Ocenili smo: Jagged Alliance – Back in Action

Prvi stik z igro je zelo domač, saj je zaplet skoraj enak kot tisti leta 1999, prav tako lokacija, deželica Arulco, ki ji z okovanimi škornji vlada despotska kraljica Deidranna. Znova prevzamemo vlogo poveljnika voda plačancev, ki jih novačimo pred vsako misijo, na voljo jih je nekaj ducatov.

Soldi so sprva omejeni, zato v skupino bodisi povabimo dve (pre)dragi hodeči strojnici ali pa zberemo šesterico poceni grobijanov. Pri izbiranju je treba biti preudaren, saj se bi nekateri gverilci najraje "sklofali" med sabo, spet drugi pa zelo dobro sodelujejo. Ob interakciji vsak od štirideseterice postreže z bolj ali manj duhovito opazko, glasovi pa so, kot je za serijo stalnica, karikirano porazni in segajo od dolphlundgrenovskega golčanja do militarističnih "HU-A!" vzklikov.

Vidim vas Podajmo se torej na bojišče. Srž igre je namreč osvajanje ozemlja in mest, ki so pod vplivom hudobne diktatorke, zgolj z uporabo surove sile, širjenje vpliva na okoliške civiliste, ki se vam, če jih opremite z orožjem, pridružijo pri streljanju, in "bildanje" statistik članov vaše odprave.

Žal je tako, da kritike ob prvem srečanju z akcijo kar same privrejo na plano. Podoba je v skoraj trinajstih letih od izometričnega 2D-pogleda v Jagged Alliance 2 napredovala v tri dimenzije, a je pravzaprav precej povprečna – sicer je podrobnosti obilo, a so robovi precej nazobčani, teksture pa ponekod nenatančne. Ni daleč od resnice, če rečemo, da se lahko v tej kategoriji z BiA kosajo pet let in pol stari Company of Heroes.

Nadalje zmoti kamera, ki je postavljena prenizko in ne omogoča dobrega pregleda nad krojenjem napadalne operacije, nekoliko pa je ta nevšečnost odpravljena tako, da je že od začetka viden cel zemljevid in s tem tudi položaji sovražnih hrustov, kar pa bo razburilo tiste fanatike JA2, ki so prisegali na "fog of war" (zemljevid se odkriva z napredovanjem igralčevih likov).

Poskusite ne izgubiti živcev Najbolj bodo veteranom miške zadrhtele ob ugotovitvi, da boj zdaj ves čas poteka v realnem času in je potezni način rekel papa. Hvala bogu se igra ni izrodila v "klikotavščino" tipa C & C, a je akcija vseeno hitra, v trenutkih, ko se na vas zgrne večje število nasprotne "soldateske", pa prav pride tipka za aktivni premor, v katerem lahko svojim najemnikom odredite ukaze.

Ti so tudi edina stvar, ki jo bodo brez vašega nadaljnjega vmešavanja naredili sami, saj razen jamranja ob prejemanju krogel na lastno pest ne znajo storiti ničesar. Kot v vrtcu morate namreč "na roke" repetirati orožje, uporabljati posebno opremo in zavoje prve pomoči ter se sklanjati v zaklon. Tovrsten mikromenedžment je lahko na začetku igranja, ko imate v vodu tri, štiri vojake, še zabaven, pozneje, ko naraste število posameznih odredov, pa se z njim lahko spopadejo le Korejci.

Taktično napredovanje? Raje množično klanje! Težavnostna krivulja je namreč precej zavita navzgor in še dobro, da so razvijalci v vmesnik vključili kar pogosto samodejno shranjevanje, saj boste umirali "na veliko". Tudi najbolj "oklopljeni" najemniki padejo po dveh zadetkih, nanje pa se naenkrat zgrne tudi do nekaj ducatov Deidranninih specialcev.

Bitcomposer Games se namreč niso pretirano trudili z napredno pametjo teh – imajo namreč obupno omejeno vidno polje in bodisi patruljirajo po začrtani daljici bodisi stojijo tjavdan kot zombiji, dokler se jim dovolj ne približate. Za nameček so sploh na poznejših stopnjah izredno trdoživi in znajo že izgubljena ozemlja zavzemati nazaj, na srečo pa ne poznajo naprednih manevrov, kot sta napadanje z boka in zaporni ogenj, zato se jih je, čeprav igra njihovo zabitost nadomešča s številčnostjo, vendarle mogoče odkrižati.

Heckler in Koch Arzenal je eno od področij, kjer so razvijalci ostali zvesti izročilu – seznam vseh orožij je zadovoljivo obsežen. Prednjačijo puške in brzostrelke, zaprežemo pa lahko tudi samokrese (beri: pištole), šibrovke, mitraljeze, metalce raket, ročne granate in ostrostrelske palice pogube. Streljanje morda malce preveč spominja na pokanje petard, ampak hej, to ni Call of Duty!

Odstranjevanje sovražnikov je zelo simpatično, in ker ukaze, ki jih med aktivnim premorom dodelite svojim plačancem, ti izvedejo hkrati, je lovljenje "kanonfutra" v navzkrižni ogenj in načrtovanje simultanih eksplozij na več koncih zemljevida kljub kapricam igre nekaj časa kar precej zabavno početje.

Vrednost za denar Za zdaj je še ni. Sicer naslov ni opremljen s cenovno postavko igre težke kategorije (na Steamu trenutno 27,99 evra, v oprijemljivi obliki najbrž kakšen kovanec več), a počakajte, da se cena spusti še za dodatnih 10 evrov. Bitcomposer Games so sicer že naznanili popravke, ki bodo igralno izkušnjo približali JA2, do takrat pa raje še enkrat preigrajte to.

Ocena: 60

Razvijalec: Bitcomposer Games Založnik: Kalypso Media Zvrst: Taktična realnočasovna akcijska strategija Izšla za: PC

Lestvica ocen 1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20 - Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.