Petek,
2. 11. 2012,
8.51

Osveženo pred

5 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo vtisi

Petek, 2. 11. 2012, 8.51

5 mesecev, 3 tedne

Ocenili smo: Medal of Honor - Warfighter

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Borimo se zaradi višjega cilja, svetu namreč grozi zarota, resnično pa globoko v sebi želimo le zadovoljiti potrebo po adrenalinu, ki med akcijo brizga v telo, in željo po priznanju, Medalji časti.

Druga svetovna vojna je korenito zaznamovala človeštvo in igričarsko industrijo, ravno Medal of Honor pa je serija, ki je to temačno časovno obdobje zakoličila na prestol prvoosebnih streljačin s prvo izdajo, ki je luč sveta ugledala leta 1999 na PlayStationu. Tri leta pozneje smo se na plažo Omaha v Normandiji podali s prstom na prožilcu miške in občudovali scenarij Stevena Spielberga, tik pred iztekom leta 2003 pa je "zeljejedska" zalega sprožila protiofenzivo, imenovano Call of Duty.

Klic dolžnosti nas je prvi popeljal v moderno dobo in zdi se, da nas bo vojna proti terorizmu, igričarsko in v realnem svetu, zaznamovala vsaj tako močno kot zadnji svetovni spopad. To potrjuje dejstvo, da je opisana Medalja časti druga v igričarski seriji, ki nas postavlja v boje današnjih dni, kjer pa hitro dobi kroglo v betico in obleži na prepolnem bojišču.

Svinčeni otroški vlakec Medal of Honor ne daje slabega prvega vtisa, še posebej po vizualni plati, saj uporablja drugo verzijo grafičnega pogona Frostbite, ki nas je sicer že razvajal v prav tako sodobnem konkurentu Battlefield 3. Odsev na vodi, luči v nevihtni noči in veličastna eksplozija, ki razsvetli okolico, medtem ko se prebijaš skozi točo svinca, so dajali vtis, da se nahajamo na najbolj norem vrtiljaku. Resnici na ljubo pa je ta zvodenel v otroški vlakec.

Življenje pripadnika specialnih enot, operativca na skrivnih misijah v najbolj zavrženih kotih sveta, ki ga razjeda notranji dvoboj med dolžnostjo in družino. Zgodba želi biti globoka, a je zmedena, misije spreminjajo zaporedja in kmalu spremljamo spomine v spominih, ki jih prekinjajo pretirano sentimentalna družinska srečanja, pravo nasprotje od kruto prelite krvi stotine padlih sovražnikov. Zmešnjava, ki skoraj dosega zahtevnost filma Drevo življenja.

Izgubljen v tretjem svetu Igralnost se je izgubila v preteklosti, saj ima igralec popolnoma zavezane roke. Po svetovnih zakotjih se lahko potepaš po ozki omejeni poti, saj ti korak ustavi že najmanjši kamen ali grmiček, če kreneš v "napačno" smer. Območja, kjer se bodo nate in sotrpine usuli nasprotniki, so predvidljivo razširjena in posejana z zidovi, paletami in drugimi preprekami. Ko teroristi obležijo, običajno sledi zbijanje vrat na sto in en način, kjer se čas upočasni, da lahko na kopito zarežete nove strele v betico.

Nasprotniki v nekaj valovih uporabijo iste vstopne točke, če pa sami najdete pravo, lahko ob kampiranju postrelite ducat teroristov, ki bodo prej ali slej pritekli pred vašo puško. Umirali boste kljub vsemu, tudi zato ker vas bo brat v orožju izrinil izza zaklona, namesto da bi našel svojega. Hroščev je kar nekaj in tako sem bil v neki misiji prehiter za preostanek enote, scenarij pa se ni odvil, vse dokler se nisem vrnil do prejšnjega položaja.

Sarajevo in dirkanje po Dubaju Dovolj kritike, saj ima tudi enoigralski način svetle prebliske in nas tako nekajkrat postavi za volan avtomobilov (in nekaterih drugih vozil: čolnov, robotov …), pri tem pa se spogleduje z arkadnimi dirkačinami. S terencem lovimo ubežnika, dirkamo po ulicah Dubaja v čistokrvnem športniku in se skušamo izogniti patruljam s skrivanjem in izbiranjem najboljše poti. Pristop je nedvomno presenetil, čeprav je na daleč jasno, da vozne značilnosti in občutek konkretno zaostajata za specializiranimi naslovi.

Prav tako je izstopala misija, ki poteka v razrušenem Sarajevu, kjer s poljskimi specialci lovimo balkanskega kriminalca, ki nas vljudno pozdravi s čistokrvnimi psovkami, ki jih tako dobro poznamo. Teh pa bo kar nekaj tudi v večigralskem načinu, kjer dober občutek in odzivnost orožja še kako prideta do izraza, zadnje pa vseeno ne ubije z enim strelom v srce. Območja imajo sicer tudi občutek ujetosti in ne tolikšnega realizma, kot bi si ga želeli, je pa večigralstvo s šestimi igralnimi razredi in prgiščem igralnih načinov povsem primerljivo s konkurenco.

Obledela Medalja časti Z zunanjostjo nas želi zapeljati, s slavno preteklostjo zavesti, a Medalja časti ni niti zloščena, kaj šele, da bi jo prejela igra s toliko napakami. Junaki, ki so podarili svoje življenje za "civilizacijo" in za varnost svojih najbližjih, so to storili v upanju na svetlejšo in igralcu prijaznejšo prihodnost.

Splošna ocena: 55

Zvrst: prvoosebna streljačina Razvijalec: Založnik: Electronic Arts Igrala: PC, PlayStation 3, Xbox 360, Wii U

Lestvica ocen

1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20 - Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.