Matic Tomšič

Sobota,
9. 10. 2021,
17.09

Osveženo pred

3 leta, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

17

Natisni članek

Natisni članek

nedeljska znanost digizgodbe

Sobota, 9. 10. 2021, 17.09

3 leta, 2 meseca

Sedem minut groze v Italiji: niso hoteli slišati, da se bo zgodila katastrofa

Matic Tomšič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

17

Jez, Jez Vajont | Ob koncu gradnje leta 1959 je bil jez Vajont s skoraj 262 metri najvišji jez na svetu. Danes zaseda osmo mesto, še vedno pa je najvišji "upokojeni" hidroelektrični jez. | Foto Wikimedia Commons

Ob koncu gradnje leta 1959 je bil jez Vajont s skoraj 262 metri najvišji jez na svetu. Danes zaseda osmo mesto, še vedno pa je najvišji "upokojeni" hidroelektrični jez.

Foto: Wikimedia Commons

Čez nekaj ur bo minilo natanko 58 let od ene najhujših naravnih nesreč 20. stoletja v Evropi, ki se je zgodila približno 80 kilometrov od meje med Slovenijo in Italijo. Ob 22.39 po lokalnem času se je utrgal ogromen del gore Toc in zgrmel v akumulacijsko jezero v dolini Vajont. Voda je pljusknila čez istoimenski jez, ta je bil takrat najvišji na svetu, in izbrisala mesto Longarone. Umrlo je okrog dva tisoč ljudi.

Jez Vajont je bil ponos severnoitalijanskega elektroenergetskega koncerna SADE − ta ga je začel graditi leta 1957 − in posredno tudi italijanskega gospodarstva.

Za lokacijo gradnje jezu je SADE izbral dolino Vajont v Benečiji, nad katero se pne gora Toc. Lokalni prebivalci so jo tradicionalno imenovali hodeča gora, saj so bili podori in zemeljski plazovi na pobočjih gore tako rekoč del vsakdana. 

Jez Vajont je veljal za enega od simbolov okrevanja italijanskega gospodarstva po drugi svetovni vojni.  | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Jez Vajont je veljal za enega od simbolov okrevanja italijanskega gospodarstva po drugi svetovni vojni.  Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Strokovnjakov niso poslušali oziroma so raje najeli "svoje"

Geologi so sicer opozarjali, da tistega "velikega", življenje spreminjajočega plazu še ni bilo, se bo pa verjetno zgodil, če goro dodatno destabilizirajo z gradnjo in dolino poplavijo z akumulacijskim jezerom. Koncern SADE je prejel opozorila treh različnih neodvisnih strokovnjakov, naj za jez oziroma hidroelektrarne raje izbere drugo lokacijo.

Svarila so tako rekoč v celoti ignorirali, novinarje, ki so jih povzeli oziroma poročali o potencialni katastrofi, če bi se gora zrušila v akumulacijsko jezero, pa tožili. Pri koncernu SADE so trdili, da so opravili lastne geološke študije, ki naj bi dokazale, da je gora stabilna.

Novice Je velika katastrofa v tem gorskem paradižu le še vprašanje časa?

Gradnja jezu Vajont je bila dokončana oktobra 1959, dolino pa so z vodo začeli polniti v začetku leta 1960. V naslednjih treh letih so projekt hidroelektrarne in akumulacijskega jezera polnili številni lokalni potresi in zemeljski plazovi. Okoliške prebivalce je postajalo strah, saj se je gora Toc vse bolj tresla.

V daljavi jez Vajont, kot ga danes vidijo iz (obnovljenega) mesta Longarone.  | Foto: Google Street View V daljavi jez Vajont, kot ga danes vidijo iz (obnovljenega) mesta Longarone. Foto: Google Street View

Devetega oktobra 1963 je bilo vsem jasno, da je tisti "veliki" zemeljski plaz tako rekoč neizogiben. Akumulacijsko jezero so izpraznili dovolj, da po mnenju strokovnjakov tudi v primeru velikanskega podora ne bi pljusknilo prek jezu. Zaposleni v hidroelektrarni so se celo zbrali na vrhu jezu, da bi si ogledali predstavo narave. V vodo so se z gore ves dan valili skale in drevesa.

Sedem minut pogube

Ob 22.39 se je gora Toc razklala. V akumulacijsko jezero je zdrsnil več kot kilometer dolg plaz, vseboval je več kot četrt kubičnega kilometra (natančneje 260 milijonov kubičnih metrov) materiala, in izpodrinil 115 milijonov kubičnih metrov vode. Tako rekoč vse akumulacijsko jezero. 

Tako je danes videti kilometrska "rana" gore Toc.  | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Tako je danes videti kilometrska "rana" gore Toc. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Dvignil se je kar 250 metrov visok cunami, po nekaterih ocenah gre celo za najvišjega, kar jih je do zdaj zabeležil človek, in se razbesnel v tri smeri.

V dveh je uničil nekaj manjših naselij in posamičnih hiš ob obali akumulacijskega jezera, približno polovica vode pa se je v nasprotju s pričakovanji strokovnjakov, ki jim je za študije plačevala italijanska energetika, zlila čez jez Vajont. 

Ozka soteska, skozi katero se je pol akumulacijskega jezera z neznansko silo zrinilo proti svojemu končnemu cilju: nesrečnemu mestu Longarone.  | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Ozka soteska, skozi katero se je pol akumulacijskega jezera z neznansko silo zrinilo proti svojemu končnemu cilju: nesrečnemu mestu Longarone. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

50 milijonov kubičnih metrov vode je opustošilo dolino Piave, doseglo mesto Longarone in ga skoraj povsem uničilo (skupaj z nekaj okoliškimi vasmi). Območje sta skoraj povsem zalila blato in zmes drugega materiala, ki ga je voda pobrala med uničujočo potjo skozi dolino. Od daleč je bilo videti skoraj kot površje Lune. 

Longarone pred uničujočim valom (levo) in po njem (desno), voda je preskočila jez Vajont. | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Longarone pred uničujočim valom (levo) in po njem (desno), voda je preskočila jez Vajont. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Vodnata poguba, ki so jo tisti večer doživeli okoliški prebivalci, je bila sicer bliskovita. Od sproženja apokaliptičnega zemeljskega plazu do razdejanja mesta Longarone je namreč minilo pičlih sedem minut.

Soglasja o številu smrtnih žrtev še vedno ni. Italijanske oblasti so navajale uradno številko 1.917, druge ocene pa se gibljejo med 1.900 in kar 2.500 smrtmi. V statistiko se je leta 1968 vpisal tudi inženir koncerna SADE Mario Pancini, ki je po katastrofi čutil takšno krivdo, da je storil samomor.

Jez Vajont danes. Postal je predvsem turistična atrakcija, v njegovi neposredni bližini je tudi naravno plezališče.  | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Jez Vajont danes. Postal je predvsem turistična atrakcija, v njegovi neposredni bližini je tudi naravno plezališče. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Poznejše iskanje vzrokov in predvsem krivcev za katastrofo se je sprevrglo v platformo za politično obračunavanje. Koncern SADE in italijanski energetski velikan ENEL, ki je jez Vajont v upravljanje prevzel po nacionalizaciji leta 1962, pa sta, glede na opustošenje in število smrtnih žrtev, pravzaprav prejela zelo mili kazni.

Scenarij, ki se lahko ponovi tudi v bližini enega od najbolj turistično obleganih krajev v Evropi

Geiranger je eno najbolj prometnih pristanišč na Norveškem. Na vrhuncu turistične sezone med majem in septembrom ga obišče tudi do dvesto križark z več tisoč potniki. V zadnjem letu in pol je križarjenje sicer precej omejila epidemija covid-19. | Foto: Pixabay Geiranger je eno najbolj prometnih pristanišč na Norveškem. Na vrhuncu turistične sezone med majem in septembrom ga obišče tudi do dvesto križark z več tisoč potniki. V zadnjem letu in pol je križarjenje sicer precej omejila epidemija covid-19. Foto: Pixabay

Na Norveškem verjetno ni turističnega vodnika, ki obiskovalcem slikovitega kraja Geiranger med križarjenjem do vasi ne bi povedal za turobno napoved prihodnosti in s prstom pokazal na goro Akerneset, ki se dviguje neposredno iz fjorda. Geologi namreč že desetletja opozarjajo, da bo gora Akerneset popustila in se zrušila v fjord. 

Geiranger, ki leži na koncu istoimenskega fjorda, je eden od turistično najbolj obleganih krajev na Norveškem. V vas, ki ima sicer le 250 prebivalcev, se letno zgrne več sto tisoč ljudi, ki tja zvečine pridejo na eni od luksuznih križark. 

Na gori Akerneset so pred desetletji odkrili sistem skalnatih razpok, ki niso le površinske, temveč segajo globoko v goro:

Glavna razpoka na gori Akerneset. Levo spodaj je na pobočju gore vidna slavna srednjeveška fjordska kmetija Me-Åkernes, ki so jo zadnji prebivalci zaradi nevarnosti skalnih plazov in ne nazadnje tudi zaradi zrušenja gore v fjord zapustili leta 1958. | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Glavna razpoka na gori Akerneset. Levo spodaj je na pobočju gore vidna slavna srednjeveška fjordska kmetija Me-Åkernes, ki so jo zadnji prebivalci zaradi nevarnosti skalnih plazov in ne nazadnje tudi zaradi zrušenja gore v fjord zapustili leta 1958. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Najdaljša in največja razpoka, poimenovali so jo Åknesremna, je dolga več kot 600 metrov. Začne se na nadmorski višini približno 900 metrov in se po diagonali spušča proti vznožju gore. 

Åknesremna se širi vsako leto v povprečju za tri centimetre in s tem dokazuje, da gora ne miruje. 

Da bi bili kar najbolje pripravljeni na potencialno katastrofo, Norvežani na goro Akerneset redno pošiljajo znanstvene odprave, da spremljajo morebitna tveganja, v mestu Stranda, ki je na drugi, manj ogroženi strani fjorda, pa so ustanovili tudi podjetje, ki 24 ur na dan nadzoruje seizmično aktivnost gore Akerneset in je v stalni pripravljenosti glede evakuacijskih postopkov, če pride do najhujšega.  | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Da bi bili kar najbolje pripravljeni na potencialno katastrofo, Norvežani na goro Akerneset redno pošiljajo znanstvene odprave, da spremljajo morebitna tveganja, v mestu Stranda, ki je na drugi, manj ogroženi strani fjorda, pa so ustanovili tudi podjetje, ki 24 ur na dan nadzoruje seizmično aktivnost gore Akerneset in je v stalni pripravljenosti glede evakuacijskih postopkov, če pride do najhujšega.  Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Samo vprašanje časa je še, kdaj bo gora popustila in se zrušila v fjord, opozarjajo znanstveniki. Najslabši mogoči scenarij predvideva sprožitev zemeljskega plazu, pri katerem bi v fjord padlo od 50 pa do (po zadnjih ocenah) kar 100 milijonov kubičnih metrov materiala. 

Odlomljen del gore bo izpodrinil vodo v fjordu in ustvaril megalomanski val oziroma cunami. Val bi kraj Geiranger dosegel v približno desetih minutah in ga najverjetneje povsem uničil. Še prej bi cunami odplaknil gori Akerneset bližje mesto Hellesylt. 

Mnenja znanstvenikov o višini cunamija so deljena. V splošnem sklepajo, da bi lahko mesto Hellesylt dosegla tudi 85 metrov visoka vodna "pošast", med potovanjem do Geirangerja pa bi se cunami nekoliko umiril in bi bil visok "le še" 30 metrov. 

Na prihod cunamija bodo prebivalce Geirangerja in Hellesylta opozorile sirene in jih pozvale k takojšni evakuaciji v okoliško hribovje. 

Geiranger je zaradi spektakularnosti okoliške narave revija Lonely Planet pred leti imenovala za najboljšo turistično destinacijo v Skandinaviji, UNESCO pa ji je leta 2005 podelil status posebne svetovne dediščine.  | Foto: Pixabay Geiranger je zaradi spektakularnosti okoliške narave revija Lonely Planet pred leti imenovala za najboljšo turistično destinacijo v Skandinaviji, UNESCO pa ji je leta 2005 podelil status posebne svetovne dediščine. Foto: Pixabay