter tudi v prehranskih dodatkih, ima tudi koristno vlogo pri prevodnosti živčevja, rasti kosti, nastajanju veznih tkiv in pri izločanju hormonov. Prav zaradi teh pomembnih koristnih vlog avtorji raziskave poudarjajo, da je te izsledke treba jemati previdno in da nikakor ni prostora za paniko ali posege v prehrano, s katerimi bi kakorkoli poskusili izključevati baker. Bakrove snovi (ni)so primerne za eko kmetovanje Zanimivo je, da so bakrov hidroksid, bakrov oksiklorid, bakrov oksisulfat in bakrov(I) oksid celo na seznamu dovoljenih sredstev evropske uredbe 2092/91 o ekološki pridelavi kmetijskih proizvodov. Pred enajstimi leti so z evropsko uredbo 473/2002 še sprejeli, da se te bakrove snovi "šteje za tradicionalno prakso v ekološkem kmetijstvu " in da so "za zdaj nepogrešljive pri gojenju različnih pridelkov in da bo samo z obsežnejšimi raziskavami mogoče srednje- ali dolgoročno najti druge primerne rešitve". A že v naslednjem odstavku preberemo: "Uporaba bakra v zgoraj navedenih oblikah ima lahko dolgoročne posledice zaradi kopičenja v zemlji, kar se zdi nezdružljivo s ciljem do okolja prijaznega ekološkega kmetijstva," zaradi česar so omejili njihovo uporabo. Lepo in prav, a vendarle trenutek streznitve za tiste, ki menijo, da je v bio kmetovanju vedno sama narava in nič kemije. Paracelsus je imel prav že pred pol tisočletja Bo že tako, kot je že pred petimi stoletji dejal Philippus Aureolus Theophrastus Bombastus von Hohenheim, ki je v medicinskih in drugih znanstvenih knjigah zaslovel s svojim vzdevkom Paracelsus: ustanovitelj toksikologije in na nek način tudi prednik farmakologije je zagovarjal, da so celo strupene snovi neškodljive v dovolj majhnih količinah, a da so tudi običajno neškodljive snovi lahko usodne, če se jih zaužije preveč.