Sobota, 26. 11. 2022, 22.19
9 mesecev, 2 tedna
Intervju: Gunter Pauli, podjetnik, pisec, predavatelj in avtor koncepta modrega gospodarstva
Modro, ne zeleno gospodarstvo je prihodnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,09
63
Gunter Pauli: "Današnji izdelki niso dovolj dobri, vladna pravila so nesmiselna."
Modro gospodarstvo rešuje vse tisto, kar zelenemu gospodarstvu ni uspelo, nam je ob predstavitvi slovenske izdaje svoje knjige Modra ekonomija povedal njen avtor Gunter Pauli, ki ga nekateri ocenjujejo kot enega največjih svetovnih vizionarjev trajnosti. Med drugim opozarja, da so današnji prevladujoči poslovni modeli neustrezni.
Gunter Pauli se je rodil v Belgiji, a je v svojih 66 letih živel že na štirih celinah, zdaj je večinoma razpet med Japonsko in Republiko Južno Afriko. Svojo ekonomsko izobrazbo je pridobil v Belgiji in Franciji, na svoji bogati podjetniški poti pa je združeval kulturo, znanost, politiko in okolje. Zaslovel je predvsem po svojem konceptu modrega gospodarstva (Blue Economy), ki ga je opisal v istoimenski knjigi.
Knjigo Gunterja Paulija so ravnokar prevedli v slovenščino kot njen 57. jezik, slovenska izdaja pa je obenem prva, ki vsebino podaja v najnovejši, četrti različici.
Med številnimi organizacijami in zakladi, ki jih je ustanovil Pauli, je najdejavnejša ZERI (Zero Emissions Research and Initiative), ki od leta 1994 združuje znanstvenike in vse druge, katerih namen je iskanje pragmatičnih rešitev za revščino, podnebne spremembe in konkurenčnost. Gunter Pauli je avtor 23 knjig.
Njegove raziskave in pobude se usmerjajo v preobrazbo proizvodnje in porabe v industrijske gruče, ki jih navdihujejo naravni sistemi. Močno zagovarja lokalno porabo in odločevalce spodbuja k oblikovanju družbe, ki vsem (bolje) zagotavlja osnovne potrebe, kot so voda, hrana, nastanitev, zdravstvena oskrba in energija. Gunter Pauli, ki je svetoval in svetuje vladam in podjetjem v številnih državah, ima doktorat iz industrijskega dizajna torinske politehnične univerze in častni doktorat univerze v Pečuhu na Madžarskem. Kot vabljeni predavatelj je spoznal univerze na vseh naseljenih celinah, ameriški Huffington Post pa ga je zaradi njegovih predornih pobud in dejanj poimenoval za Steva Jobsa trajnosti.
Gunter Pauli: "Svoje prvo podjetje sem ustanovil, ko sem bil star 23 let. Na Japonskem sem prodajal belgijsko samostansko pivo. Ko so se pojavile ovire zdravstvenega ministrstva zaradi alkohola, sem to samostansko pivo opredelil kot izdelek 700-letne kulturne tradicije in pridobil vsa dovoljenja."
Kaj je modro gospodarstvo?
Modro gospodarstvo je odgovor na vse tisto, česar zelenemu gospodarstvu ni uspelo zagotoviti.
Kje je spodletelo zelenemu gospodarstvu?
Največja pomanjkljivost zelenega gospodarstva je, da moraš biti v današnjih časih za doseganje konkurenčnosti na trgu poceni. Če si zelen, ne boš nikoli poceni, ker nimaš ekonomije obsega in boš vedno dražji. Če želiš biti zelen in odgovoren do okolja, moraš plačati več.
Nihče ne želi plačati več …
Ne – in zakaj bi? Posledica je, da tisto, kar je danes poceni, ni dobro za okolje, kar je dobro za okolje, pa je drago. Ljudje izbirajo poceni, kar je slabo za njih, njihovo zdravje in okolje.
Ali to pomeni, da biti zelen in biti gospodaren ne gre skupaj?
Gre skupaj, a moramo zato spremeniti kontekst. Če želim tekmovati samo tako, da sem najcenejši, potem ne gre skupaj, če pa želim tekmovati tako, da ustvarim čim večjo vrednost, potem lahko z lahkoto tekmujem. Zato moram spremeniti poslovni model, zato se imenuje modro gospodarstvo in ne trajnost za vsakogar. Moram ustvariti gospodarski model, ki se odziva na človeške potrebe, te so predvsem voda, hrana, nastanitev, energija. Zadovoljiti je treba osnovne potrebe, česar ne moremo doseči zgolj tako, da smo najcenejši in trajnostni.
"Kozarec ni nikoli na pol poln ali na pol prazen, saj je vedno poln vode in zraka. Kdor od vode ne vidi zraka, naj pomisli, kako diha."
Prehod iz zelenega v modro zahteva spremembo tako pri potrošnikih kot pri proizvajalcih – a kaj, ko številni vrednost še vedno ocenjujejo na podlagi cene.
Povejmo na primeru: če v skodelici kave vidite samo kavo, potem ne vidite realnosti. Vidite izdelek, ne vidite življenja. Kava v skodelici je tudi odpadna usedlina, bogata z aminokislinami, zato je odlična krma za kokoši, ki dajejo jajca. Kavna usedlina je tudi odlična podlaga za gojenje gob. Kava v skodelici torej ni samo kava, je še veliko drugih reči. Življenje ni en osamljeni izdelek, ena osamljena reč – življenje je veliko povezanih stvari.
Kako bi se bilo treba lotiti prehoda v modro gospodarstvo?
Prvo, kar je treba spremeniti, je, kako razlagamo delovanje gospodarstva. Bodimo si na jasnem: Slovenija ne bo nikoli premagala Kitajske, zato pozabimo na konkurenčnost. Prebudimo se in zavedajmo se tega, kar imamo. Poglejmo čudovite slovenske gozdove, imate največ gozdov v Evropi na prebivalca, gozdovi so veliko več kot sekanje dreves.
Toda točno to se, žal, dogaja – Slovenija izvaža poceni les, uvaža pa drago pohištvo …
To je odločitev politike, ki zahteva primerno vodstvo. Vodstvo, ki bo poudarek prestavilo s cene na dodano vrednost. Podjetniki bodo morali zaznati priložnosti – tako kot so podjetniki prepoznali, da z odpadno kavo lahko pridelajo gobe za tretjino cene. Milijone ton kavnih odpadkov zavržemo, namesto da jih porabimo za gojenje gob, ki bi tako lahko bile še cenejše, morda celo najcenejša hrana na svetu.
"Ne pišem poslovnih načrtov, dokler ne dobim plačila za svoj prvi račun."
Odločevalcem je še vedno odločilna barva končne številke v razpredelnici …
V več kot 200 naših projektih po vsem svetu ni razpredelnic. Razpredelnice so abstrakcija realnosti. Preseči moramo okvirje današnjih poslovnih modelov. Podjetnik se ne bo omejil samo na en izdelek, temveč na več izdelkov, s tem bo ustvaril več dodane vrednosti in bo dolgoročno celo cenejši.
Sliši se tako preprosto in logično – zakaj ni tega nihče že naredil?
Imam več kot sto tisoč podjetnikov, ki to razumejo in so nekaj že ustvarili …
Naj vprašam drugače: zakaj širša javnost še okleva?
Potrebujemo več ljudi, ki bo o tem govorilo. Če nekaj ni mainstream, ljudje tega ne bodo takoj videli. Po svetu so specifični trgi, kjer so izjemne priložnosti. Poglejmo papir: tam, kjer imajo veliko rudarskih odpadkov, je to lahko surovina za posebno vrsto papirja. Naredimo ga torej lahko iz odpadnih materialov, ki jih imamo v izobilju, za tretjino cene izdelave iz celuloze.
Zakaj potem tega ne delamo tudi pri nas?
Zato ker v Evropi varujejo proizvodnjo papirja iz celuloze. Moj kitajski partner mi zatrjuje, da bodo vsaj četrtino potreb po papirju rešili na ta način, pa še zmanjšali bodo ogromne količine rudarskih odpadkov. Odstranitev odpadkov je lahko donosna.
"Ne odločajte se na podlagi razpredelnic, kot podjetnik morate začutiti trenutek."
Do kakšne mere protekcionizem in nepripravljenost na zapuščanje cone udobja ovirata spremembe miselnosti?
Jaz bi šel korak naprej: poglavitna težava je ignoranca. Dokler ne veš, da lahko gojiš gobe na kavnih odpadkih, tega ne počneš. Ko veš, to narediš – po svetu je že več tisoč podjetnikov, ki so pri tem uspešni. Poglejmo Slovenijo: zakaj iz gozdov uporabljati samo les? Zakaj ne tudi lignina, ki je zelo pomemben v industriji celuloze? Že 50 ali 60 let smo obsedeni s tem, kar nas učijo na MBA-šolanjih, da se usmerjamo samo na en izdelek – in zato so naša gospodarstva tako neučinkovita.
Kje so najbolj dojemljivi za modro gospodarstvo?
Na Kitajskem. Nedvomno. Tam že poučujejo modro gospodarstvo v svojih skoraj 800 tisoč šolah.
Še kje? Morda v Evropi?
V Španiji. Tam imamo dobre primere, imamo na primer celotne otoke, ki smo jih nadgradili na modro gospodarstvo. Estonija je prva evropska država, kjer so začeli poučevati modro gospodarstvo.
Kje pa najmanj?
V ZDA. Tam želijo biti ponovno veliki s tem, kar imajo.
"Ne delam tržnih raziskav, ker uspešen podjetnik spreminja pravila igre."
Zagovarjate intenzivno delovanje v lokalnem okolju – ali to ne nasprotuje globalizaciji?
Nisem proti globalizaciji, le želim boljši sistem, ker globalizacija po 50 letih ni izkoreninila revščine, zagotovila polne zaposljivosti in dobre zdravstvene oskrbe ter poskrbela za okolje.
Modra ekonomija torej dopolnjuje globalizacijo?
Ne samo to, jo celo izboljšuje. Dramatično izboljšuje. Poglejva Argentino, to je porazen primer. Argentina danes izvaža meso in žito, ki nahrani 300 milijonov ljudi – a je obenem četrtina Argentincev lačna in nima službe. Kako je to mogoče?
"Jedro podjetništva je etika."
Res, kako je to mogoče?
Zaradi ignorance. Ob kavi ne vidimo gob. Ob lesu ne vidimo lignina. Ker so nas učili, da so zdajšnji poslovni modeli dobri. Poiskati moramo več dohodkovnih tokov s tistim, kar imamo. Seveda pa si ne želimo tega, da si nekdo znižuje stroške in viša svojo konkurenčnost tako, da svoje odplake kar izpusti v reko.
Kdo bo to lahko naredil?
Mladi. Vedno več je takšnih, ki ne želijo biti brez služb, a tudi ne želijo biti uslužbenci velikih sistemov. Takšni mladi si želijo ustvariti svojo podjetniško pot. Nekoliko starejši niso bili takšni, saj so večinoma iskali stabilne službe, ki bi jim zagotovile pokojnine, a nam bodo te zdaj tako ali tako porezali. Pravi podjetniki sprejemajo spremembe, sprejemajo izboljšave.
"Smisel podjetništva ni v govorjenju, temveč v ustvarjanju."
Kako bodo dosegli to spremembo miselnosti?
S stalnim uvajanjem novih poslovnih modelov. To, česar v Evropi še ne vidijo - na primer prej omenjeni papir iz rudarskih odpadkov - je na Kitajskem že mainstream. Če imamo papir, ki ga lahko neskončno recikliramo za delček cene standardnega papirja in ob tem še čistimo okolje, je to gotovo dober poslovni model.
Kako gresta skupaj politika in modro gospodarstvo?
Njuni interesi se pogosto razhajajo, a imamo na srečo dovolj mladih vodij, ki bodo to spremembo vodili. Zato je pomembno, da jih že pravočasno ustrezno usposobimo. Vprašati se moramo, ali smo pripravljeni usposobiti mlade podjetnike ali mlade konformiste.
Kako to nameravate obrniti stran od konformizma?
Na svoji ladji ustvarjam vodik iz morske vode za tretjino cene, diplomanti univerz pa mi pravijo, da to ni mogoče. Kako ne, če sem s to 36-metrsko ladjo, ki tehta 120 ton, že dvakrat preplul okoli sveta in ustvaril količine vodika, ki bi zadostile energetskim potrebam za pet tisoč ljudi? Spremenil sem način proizvodnje, ki je temeljil na 50 let starih standardih, in dokazal, da deluje in da je celo ceneje.
Gunter Pauli je, kot pravi, pred 34 leti naredil prvo tovarno brez izpustov in energetsko samooskrbno tovarno – to je bila tovarna čistil v Italiji.
Kaj lahko naredi Slovenija?
Modro gospodarstvo je redefiniranje pravil igre. Igre, kjer nastopajo vlade in podjetniki. Poglejva Belgijo: petino energije, ki jo danes Belgija potrebuje iz plina, bi lahko ustvarili iz alg, ki bi jih gojili ob obali – in Belgija ima samo 20 kilometrov več obale kot Slovenija.
Zakaj tega že ne počne?
Načrt smo sprejeli pred tremi leti, a je politika vmes zadremala, tudi zato, ker je bil ruski plin poceni. Ko bodo morali biti termostati v sobah nastavljeni na 17 ali 18 stopinj, se bodo gotovo hitreje predramili.
"Vprašati se moramo, ali smo pripravljeni usposobiti mlade podjetnike ali mlade konformiste."
Kakšen potencial imajo te alge?
Javnost se zaveda, da se seka gozdove po vsem svetu, le v Evropi površina gozdov raste, a se malo govori o tem, kako so uničena morja in oceani kot kolateralna škoda ribištva. Kar 97 odstotkov podvodnih gozdov je uničenih. Lahko obnovimo podvodne gozdove, alge hitro rastejo, porabljajo ogljikov dioksid, a so tudi primerne za ustvarjanje energije.
Toda za kakšne količine gre? Dovolj za širšo družbo?
Belgija bi lahko nadomestila kar četrtino svojih potreb po plinu z algami, gojenimi na desetih kilometrih obale, torej bi tudi Slovenija lahko razmišljala v tej smeri. ZDA bi lahko nadomestile vse svoje potrebe po plinu zgolj z algami na obali zvezne države Washington, to, kar bi ostalo, pa je primerno za gnojilo. Vem, da to deluje, po svetu že imamo delujoče sisteme.
"Pravijo, da bodo zmanjšali onesnaževanje – kako si to predstavljajo? Če manj kradeš, še vedno kradeš, enako je z izpusti."
Kako politika dojema koncept modrega gospodarstva?
Koncept modrega gospodarstva je nastal leta 2009. Združeni narodi so ga vključili leta 2015, a je bil to kar zahteven boj. Danes ima več kot 50 držav svoja ministrstva ali direktorate za modro gospodarstvo, prva v Evropi je Španija. Tudi Barcelona ima svoje uradne projekte modrega gospodarstva, med drugim ducat farm gob, ki izkorišča kavne odpadke. Ko politika dojame, koliko poslovnih priložnosti ponuja gospodarstvo, gre vse veliko lažje. Toliko bolj, ko dojame, da ti projekti vložek povrnejo že po nekaj mesecih, kar je zelo hitro. Pomembno je graditi zaupanje.
Ali menite, da bodo podnebna srečanja COP prinesla napredek glede pomembnih trajnostnih vprašanj?
Bil sem na prvih treh in sem potem nehal hoditi. Če v tretje ne najdeš rešitve in nobenega resnega sklepa, ali ima smisel še nadaljevati? Ne morejo se dogovoriti niti, kako naj zmanjšamo odvisnost od fosilnih goriv. To vprašanje je zelo velika težava. Dokler vztrajaš na istem, ne moreš pričakovati rezultatov. Z njimi se ne ukvarjam več. Tu so še vprašanja energetske listine: vrednost zelenega dogovora (Green Deal) je enaka odškodninam, ki jih lahko skladno s to listino prejmejo energetske družbe, zato je zeleni prehod skoraj nemogoč.
"Na začetku je za vsako državo, vsako mesto in vsako skupnost dobro temeljito premisliti in narediti seznam vseh priložnosti – lahko vas preseneti, kaj vse bi bilo mogoče."
Če bi iskali poslovno priložnost v Sloveniji, kje bi začeli?
Če se sprehodimo po gozdu in vas vprašam, kaj je po vašem mnenju v gozdu potencialno najbolj donosno, če odmislite les … Kvasovke! Kvasovke so najboljši pretvornik sladkorja, po njih je vedno večje povpraševanje, a jih po svetu dobavljajo samo trije ponudniki.
Ali je povpraševanje po kvasovkah dovolj močno?
Kje mislite, da je največja rast pivskega trga? Na domačih butičnih pivih. Zakaj? Ker obožujejo okus. Kaj jim zagotavlja okus? Kvasovke. Kdo lahko zagotavlja najboljše kvasovke? Države, ki imajo gozdove, torej Slovenija. Če bi iskal poslovno priložnost v Sloveniji, bi začel s kvasovkami.
"Podjetniki potrebujejo mentorje, ki jih bodo brcnili in prepričali, da se zadeve lahko naredi bolje."
Pa bi to delovalo?
Podoben projekt sem že izvajal v obsežnih gozdovih argentinske Patagonije. Moji prijatelji iz pivovarne Heineken so pred šestimi leti plačali več kot poldrugi milijon evrov za posebno vrsto kvasovk H41. Ta njihovemu pivu daje poseben okus, ki ga imajo uporabniki radi. Pa smo tam: ali želimo biti najcenejši ali najboljši? Pivovarne bodo z veseljem plačale več, če s tem dobijo priljubljeni okus.
In spet sprašujem: če je to tako preprosto in dostopno, zakaj tega ni že kdo naredil?
Ker potrebuješ norca, ki bo stvari gledal od zunaj in realistično. Ker je bilo nekaterim dovolj udobno, da jim o tem ni bilo treba razmišljati.
63