Ocenili smo: Hitman Absolution

Hitman: Absolution se začne tam, kjer se konča zgodba njegovega predhodnika Blood Money, ki je izšel že pred več kot šestimi leti in osvojil vse tiste igričarje, ki jim je bil bolj kot stil Ramba blizu skrbno načrtovanje, skrivanje in tiho odstranjevanje nasprotnikov. A če je bila pri Blood Moneyju zgodba postranska stvar, v ospredju pa samostojne misije, je Absolution zadevo obrnil na glavo. Celotno dogajanje je namreč osredotočeno na zgodbo, ki pa je žal predvidljivo preprosta in nezanimiva.

Posledično tudi ni več tistih pravih misij, temveč se zgodba deli na posamezna poglavja, pri katerih gre velikokrat zgolj za prehajanje od vrat do vrat oziroma od podpoglavja do podpoglavja brez možnosti vrnitve.

Hollywoodska zgodba Začetek je sicer klasičen bloodmoneyjevski, Agent 47 dobi novo tarčo za odstranitev, le da je ta tokrat kar njegova nekdanja nadrejena Diane Burnwood, ki je prišla v navzkriž z agencijo ICA. Po uspešno opravljeni nalogi se v našem genetsko izboljšanem morilcu, sicer brez občutka za sočutje oziroma za sploh karkoli neracionalnega, le utrne kanček čustev in se obrne proti agenciji. Za piko na i postane še varuška "čudežne" najstnice Victorie, ki jo je pred agencijo čuvala Diane. Pleško Victorio odpelje v sirotišnico v Chicagu, kjer jo nato ugrabijo zlikovci, zato se poda še v lov za njo. Plehka hollywoodska zgodba, ki pa jo na srečo rešuje vse preostalo.

Že same lokacije so nadvse zanimive, saj na poti od Chicaga do Južne Dakote obiščemo praktično vse mogoče kraje, ki nam padejo na pamet. Tudi njihova grafična podoba je impresivna, in če temu dodamo še živo dogajanje, posebej kjer so velike množice ljudi, se ne zgodi redko, da kdaj pozabite na nalogo in raje prisluhnite umotvorom lokalnih pijančkov ali plesu striptizet.

Enako zasvojljivi so strelski obračuni. Nasprotnikova umetna inteligenca sicer ni ravno na visoki ravni, a je vseeno pravi užitek vzeti sovražnika za živi ščit in pospraviti njegove kompanjone. Nabor orožja je precejšen, za eksplozije je mogoče uporabiti tudi razne predmete, kot so plinske jeklenke in kante za gorivo, za povrh pa je na voljo še upočasnjeno streljanje v slogu Matrice.

To je ena izmed funkcij "instinkta", novosti v seriji Hitman, ki močno olajša delo začetnikom in tudi tistim boljšim. Z njim se namreč hitrost igre nekoliko upočasni, pokažejo se uporabni predmeti v igri, predvsem pa pokaže sovražnike za stenami in njihovo pot. S tem igra resda izgubi nekoliko realnosti, a za tiste najboljše je še vedno na voljo težja stopnja, ki vse te priboljške vzame in igro približa realnosti.

Svoboden kot ptica Bistvo Hitmana se skriva v svobodni izbiri pristopa pri izpolnjevanju zadane naloge. Večino časa boste zato namenili skrivanju in izogibanju sovražniku, ne strelskim pohodom, ki ponavadi pridejo na vrsto takrat, ko boste obupali nad n-to ponovitvijo prvega načina. To je predvsem posledica nezmožnosti samosvojega shranjevanja položaja, ki je mogoče le pri nadzornih točkah, ki jih je treba najprej najti. Velik minus, še posebej če morate celotno poglavje ponoviti po daljšem pazljivem igranju, in to zgolj zaradi neumnosti, kot je na primer to, da vas stražar na daleč prepozna, čeprav ste oblečeni kot on in gledate stran.

Ključ do uspeha je namreč preoblačenje, saj vas ljudje, ki so v drugačnih oblekah, ne prepoznajo, vas pa zato prepoznajo enako oblečeni. Za krajši čas se temu da izogniti z uporabo instinkta, a je ta časovno omejen. Drugi minus shranjevanja pri nadzornih točkah je, da se ne shrani realno stanje, zato barabe, ki ste jih še pred minuto ubili, spet oživijo.

Pri načinih, kako boste nesrečne duše poslali na oni svet, razvijalci niso varčevali. Klasičnemu naboju v glavo so namreč dodali cel spekter idej, od zastrupljenja hrane, spuščanja najrazličnejših predmetov na glavo do "štihanja" s praktično vsem, kar pride pod roko. Vse je izdelano lepo, vključno s pretepi, ki delujejo kot demonstracije Kempo Arnisa, le da je vsa znanost (preveč) poenostavljena v pritiskanje treh tipk.

Le en je najboljši Ker igra dopušča toliko različnih možnosti, jo brez težav večkrat preigrate. Konec koncev lahko le tako odklenete tudi različna priznanja za izpeljavo in orožja. To se nato prenese na večigralski del, kjer sami določite žrtve in način uboja, nato pa isto nalogo prepustite še spletnim prijateljem. Šele splet tako pove, kateri je najboljši morilec na svetu.

Ocena: 82

Zvrst: tretjeosebna skrivalniška akcija Razvijalec: I/O Interactive Založnik: Square-Enix Igralne platforme: PC, Xbox 360, PlayStation 3

Lestvica ocen

1–10: Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11–20: Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21–30: Igram, ker sem mazohist. 31–40: Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41–50: Igre bi se lotil samo v službenem času. 51–60: Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61–70: Kot privrženec te zvrsti bom v igri užival. 71–80: Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81–90: Odlična igra z elementi klasike. 91–100: Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.