Ocenili smo: Syndicate

Serija Syndicate je, pod okriljem enega največjih takratnih založnikov, Bullfroga (Dungeon Keeper, Populous, Magic Carpet ...), svojo pot začela že davnega leta 1993. V tistih časih je bila to ena boljših realnočasovnih strategij, njena rdeča nit pa so bile vojne med rivalskimi podjetji. Tri leta pozneje je izšlo še nadaljevanje Syndicate Wars, ki je bilo malce bolj akcijsko naravnano, novost pa je bil 360-stopinjski pregled nad dogajanjem.

V obeh igrah ste nadzorovali štiri agente, s katerimi ste po naročilih svojega delodajalca izvajali morilsko-vohunske misije, ki so vaši korporaciji prinašale moč in ugled, vaše žepe pa polnile z zelenci, ki ste jih nato porabili za orožarske in tehnološke nadgradnje svojih jezdecev apokalipse. In prav to so med igro postali – sejalci žvepla in prinašalci razdejanja. Kdor je imel željo po uničenju (in kode za neomejeno količino streliva) je namreč lahko vsako mesto dobesedno zravnal z zemljo, prebivalce pa predelal v konzervirano marmelado. Sila zabavno.

In vse tiho je bilo ... ... vse do danes, ko je, v malce spremenjeni obliki, na dan "privekal" novi Syndicate. Razvijalci igre so se namreč, najverjetneje ozirajoč se na številke današnjih prodajnih hitov, odločili za malce drugačen pristop k obuditvi franšize, saj so taktično strateško igro preoblikovali v prvoosebno "streljačino".

Strategije so med zadnjim desetletjem postale precej ogrožena vrsta, kar je najbrž posledica dejstva, da se ne igrajo najbolje na vedno bolj prisotnih sobnih konzolah, in velike komercializacije igričarske industrije, ki dandanes stremi k zadovoljitvi čim širših množic, medtem ko vse bolj pozablja na prave privržence. Prav iz njihovih ust (znano je, da so izkušeni igričarji med najkonservativnejšimi bitji tega planeta) pa je bilo slišati kar nekaj pikrih na račun spremembe smeri in "oskrunitve" klasike.

Izkaže se, da negodovanja tokrat niso bila povsem upravičena, saj se novodobni Syndicate v večini elementov izkaže za povsem solidno igro, le vaša pričakovanja morajo biti na realnih tleh.

Svet, v katerem ni prostora za čustva Dogajanje je postavljeno v leto 2069, v hladen brezčuten svet prihodnosti, ki mu vladajo megalomanske korporacije in sindikati, ki se borijo za teritorialno in ekonomsko prevlado. Države v obliki, kot jo poznamo danes, skorajda ne obstajajo več, politiko pa narekujejo bogati lobiji, ki stremijo k sprejetju zakonov, ki bi jim odprli vrata do še večjega bogastva in moči. Družba je razklana na ekstremna pola bogatih in revnih, "človeškosti" je vedno manj, med ljudmi zeva ogromna odtujenost. Lep prikaz, kam drvi naša aktualna družba.

Arhitektura sveta, ki vas v igri obdaja, je naravnost čudovita, za kar poskrbijo tudi sijajni svetlobni grafični učinki. Ko boste prvič pomolili nos na plano, vas bo ob v prostrano oranžno nebo dvigajočih se neskončnih nebotičnikih prevzel zelo pristen občutek odtujenosti in osamljenosti, ogromni digitalni reklamni panoji in hologrami pa bodo ta občutek le še podkrepili. Za vzdušje so pri studiu Starbreeze resnično dobro poskrbeli.

V takšnem svetu se znajde naš junak Miles Kilo, mehansko modificiran agent ene od najmočnejših organizacij, sindikata EuroCorp. Živi za službo, v kateri njegov delovnik obsega redne usmrtitve konkurenčnih agentov in znanstvenikov, krajo zaupnih podatkov, vohunjenje ter vse preostalo, kar nadrejenim pade na pamet. Z vprašanji etike in morale se ne ubada pretirano, vsaj dokler se sam ne znajde sredi ognja. Vendar naj bo dovolj o tem, saj bi beseda več že pomenila razkrivanje zgodbe in kvarjenje izkušnje.

To ni Blade Runner Sploh zgodba pa je tista, ki ostane največ dolžna. Ne da je ni, le neizkoriščena je. Sploh ko pomislimo na podobno tematski lanski Deus Ex: Human Revolution, ki je igralca, tako zgodbeno kot vizualno, potegnil v pravo kiberpankovsko epopejo, polno odločitev in odkrivanja zarot. In prav to si ljubitelji tovrstne tematike najbolj želimo. Že res, da teoretično igri ne spadata v isti žanr, saj je bil Deus Ex bolj širokopotezen naslov, ki je mešal različne zvrsti, od igranja domišljijskih vlog do akcije, Syndicate pa je čistokrvna "streljačina", pa vendar bi se takšno okolje lahko bolje izkoristilo.

V nasprotju z zgodbo je na drugi strani za akcijo dobro poskrbljeno. Spopadi so živahni in adrenalinski, sploh na poznejših stopnjah, ko vam pot prečkajo močnejši nasprotniki, pretirane taktičnosti pa vseeno ne pričakujte. Vse skupaj ne preseže kombiniranja hitroprstnega streljanja, občasnega skrivanja v zaklonu in uporabe posebnih sposobnosti, ki vam jih omogoča poseben, v možganski korteks vsajen čip.

S pomočjo tega tehnološkega čudesa lahko namreč nasproti stoječemu soldatu telepatsko pokvarite orožje, ga prepričate o storitvi samomora ali pa ga za hip pridobite na svojo stran, tako da začne rešetati po svojih "kameradih". Ti pripomočki so še posebej dobrodošli na višjih težavnostnih stopnjah, kjer preživetje brez njih praktično ni mogoče.

Malenkosti jo ločijo od odličnosti Skupno vzeto je Syndicate spodobna akcijska igra, ki bo zadovoljila predvsem nezahtevne ljubitelje strelskih iger. Privlačno okolje, omejeno nadgrajevanje lika ter večigralsko udejstvovanje dogodivščino dobro popestrijo, odličnost pa jo stanejo predvsem nerazgibanost, premalo zavzeta zgodba in skrajna premočrtnost. Dokler traja (okoli deset ur), je Syndicate zabavna igra, vendar boste nanjo pozabili v trenutku, ko jo boste preigrali.

Ocena: 77 Igrala: PC, PlayStation 3, Xbox 360 Zvrst: prvoosebna "streljačina" Razvijalec: Starbreeze Studios Založnik: Electronic Arts

Lestvica ocen 1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20 - Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.