Matic Tomšič

Sobota,
12. 8. 2017,
15.55

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,75

1

Natisni članek

Natisni članek

Mariner 1 NASA nedeljska znanost digizgodbe

Sobota, 12. 8. 2017, 15.55

7 let, 1 mesec

To je bila najbolj katastrofalna površnost vseh časov

Matic Tomšič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,75

1

Ameriška vesoljska agencija Nasa je 22. julija 1962 izstrelila raketo Atlas-Agena s sondo Mariner 1, ki naj bi kot prvo človeško plovilo obiskalo planet Venera. A vodja varnosti na izstrelišču Cape Caneveral v ZDA je raketo prisilno uničil po manj kot petih minutah, ker je njen pogonski sklop pobezljal. Nesrečo že več kot pol stoletja opisujejo kot najdražjo tiskarsko napako v zgodovini. Zakaj?

Vesoljsko plovilo Mariner 1 med potovanjem proti Veneri, kot si ga je zamislil umetnik vesoljske agencije Nasa. | Foto: Reuters Vesoljsko plovilo Mariner 1 med potovanjem proti Veneri, kot si ga je zamislil umetnik vesoljske agencije Nasa. Foto: Reuters

Misija in istoimensko plovilo Mariner 1 sta bila za vesoljsko agencijo Nasa izrednega pomena, saj bi Združene države Amerike z uspešnim prvim človeškim obiskom Venere jeziček na tehtnici v vesoljski dirki s Sovjetsko zvezo, ki je bila ena od pomembnih front hladne vojne, ponovno nagnile na svojo stran.

A Mariner 1 je skupaj s pogonsko raketo Atlas-Agena eksplodiral po štirih minutah in 53 sekundah po vzletu. Ukaz za uničujoči preklic poleta v Zemljino orbito, ki je plovilo onesposobil, je izdal prvi častnik za varnost na vesoljskem izstrelišču Cape Caneveral.

Vzlet rakete Atlas-Agena, ki je na krovu v orbito poskusila odpeljati Marinerja 1, 22. julij 1962. | Foto: NASA Vzlet rakete Atlas-Agena, ki je na krovu v orbito poskusila odpeljati Marinerja 1, 22. julij 1962. Foto: NASA

Raketa se je skoraj takoj po vzletu prenehala odzivati na določene radijske signale s tal, kar je pomenilo, da jo je bilo nemogoče usmerjati. Razlog za to je bil ukaz globoko v programu za nadzor vodenja plovila, ki je raketo nagnil preveč proti severovzhodu.

Če bi jo pustili pri miru, bi njena pot postala preveč nepredvidljiva in bi lahko končala tudi na eni od tovornih ladij v atlantskem koridorju ali pa celo v dnevnih sobah prebivalcev bližnjih krajev. 

Krivo je bilo eno samo ločilo

Kasnejša analiza dogodka je pokazala, da je prisilno nesrečo Marinerja 1 zakuhalo eno samo manjkajoče ločilo, ki ga je med ročnim vnašanjem prave enciklopedije za nadzorni sistem pogoste rakete izpustil neimenovani programer vesoljske agencije Nasa. Šlo je za nadčrtaj (‾), ločilo, ki se uporablja predvsem v programiranju.

"Če tega ločila ni, bo računalnik raketi posredoval napačne ukaze za usmerjanje pogonskega sklopa. V tem primeru se je zgodilo točno to - računalnik je izdal ukaz 'močno v levo in nos navzdol', raketa je ubogala in strmoglavila," je ozadje nesreče v ameriškem kongresu kasneje opisal predstavnik Nase Richard B. Morrison.

Poslanstvo Marinerja 1 je le nekaj mesecev po njegovi nesreči, 14. decembra 1962, z obletom Venere dokončal njegov naslednik Mariner 2.  |  Foto: thelogbook.com | Foto: Poslanstvo Marinerja 1 je le nekaj mesecev po njegovi nesreči, 14. decembra 1962, z obletom Venere dokončal njegov naslednik Mariner 2. | Foto: thelogbook.com

Nesrečo Marinerja 1 je kot najdražji vezaj v zgodovini v svoji knjigi The Promise of Space iz leta 1968 populariziral slavni pisec znanstvene fantastike Arthur C. Clarke. Vezaj (-) in ne nadčrtaj (‾) je kot ločilo, ki je povzročilo strmoglavljenje Marinerja 1, izbral zato, ker ga je poznalo neprimerno več ljudi kot nadčrtaj.

Mediji, ki so v desetletjih po usodnem 22. juliju 1962 pisali o nesreči Marinerja 1, so predvsem zaradi Arthurja C. Clarka (na fotografiji) kot sporno ločilo pogosto navajali vezaj in ne nadčrtaja. Posledica tega je bila, da se izbira ločila razlikuje celo v uradnih pojasnilih dogodka. Nasa omenja vezaj, JPL (ameriški laboratorij za razvoj raketnih pogonov) pa ne, na primer.  | Foto: Reuters Mediji, ki so v desetletjih po usodnem 22. juliju 1962 pisali o nesreči Marinerja 1, so predvsem zaradi Arthurja C. Clarka (na fotografiji) kot sporno ločilo pogosto navajali vezaj in ne nadčrtaja. Posledica tega je bila, da se izbira ločila razlikuje celo v uradnih pojasnilih dogodka. Nasa omenja vezaj, JPL (ameriški laboratorij za razvoj raketnih pogonov) pa ne, na primer.  Foto: Reuters

Clarke se v svoji navedbi, da gre za najdražji vezaj v zgodovini, skoraj zagotovo ni zmotil. Mariner 1 in njegova nesreča sta vlado ZDA stali takrat okrog 80 milijonov ameriških dolarjev, kar je z upoštevanjem inflacije danes skoraj 650 milijonov dolarjev oziroma 550 milijonov evrov. Ta znesek je leta 1962 predstavljal okrog sedem odstotkov letnega proračuna Nase. 

Zaradi denarja se takrat pri Nasi sicer ni pritoževal skoraj nihče, ker je delež državnega proračuna, ki ga je vlada ZDA namenila Nasi, zaradi vesoljske dirke s Sovjeti rasel iz leta v leto. Vrhunec, skoraj 4,5 odstotka, je dosegel leta 1969, ko je človek prvič stopil na Luno (na fotografiji senca Neila Armstronga, prvega človeka na Luni).  | Foto: Reuters Zaradi denarja se takrat pri Nasi sicer ni pritoževal skoraj nihče, ker je delež državnega proračuna, ki ga je vlada ZDA namenila Nasi, zaradi vesoljske dirke s Sovjeti rasel iz leta v leto. Vrhunec, skoraj 4,5 odstotka, je dosegel leta 1969, ko je človek prvič stopil na Luno (na fotografiji senca Neila Armstronga, prvega človeka na Luni).  Foto: Reuters

Osel gre samo enkrat na led, ameriški vesoljci pa ...

Mariner 1 ni bil edini Nasin incident, ki se je zgodil zaradi površnosti pri vnašanju podatkov v nadzorne sisteme izredno dragih vesoljskih plovil.

23. septembra 1999 je Nasa izgubila stik z raziskovalnim plovilom Mars Climate Orbiter, ki bi se moral utiriti v krožnico okrog Marsa. Namesto tega se je plovilo rdečemu planetu preveč približalo in prečkalo skozi zgornji sloj Marsove tanke atmosfere, kjer je zaradi prevelikega trenja razpadlo. 

Mars Climate Orbiter, grafika, ki jo je Nasa izdala leta 1999. | Foto: Reuters Mars Climate Orbiter, grafika, ki jo je Nasa izdala leta 1999. Foto: Reuters

Kasneje se je izkazalo, da so inženirji Lockheed Martina, podjetja, ki je zgradilo plovilo Mars Climate Orbiter, uporabljali imperijske merske enote (čevlje, palce, funte), medtem ko so inženirji Nase in JPL (laboratorija za razvoj raketnih pogonov), ki so plovilo zasnovali, uporabljali metrične enote (metre, milimetre, kilograme). 

Vir: Nasa, JPL