To je znanstvenica, ki je v Slovenijo pripeljala internet

Kako se je internet pojavil na naših tleh? Ali je imela dostop do interneta že Jugoslavija ali smo ga dobili šele z osamosvojitvijo Slovenije?
Zgodba sega v 80. leta prejšnjega stoletja in v Jugoslavijo. Po sprejetju zvezne resolucije o družbenem sistemu informiranja leta 1981, ki je bila izjemno napredna strateška odločitev, je Jugoslavija potrebovala javno podatkovno omrežje za uresničitev svojih ciljev. Vodilni republiki pri nastajanju javnega omrežja na takrat uporabljanem protokolu X.25 sta bili Slovenija in Hrvaška.

Omrežje je dobilo ime JUPAK in postalo strateška infrastruktura države, ki pa zaradi pomanjkanja uporabniških rešitev, kot sta elektronska pošta in prenos podatkov, ni imela dovolj prometa. X.25 je namreč omrežni protokol, ki nosi le podatke med povezanimi končnimi sistemi. Za ustvarjanje prometa in funkcionalno uporabo pa ti končni sistemi v omrežju potrebujejo uporabniške aplikacije, ki ustvarjajo promet, ampak teh ni bilo. 

"Zgodba interneta na naših tleh sega v 80. leta prejšnjega stoletja, ko se je v Jugoslaviji vzpostavilo državno omrežje JUPAK." Foto: Ana Kovač

Torej je v tistem času v Sloveniji delovalo neko drugo omrežje?
V tistem času je v Sloveniji in delno po Jugoslaviji delovalo računalniško omrežje DECNET dobavitelja Digital, ki je imelo lastniško tehnologijo in ni omogočalo povezavo z omrežji, ki niso imeli opreme istega dobavitelja. Naslovni prostor je bil nestrukturiran (uporabnik@računalnik)  in je dovoljeval izmenjavo elektronske pošte le med uporabniki istega omrežja, kar pomeni istega lastnika in istega upravitelja. Povezave s tujino niso bile možne ravno zaradi »ravnega« naslovnega prostora.

V primeru DECNET-a je to bila slovenska raziskovalna sfera, ki je lahko komunicirala le med seboj in s kolegi iz drugih republik Jugoslavije. Edina prednost te tehnologije pa je bila v tem, da je delovala na javnem prenosnem omrežju JUPAK, ker so računalniki Digital  imeli programsko in strojno opremo z implementiranim protokolom X.25.

Kje je bila takrat Slovenija?

Kakšno pa je bilo medtem stanje v Evropi?
Evropa je v osamdesetih letih ugotovila, da nekoliko zaostaja za ZDA in da zato potrebuje evropsko raziskovalno omrežje, ki bo delovalo s tehnologijo razvito po konceptu organizacije za standardizacijo ISO in unije za telekomunikacije ITU, imenovanem OSI (Open system Interconnection). Tako so sredi 80-ih naredili raziskovalni projekt v sklopu programa EUREKA 8 imenovan COSINE, katerega cilj je bil vzpostavitev akademskega in raziskovalnega omrežja Evrope po standardu OSI.

V projekt je bila povabljena tudi Jugoslavija, vabilo pa je prišlo na Intsitut Jožef Stefan, saj so njegovi raziskovalci aktivno sodelovali v nekaterih evropskih raziskavah (COST- Cooperation in Science and Technology). Mene je takrat poklical takratni direktor Kalin, ki me je postavil v vlogo nacionalnega koordinatorja. Zakaj? Ker sem takrat intenzivno delala na kodnih tabelah in standardizaciji tipkovnic ter bila vodja projekta nadgradnje omrežja JUPAK (zagotovitev uporabniških storitev). Na Institutu smo  v skupini za računalniške mreže že pred tem delali na nadaljnjem razvoju JUPAK-a z uporabniškimi storitvami, ki naj bi omogočili, da promet v omrežju zaživi in omogoči povezovanje z Evropskimi državami.

"Slovenija je bila izjemno napredna država in vodilna na tem področju. Takrat, ko smo mi dobili internet, ga je imelo na svetu 16 držav. Ena smo bili mi." Foto: Ana Kovač

V tem projektu je bila Jugoslavija 19. članica, poleg nje pa je sodelovalo še 12 članic Evropske skupnosti in šest članic iz združenja za prosto trgovino (EFTA).

Kako je delo pri projektu potekalo v Jugoslaviji?
Zvezna vlada Jugoslavije je sredi 80. let ustanovila nov razvojni sklad za spodbujanje tehnološkega razvoja. Pridobivanje sredstev iz tega sklada je potekalo z javnim razpisom. Prijavitelji so morali torej pripraviti projekt v skladu z določenimi pogoji, ki so zelo podobni zdajšnjim zahtevam v razpisih EU.

Glavni pogoji so bili sodelovanje organizacij iz treh republik, sodelovanje akademskih in gospodarskih ustanov ter izdelava natančnega skupnega delovnega programa. Zato sem jaz takrat odšla v Zagreb in k sodelovanju povabila računski center Univerze v Zagrebu, iz Beograda se je priključila elektrotehniška fakulteta, iz Sarajeva pa je kot gospodarska družba prišel Energoinvest. Iz Slovenije pa so poleg Instituta Jožef Stefan v projektu sodelovali še računska centra Univerze v Ljubljani in Univerze Mariboru (RCUM), kemijski institut Boris Kidrič. Bila sem koordinatorka projekta in predstavnica v projektu COSINE.  Raziskovalna skupnost Slovenije pa za ta projekt ni imela posluha, zavrnila je  vso podporo projektu. V letu 1992 je tedanji slovenski minister za znanost prepovedal vse raziskave na  področju računalniških mreš če te niso bile del Arnesovih aktivnosti.

"Ker sem se takrat intenzivno posvečala kodnim tabelam in standardizaciji tipkovnic, sem bila imenovana za nacionalno koordinatorko v projektu akademskega in raziskovalnega omrežja Evrope." Foto: Ana Kovač

Kaj ste naredili znotraj projekta?
Projekt se je imenoval JUNET, po vzoru drugih akademskih mrež iz Evrope pa smo leta 1989 ustanovili tudi YUNAC, Jugoslovansko raziskovalno in akademsko omrežje (podobno kot pozneje Arnes). Vsak, ki je takrat pristopil, je bil solastnik YUNAC. Vzpostavljen je bil v obliki prvega neprofitnega d. o. o.-ja,  upravljanje pa je potekalo prek lastnikov - univerz in institutov.

V okviru tega projekta sem istega leta registrirala domeno .YU, ki nam je omogočala, da sem sploh lahko zaprosila za internetno povezavo. Ta domena je živela še deset let po razpadu Jugoslavije. Še dolgo je bila v lasti slovenskega Arnesa, vse do leta 2007, ko so se Srbi pritožili vrhovnemu telesu za koordiniranje interneta in vseh domen ICANN (The Internet Corporation for Asigning Numbers and Names) in jo je moral Arnes vrniti. Danes je ta domena v zgodovinskem muzeju v Beogradu, imela pa je tudi glavno vlogo v filmu "From yu to me", ki ga je dinanciral angleški svet za kulturo.

"Po vzoru drugih akademskih mrež iz Evrope smo leta 1989 ustanovili jugoslovansko raziskovalno in akademsko omrežje oziroma nekakšen jugoslovanski Arnes." Foto: Ana Kovač

Čeprav so evropski raziskovalci z veseljem delali pri omrežju ISO/OSI in implementacijah projekta COSINE, so vse večje evropske univerze imele lastno vzporedno zasebno povezavo z raziskovalci ZDA, ki je bila del raziskovalnega omrežja Internet ali pa IBM-ovega omrežja BITNET, v Evropi imenovanega EARN (European Academic and Research Network).

Takrat je torej internet začel dobivati nekoliko več pozornosti?
Po vzpostavitvi omrežne infrastrukture s protokolom X.25 je imel največji obseg prometa prav internetni protokol (IP), vendar smo raziskovalci o tem molčali in skrivali podatke. Evropska organizacija za jedrske raziskave (CERN) je imela pri tem eno od ključnih vlog, ker je bil njihov mrežni center največje omrežno raziskovalno vozlišče z dostopom do takrat vseh obstoječih raziskovalnih mrež na svetu.

"V okviru tega projekta sem leta 1989 registrirala domeno .YU, ki nam je omogočala, da smo sploh lahko zaprosili za internetno povezavo." Foto: Ana Kovač

Tako so evropski raziskovalci na srečanjih razvojnih skupin interneta IETF (Internet Engineering Task Force) intenzivno sodelovali pri razvoju interneta in njegovih konceptov ter se hkrati posvečali razvoju omrežja COSINE. Sodelovanje je potekalo tudi med univerzitetnimi skupinami ZDA in Evrope ter prek uspešnih poštnih seznamov BITNET-a in novičarskih skupin USENET, vendar se je vojna dveh konceptov intenzivno čutila tudi pri razvoju omrežja COSINE.

Kako se je čutila ta vojna?
Evropski raziskovalci smo želeli preprost in administrativno neobremenjen sistem, ki se bo lahko hitro razvijal in ki bi bil hkrati pravi mednarodni eksperimentalni laboratorij za raziskovanje računalniških mrež pri postavljanju konceptov nove vede – znanosti o omrežjih. Vendar je denar za skupni raziskovalni projekt prihajal iz evropskih vladnih ustanov, ki so stale na okopih ISO/OSI. Ni bilo niti enega strokovnega srečanja raziskovalcev brez ostrih besednih dvobojev in obojestranskih kritik zagovornikov konceptov, ki so se bojevali.

"Takrat se je bila vojna dveh konceptov: interneta in omrežja COSINE. Skoraj nobeno strokovno srečanje raziskovalcev ni minilo brez ostrih besednih dvobojev, včasih pa je vse mejilo tudi že na pretep." Foto: Ana Kovač

Vojna med zagovorniki različnih protokolov je bila grozna. Na eni strani tisti, ki so bili za ISO, na drugi privrženci interneta. Na marsikateri konferenci je vse skupaj mejilo na pretep, kot navijači nogometnih klubov. Na koncu je v tem boju seveda zmagal internet.

V kakšni vlogi je bila Jugoslavija?
Jugoslavija je bila na teh razpravah večkrat izpostavljena kot problem, ker smo bili evropska država, ki je imela internetno domeno in strežnik za to domeno  v Ameriki. Zahtevali so, da se to prenese nazaj. Vendar mi nismo imeli ne denarja in ne dovoljenja državnih organov za najetje tuje linije in si tega nismo mogli privoščiti. Tudi s sredstvi, ki sem jih v sklopu projekta YUNET dobila iz Beograda, nisem mogla svobodno razpolagati za nakup opreme in zaposlitev raziskovalcev na Institutu.

"Jugoslavija je bila na teh razpravah večkrat izpostavljena kot problem, ker smo bili evropska država, ki je imela internetno domeno in strežnik v Ameriki." Foto: Ana Kovač

Takrat sem  s pomočjo sodelavcev iz Iskre uspela kupiti vozlišče DYNATEC in  dve delovni postaji SUN  Spark 1+  z operacijskim sistemom UNIX, ki je imel osnovne  komponente za povezavo z internetnim protokolom. Zato mi je bilo takrat zelo pomembno, da dobimo linijo, ki je bila financira v okviru projekta COSINE, na kateri smo lahko podatkovne paketke protokola X.25 pretvorili v paketke internetnega protokola.

Zame je bilo to sicer čudovito obdobje. Postala sem nacionalni koordinator, pripravljala sem vse dokumente, res je bil užitek delati.

Kakšno pa je bilo dogajanje v Jugoslaviji, preden je razpadla in preden se je začela vojna?
Leta 1989 smo vzpostavili prve mednarodne povezave s pomočjo nacionalnega omrežja JUPAK in OSI protokla  X.75. Zaradi dogodkov v Jugoslaviji proti koncu osemdesetih sem bila trdo odločena, da v Sloveniji poizkusimo rešiti našo povezavo z IXI z najetjem mednarodne zasebne linije, ker so se zadeve za pridobivanje dovoljenj v Beogradu za najem linije do najbližjega vozlišča na Dunaju in za povezavo z JUPAK-om izjemno zapletale. Zasebna linija bi nam namreč omogočila lažjo uporabo tudi drugih protokolov in povezavo z internetom. Celoten postopek je trajal dve leti.
 

"Leta 1989 smo vzpostavili prve mednarodne povezave s pomočjo nacionalnega omrežja JUPAK." Foto: Ana Kovač

Kje se je zataknilo?
JUPAK je bil strateška infrastruktura in smo potrebovali dovoljenje Zveznega sekretariata za narodno obrambo Jugoslavije. Tako sem v Beograd poslala vlogo za dovoljenje za najetje mednarodne linije, ki bo priklopljena na JUPAK. Upravljavska nomenklatura Instituta Jožef Stefan je moj predlog za najetje zasebne mednarodne linije do Instituta Jožef Stefan zavrgla in sredstev YUNET-a ni bila pripravljena  vložiti  v  izgradnjo lastne akademske komunikacijske infrastrukture z najetimi linijami.

Podobno temu je zavirala nakup računalniške opreme z operacijskim sistemom UNIX, ki bi nam omogočil opremo, potrebno za povezavo z internetom. V tem času je bila vsa programska oprema za delovanje interneta na voljo brezplačno na samem omrežju, ampak le za operacijski sistem UNIX.

Poleg tega so izdajo dovoljenja zavirale tudi zvezne ustanove iz Beograda in celo naši partnerji, ustanove iz BiH z zahtevo, da bi se morala lokacija najbolj pomembne vstopne točke v evropsko omrežje IXI nahajati v Sarajevu in ne Ljubljani. V njihovi zahtevi je bila skrita želja, da pridejo do ustrezne opreme – sodobnega in hitrega vozlišča za X.25, ker se je sarajevsko podjetje Energoinvest ukvarjalo z izdelavo X.25 opreme na računalnikih firme Digital.  Beograjska fakulteta pa je pričakovala, da bo jugoslovanska mednarodna vstopna točka v omrežje JUPAK v glavnem mestu Jugoslavije.

"Ko sem v Beograd poslala vlogo za dovoljenje za najetje mednarodne linije, so me blokirali vsi, od Instituta Jožef Stefan do drugih državnih institucij." Foto: Ana Kovač

Kaj ste storili, ko ste videli, kako blokirajo vašo prošnjo?
Ko sem ugotovila vir zadržkov za pridobitev dovoljenja za priklop na IXI, sem takoj sem kupila takrat najsodobnejše vozlišče X.25 DYNATECH in ga namestila v kletnih prostorih Instituta Jožef Stefan.

Kako vam je potem kljub vsem preprekam uspelo?
Uspelo mi je po dveh letih, ko se je že vedelo, da se bo Slovenija odcepila in da je Jugoslavija tik pred razpadom. Po nekih zvezah sem se aprila 1991 uspešno dogovorila za sestanek v Beogradu, kjer sem želela dobiti dovoljenje jugoslovanskega sekretariata za obrambo.

Tam me je pričakal gospod Ražnjatović, sicer brat razvpitega Arkana. Najprej sva spila kavico in slivovko, nato pa mi je po pogovoru dal dal obljubo za tisto dovoljenje, ki smo ga potem dobili še isti mesec. V zraku sem čutila, da se ve, da Slovenija počasi odhaja.

"Tik pred razpadom Jugoslavije sem leta 1991 na lastno pest odšla v Beograd po dovoljenje za najetje mednarodne linije. Sprejel me je Ražnjatović, brat zloglasnega Arkana, s katerim sem najprej spila kavo in slivovko, nato pa dobila, po kar sem prišla." Foto: Ana Kovač

Po vrnitvi v Ljubljano sem stopila do slovenske PTT, ki je začela povezavo z Dunajom takoj testirati. Napori in prizadevanja so končno dali rezultat. Povezava je začela delovati tri tedne pred osamosvojitvijo Slovenije junija 1991. Linija je bila pod našim nadzorom in nihče nam je ni mogel vzeti.

Kot pravite, se je vse to dogajalo tik pred začetkom vojne. Kaj pa se je dogajalo med vojno in v prvih dneh osamosvojitve?
Ko se je 26. junija začela vojna, je imel Jelko Kacin vsak dan tiskovno konferenco v Cankarjevem domu. Mi smo povzeli, kar je povedal in napisal, in prek elektronske pošte te informacije poslali vsem univerzam, s katerimi smo sodelovali, tudi akademskim sferam v ZDA. Tako je ameriška civilna družba dobila prave informacije, kaj se v Jugoslaviji dogaja. Verjamem, da je tudi zato Sloveniji uspelo dobiti vojno in da ji je to pomagalo pri hitrejši osamosvojitvi. O tem sem leta 1994 dala tudi izjavo v ameriškem časopisu Chronicle of higher education.

Spomnim se, kako je že prvi dan po osamosvjitiv, 27. junija, nadzorni center omrežja IXI, ki je bil v Amsterdamu, prvi ugotovil, da se v Sloveniji nekaj dogaja. Poklicali so me in spraševali, kaj se dogaja, češ da nam je padla povezava z omrežjem. Nadzorni zasloni njihovega centra za nadzor omrežja so kazali, da naša linija do Dunaja ni ves čas operativna. Razlog za to je bil napad letal JLA na oddajnike na Krvavcu, ki so komunikacijsko povezovali Jugoslavijo z zahodno Evropo. Enako usodo je doživela tudi linija iz Beograda do omrežja EARN v Linzu.

"Ob začetku vojne smo znanstveniki pošiljali informacije vsem univerzam, s katerimi smo sodelovali. Ameriška javnost je tako dobila prave informacije, kaj se dogaja v Jugoslaviji. Verjamem, da je to Sloveniji pomagalo dobiti vojno." Foto: Ana Kovač

Kako dolgo ste bili brez povezave?
Tehniki slovenske PTT in RTV Ljubljana so poškodbe oddajnikov hitro odpravili in obe liniji sta spet kmalu delovali. Tako smo se ubranili obtožb Beograda, da je bila linija do Linza namenoma poškodovana in njihova povezava ogrožena. Vendar linija med Beogradom in Linzem ni dolgo zdržala, na predlog ZN in s soglasjem evropske akademske skupnosti so na podlagi sprejetih sankcij v ZN proti Jugoslaviji linijo kmalu proti koncu leta 1991 ukinili.

Prebral sem, da ste internet k nam pripeljali na gverilski način. Lahko to malo pojasnite?
Že leta 1989 sem vedela, da za internet potrebujem računalnik z UNIX-om. Najcenejši sistem z UNIX-om je bila takrat delovna postaja Spark 1+ podjetja SUN Microsystems. Začela sem poizvedovati, kje bi lahko to postajo dobila, in izvedela, da je zastopnik za SUN takrat zelo poznano podjetje za elektrotehniko Rade Končar iz Zagreba.

"Internetno povezavo sem vzpostavila praktično lastnoročno. Najprej sem s trmo in vztrajnostjo dosegla, da je institut kupil dve delovni postaji, ki sem jih želela, nato pa sem še iz lastnega žepa kupila vozlišče DYNATECH, ki je bilo potrebno za povezavo." Foto: Ana Kovač

Vendar mi direktor na IJS ni takoj odobril nakupa.Bil je proti, ker je želel, da delovne postaje dobavi slovensko podjetja Mikro Ada, katerega soustanovitelj je bil Janez Janša. Tako smo se najprej sestali s predstavniki Mikro Ade, ki so me na vsak način želeli prepričati, naj kupim opremo preko njihovega podjetja. Ampak ker sem vedela, da sistemov ne poznajo dobro in da so samo preprodajalci, sem vztrajala pri urednam predstavniku podjetja Sun. Po letu in pol mi je uspelo dobiti dva sistema, ki sta  omogočila  enkapsulacijo protokola IP znotraj protokola X.25 in zapis konfiguracije za povezavo z internetnim vozliščem CISCO v Amsterdamu.

Kdaj je Slovenija potem dobila povezavo z internetom?
Ko sem imela vso potrebno opremo, sem se začela dogovarjati s kolegi iz NIKHEF (Inštitut za matematiko in fiziko v Amsterdamu) in CERN, da bi mi dovolili uporabo zasebnih vodov omrežja EASYnet, ki bi omogočili, da bi naš promet prišel do lokacije v Amsterdamu do NIKHEF. Ta je bil pripravljen sprejeti naše podatkovne pakete in jih usmeriti po svoji lastni liniji do ZDA in v tedanji internet. Tako je bila konec novembra 1991 med IJS in NIKHEF vzpostavljena prva povezava s protokolom IP.

Kdo je takrat uporabljal internet?

Kdaj pa smo dobili domeno .SI?
Svojo domeno smo lahko dobili šele, ko je bila Slovenija sprejeta v Združene narode (ZN). To se je zgodilo leta 1992, torej eno leto po osamosvojitvi. To je bilo sicer pravilo za dostop do interneta, država je morala imeti svojo dvočrkovno domeno. Domeno pa je država dobila na podlagi standarda Mednarodne organizacije za standardizacijo v Ženevi, kjer so bile v enem od njihovih standardov določene vse dvočrkovne kode držav članic ZN. V tem času država ni mogla dobiti domene, če ni bila članica ZN.

Prvi so Slovenijo priznali Nemci, potem pa so po njihovem zgledu sledile še druge države. Ko je našo državo priznalo nekaj drugih članic, je Slovenija zaprosila za članstvo. Takrat smo potem tudi uradno dobili domeno, ki pa je bila na "čakalnem seznamu" in rezervirana za nas že pred sprejetjem.

Leta 1992 se je kot državni zavod ustanovila tudi Akademska in raziskovalna mreža Slovenije oziroma Arnes. Ta se je še nekaj let uporabljala in na neki način silila z uporabo starejših povezovalnih protokolov X.400 in X.25, sicer javnega omrežja za prenos podatkov, ki se je preimenoval iz SIPAX v JUPAK.

Kje je Slovenija danes?

Kako je bil videti internet leta 1991, kaj je bilo takrat mogoče delati z internetom?
Lahko ste pošiljali elektronsko pošto, prenašali datoteke, spremljali smo, po katerih poteh hodijo paketki, z Gopherjem smo brali novičerske biltene in brskali po nekaterih knjižnicah, uporabljali pa smo tudi internetni chat, torej pogovore. Tako, kot to počnemo še danes, samo v malo drugačni obliki. Takrat je bilo na primer mogoče brati samo besedila, ni bilo še slik in videov.  

Slovenija je bila takrat v samem vrhu. Zelo smo bili napredni, danes pa zaostajamo. Izgubili smo 20 let v razvoju. Takrat smo prehitevali večino članic EU, danes pa je položaj obrnjen. Znanstveno in tehnološko smo bili na visoki ravni, danes nismo več. Zaostajamo v gradnji širokopasovnega interneta. Estonija, Češka, Poljska, danes so vsi bolj razviti - tako kažejo indeksi ITU glede razvoja informacijske družbe. V letu 2015 je SLovenija iz 27. mesta zdrsnila na 33. Pri nas tudi ni več velikih podjetij, ki bi bila pripravljena podpreti kakšen razvojni projekt.

Žalostno za mlade, ne vem, kako bo v prihodnosti, nič dobrega se ne obeta. Takšna majhna država bi morala imeti zelo dobro strategijo.

Kakšen je internet danes in kako varen je?

Kaj pa splet in njegovi začetki?
V pomembnem letu 1992 je znanstvenik iz CERN Tim Berners Lee na spomladanski konferenci Združenja akademskih mrež Evrope - RARE (pozneje TERENA) v Innsbrucku raziskovalni skupnosti prvič pokazal svoj internetni izdelek za izmenjavo hipertekstovnih datotek, ki so ga poimenovali World Wide Web. S tem se je za internet začelo novo obdobje. Potem so se razvili tudi vmesniki za brskanje po spletu - brskalniki -, kjer so bili Mosaic, Netscape in Opera. Bill Gates, na primer, takrat ni imel pojma o internetu. On se je z Internet Explorerjem resno priključil trendu šele v drugi polovici 90. let.

V Sloveniji je razvoj uporabe internetnih storitev in ustrezne infrastrukture potekal nekoliko drugače. Prvo spletno stran so, pod vodstvom Žige Turka, leta 1992 izdelali na fakulteti za gradbeništvo Univerze v Ljubljani, približno istočasno pa so v računalniškem centru Instituta Jožef Stefan postavili tudi znano spletno mesto Mat'kurja. Čeprav je bil začetek relativno hiter, pa je nadaljnjo širjenje internetnega omrežja potekalo počasi. Leta 2015 je na primer komaj 15 odstotkov slovenskega prebivalstva uporabljalo internetne storitve.

Ali se obeta še kakšna revolucija interneta?

Koliko časa danes preživite na internetu?
Nisem na Facebooku, nisem na Twitterju, ne uporabljam družbenih omrežij, ker točno vem, kaj se tam dogaja in kaj počnejo z našimi podatki. Pogledam, kar me zanima, večinoma je to elektronska pošta, ker je moje glavno orodje za delo. Na kakšni spletni strani si preberem kakšne dobre članke in referate, predvsem ga uporabljam za službene stvari. Za konference uporabljam tudi Skype. Svojim študentom pa zavrtim dobre izobraževalne videe iz Youtuba.

Se vam zdi, da je danes preveč interneta, smo preveč odvisni od njega?
Internet je tako kot alkohol, vse je odvisno od človeka, lahko ga zasvoji. Trenutno sem mentorica študentki, ki zaključuje doktorat na temo pojava odvisnosti Slovencev od interneta. Pa še nekaj. Na internetu je toliko stvari narobe, da morate resnično paziti, kam zahajate in kaj odpirate. Varnost je zelo ogrožena in kibernetski kriminal narašča.

"Prvo spletno stran so v Sloveniji, pod vodstvom Žige Turka, izdelali relativno hitro na fakulteti za gradbeništvo Univerze v Ljubljani, približno istočasno pa so v računalniškem centru Instituta Jožef Stefan postavili tudi znano spletno mesto Mat'kurja." Foto: Ana Kovač

Kaj napovedujete za prihodnjih 25 let glede interneta?
Internet bo kot voda in elektrika. Razvijal se bo, dostop bo hitrejši, vse novice, vse bo na internetu. Združeni narodi so dostop do interneta označili kot človekovo pravico. Mogoče se bomo z računalniki in internetnimi napravami sporazumevali samo glasovno, brez tipkovnic, oziroma s hologramskimi tipkovnicami. Glavni trendi gredo trenutno v zagotovitev varnosti in v internet svari, na primer krmiljenje avtomobilov.

Poglejte si film o prihodu interneta v Jugoslavijo in Slovenijo

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.