Ocenili smo: Ridge Racer Unbounded

Unbounded je prvi naslov iz serije Ridge Racer, ki je na voljo tudi PC-igralcem, dosti več skupnega kot s preteklimi nadaljevanji, ki so stavila na "piči Miki" šibanje po ovinkih in scenske proge, pa ima z nedavnima razbijaškima arkadama Burnout Paradise in Split Second: Velocity, saj je srž igre dirkanje po gigantski metropoli (proge so sicer znova vnaprej določene) in sesuvanje tako rivalskih dirkačev kot scenografije.

Japonski založnik Namco Bandai je po dolgem času izdelavo zaupal razvijalcem, ki ne prihajajo iz dežele radioaktivnih žarkov – vajeti so v roke vzeli finski Bugbear, ki so kakšnemu zagrizenemu igričarju morda ostali v spominu po "fičkasti" simulaciji relija Rally Trophy in "avtoraztreščini" FlatOut.

Shatter Bay – korporacijska greznica Uvodoma igra predstavi okoliščine, v katerih se še pred prijemom volana znajde igralčev lik: mesto Shatter Bay, razdeljeno na približno pol ducata okolišev, se koplje v dolgovih, vladajoče megakorporacije izvajajo inkvizicijo nad apatičnimi meščani, ki skačejo s streh nebotičnikov – pravi Gotham torej. Rešitev je kajpada v nezakonitih uličnih dirkah z vrhunskimi bolidi, ki jih prireja gverilska frakcija pod imenom Unbounded. Tu nastopite vi.

V vsakem okolišu je treba z uspešnimi vožnjami nabrati dovolj izkušenj, da tam postanete alfa voznik in s tem napredujete v naslednjega. Na sedmih turnirjih, ki so nadalje razdeljeni na "gas do daske" sprinte, dirke proti urinemu kazalu, driftanje in eliminacijo nasprotnih, oprostite, kar sovražnih vozil, saj konkurenca ne pozna usmiljenja. Verjetno bo med igralci najbolj "požegnan" način Domination, kjer se, začenši s predzadnjega štartnega položaja od dvanajstih, z razbijanjem preostalih štirikolesnikov in obcestnih bistrojev, ki marsikdaj skrivajo bližnjice, prebijamo do, realno gledano, tretjega ali četrtega mesta.

"Ko te zabije v zic" Serija Ridge Racer se ponaša s pregovorno bliskovitim jemanjem ovinkov in v Unbounded ni nič drugače. Že prvi avtomobili, ki so glede na pozneje dostopne prave zastave, se vozijo odlično, občutek hitrosti pa je galaktičen takoj, ko števec pokaže trimestno številko, a so bolidi vseeno lahko nadzorljivi, saj zabrisanost slike ob v nebo vpijočem drvenju ne vpliva pretirano na preglednost (kot v Split Second, kjer je pri hitrosti 300 in več zaslon videti kot mavrični "ringaraja"), ceste pa so ves čas dovolj široke.

Zgornji podnaslov dobi pomen šele, ko uporabite tipko za turbo. V Ridge Racerju avtomobili namreč pospešujejo tako agresivno, da pnevmatike trgajo asfalt, je pa nenaden skok z 90 na 220 uporaben tudi za delanje drobirja iz rivalov, saj jih ob dobro namerjenem tresku v prtljažnik kar odpihne s proge. Kot v preostalih igrah te baže turba ni mogoče tiščati v nedogled, saj se hitro izprazni, ga pa obnovijo anihilacija okolice (prometnih znakov, barikad, zidov in preostalih nepremičnih) in drugih udeležencev dirke, drsenje skozi ovinke (ki je tokrat sicer manj izpostavljeno kot v prejšnjih nadaljevanjih, saj v urbanem okolišu ni prostora za neskončne panoramske zavoje) ter skakanje z ramp, ki so nametane po vseh progah.

Marcedez, porže in fenarri Na začetku so na voljo le plebejski avtomobili, ki se sicer vozijo lepo, a tisto pravo so pošasti, ki jih odklenete v poznejših poglavjih in po videzu spominjajo na resnična vozila, po imenih pač ne, saj Bugbear seveda niso zakupili licenc, najbrž pa jih tudi ne bi mogli, saj avtomobilski koncerni svojih paradnih konj ne želijo videti raztreščenih v trske.

Na globino udejstvovanja vpliva tudi razlikovanje med pogonskimi sklopi vozil, saj nekatere žene sprednji par koles, druge zadnji, največji štirikolesniki (beri: terenci in tovornjaki) pa se s 4WD najbolj od vseh držijo ceste, a zato toliko slabše driftajo. Igranje s težko kategorijo je sicer bolj samo sebi namen, a je bridka destrukcija preostalih tekmovalcev neizogibna, saj imajo neverjetno gibalno količino tudi brez zlorabe turba. Se še spomnite, kako je voziti tank v seriji Grand Theft Auto?

Počeno vetrobransko steklo Zakaj je ocena nižja od 90? Prvi razlog za to je generična in premalo pisana okolica (sam videz igre je sicer povsem zadovoljiv), saj vidimo preveč odtenkov rjave in sive. Nadalje so bližnjice, ki nastanejo z razbijanjem supermarketov in obrtnih delavnic, premalo izrazite, saj v večini primerov ne pridobimo niti metra. Zgodba seveda ne prepriča nikogar, igralni načini pa so prežvečeni, tisti iz že omenjenih Burnouta in Split Seconda, morda bi dodali še Blur.

Steam igro trži po 50 evrov, kar je pošten zalogaj, a vendarle gre za res vzdušno dirkanje s pedigrejem. Glede na to, da je za drobiž še vedno na voljo v srži podoben NFS: Hot Pursuit, se morda izplača z nakupom še malce počakati. Ko pa cena pade … VRUUUUM!

Ocena: 75 Zvrst: arkadno dirkanje Razvijalec: Bugbear Entertainment Založnik: Namco Bandai Igrala: PC, PS3, Xbox 360