Nedelja, 1. 4. 2018, 17.11
6 let, 7 mesecev
Filmska akcija tajnih agentov CIA, ki so tvegali 3. svetovno vojno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,37
2
ZDA leta 1959 še niso vedele, da bo človek, ki bo čez okroglo desetletje prvi hodil po Luni, tam vihtel ameriško zastavo. Velikanski napredek Sovjetske zveze, ki je leta 1959 pri raziskovanju in osvajanju Lune postavila mogočne mejnike ter s tem vrgla rokavico svojemu nasprotniku v hladni vojni, je ZDA zato zelo skrbel. Obveščevalna agencija Cia je tajne agente zato poslala na nevarno misijo, ki bi lahko povzročila dodatno poslabšanje odnosov med Vzhodom in Zahodom.
Informacije o misiji obveščevalne agencije Cia (Central Inteligence Agency), ki jo opisuje ta prispevek, smo pridobili iz nekdaj strogo zaupnega dokumenta, ki v ZDA že nekaj časa spada med informacije javnega značaja. Cia namreč vsakih nekaj let iz starejših dokumentov odstrani oznako Strogo zaupno in jih objavi na svoji spletni strani, kjer je mogoče najti na tisoče podobnih zapisov.
Sovjetska zveza je v začetku leta 1959 začela izvajati vesoljski program Luna, katerega cilj je bil, kot pove že njegovo ime, raziskovanje našega edinega naravnega satelita.
Prvi veliki uspeh so dosegli septembra 1959, ko je plovilo Luna 2 postalo prvi predmet človeškega izvora, ki je treščil v Luno. Le en mesec pozneje je Sovjetom s plovilom Luna 3 uspelo fotografirati daljno stran Lune, ki je z Zemlje ne moremo videti nikoli.
Prva fotografija daljne strani Lune, ki jo je 7. oktobra 1959 posnela sovjetska raziskovalna sonda Luna 3.
Ameriška lunarna plovila so "crkovala" kot za stavo
Na drugi strani Atlantika so zgodnje proti Luni uperjene misije Pioneer ameriški vesoljski agenciji Nasa in hkrati Združenim državam Amerike prinesle nemalo razočaranja, saj še zdaleč niso bile tako uspešne kot sovjetske. Američani so se počutili ogrožene. Javnost je namreč lahko videla, da ima vzhodni blok močnejše rakete in bolj izpopolnjeno tehnologijo.
ZDA so bile zato stalno na preži za informacijami, ki bi jim ponudile boljši vpogled v sovjetski vesoljski program in jim pomagale držati korak s Sovjetsko zvezo v vesoljski dirki oziroma jo celo prehiteti.
Kdo je na koncu zmagal v vesoljski dirki med Sovjetsko zvezo in ZDA, je težko reči. Sovjeti so v vesolje prvi poslali satelit ter živalsko in človeško bitje ter prvi leteli mimo drugega planeta, Američani pa so posneli prvo fotografijo Zemlje iz vesolja, prvi pilotirali plovilo v vesolju ter seveda prvi pristali in se sprehodili po Luni. Končni zmagovalec je najverjetneje zato postala kar znanost, saj je tehnologija, ki omogoča raziskovanje vesolja, v tem obdobju zelo napredovala.
Prestrezali so komunikacije in preučevali vzlete sovjetskih raket, a to pogosto ni bilo dovolj. Ker sta bila tako ameriški kot sovjetski vesoljski program takrat še v plenicah, so bili drugačni parametri praktično vsakega vzleta.
To je pomenilo, da so morali Američani za vsak vzlet sovjetske rakete in vsak prestrežen podatek izumljati nove analitične metode. A nekje med koncem leta 1959 in začetkom leta 1960 so ZDA vendarle dobile priložnost, da sovjetsko vesoljsko plovilo preučijo iz prve roke. Težava je bila samo, da Sovjetska zveza za to ni smela izvedeti.
Če bi Sovjetska zveza izvedela, kaj so načrtovali in kasneje tudi uspešno izvedli Američani, bi se lahko odnosi med velesilama zelo zaostrili. Državi sta bili v tistem obdobju že tako ali tako zapleteni v pasivni politični konflikt, ki ga danes poznamo kot hladno vojno. Trenj je bilo ogromno, nekajkrat pa se je tudi skoraj zgodil jedrski spopad, ki bi lahko sprožil tretjo svetovno vojno. Načrti, kot je bil ameriški za pridobitev informacij o sovjetskem vesoljskem programu, so bili tako le dodatno prilivanje olja na že tako zelo vroč ogenj.
Skoraj niso mogli verjeti, da Sovjeti s sabo vozijo pravo stvar
Sovjeti so v tistem obdobju organizirali več turnej po evropskih državah, na katerih so razkazovali svojo gospodarsko in vojaško moč. Del teh predstavitev sta bila tudi legendarni satelit Sputnik in vesoljsko plovilo za sovjetske lunarne misije (v nadaljevanju Luna).
Ko je ameriška obveščevalna agencija Cia potrdila informacijo, da Sovjetska zveza na turneje dejansko vozi pravo Luno, ne samo replike, je takoj začela načrtovati akcijo, ki bi ameriškim agentom in raketnim strokovnjakom omogočila vpogled v sovjetsko vesoljsko tehnologijo.
Agentom Cie je pod krinko sprva uspelo priti dovolj blizu, da so si ogledali zunanjost Lune, a to ni bilo dovolj dobro. Morali so priti v plovilo in ga preučiti od znotraj. Vsem je bilo jasno, kaj morajo storiti - Luno bodo morali ukrasti in jo nato vrniti, ne da bi jih kdo opazil.
Sovjeti niso nikoli ugotovili, da so ZDA ugrabile ponos njihovega vesoljskega programa. Še danes sicer ni znano, kje in kdaj točno se je to zgodilo. Cia teh informacij kljub temu, da poročilo o opisanem podvigu že desetletja ni več tajno, ne izdaja. Takole je videti izvirnik poročila - s črno so prekrite informacije, ki jih CIA še vedno obravnava kot kritične. Na desni strani je fotografija plovila Luna. Raziskovalna sonda je v njem. | Foto: CIA
Luno so skoraj ves čas varovali oboroženi vojaki, zato se je tak podvig sprva zdel nemogoč, a Cia je odkrila šibek člen. To je bil prevoz sovjetskih razstavnih eksponatov, za katerega niso skrbeli previdni Sovjeti, temveč manj zanesljiva lokalna logistika.
Izkazalo se je, da je Luna med prevozom do vlaka, ki bi jo nato odpeljal v naslednji kraj, praktično nezaščitena, stražar na železniškem terminalu pa ni imel natančnega seznama tovora, ki bi moral naslednje jutro odpotovati z vlakom. Ko je bilo njegove izmene konec, je odšel domov, zjutraj ob prihodu v službo pa je pred odhodom vlaka še enkrat preveril, ali je vmes prišel še kak nov tovor.
Podvig, po katerem bi lahko posneli vohunski film ali pa vsaj epizodo TV-serije
Tajni agenti Cie so na predvečer izvedbe drznega načrta zagotovili, da je tovornjak z velikim zabojnikom, v katerem je bila Luna, razstavišče ob koncu sovjetske turneje zapustil zadnji. Tovornjak so nato ugrabili in voznika poslali prespat v hotel v spremstvu agentov.
Nekaj agentov se je nato odpravilo proti železniškemu terminalu, da bi zagotovili, da bo tamkajšnji stražar res odšel domov. Sledili so mu do doma in tam ostali vso noč. Agenti, ki so vzeli tovornjak z Luno, so ga odpeljali na dogovorjeno mesto. Nato so pol ure čakali v popolni temi in tišini. Želeli so se prepričati, ali jih je morda kdo opazil in jim sledil.
Ker očitno res nihče razen njih ni vedel, da so si "izposodili" sovjetsko vesoljsko plovilo, so se spravili k delu. Lesen zabojnik z Luno so lahko odprli samo na vrhu, saj je bil ob straneh zbit skupaj, niso pa želeli puščati sledi, ki bi Sovjetom razkrile, da se je nekdo poigraval z njihovo lastnino.
Zabojnik na tovornjaku, ki je prevažal Luno, je bil sicer zaščiten tudi z nalepko, ki so jo agenti morali strgati, da so ga lahko odprli. A lokalni sodelavec jim je pravočasno zagotovil odličen ponaredek nalepke, ki so jo na koncu prilepili nazaj. (Fotografija je simbolična)
V nekaj urah so razstavili in nato nazaj brez napak sestavili zapleten sovjetski vesoljski stroj
Oboroženi z izvijači in fotoaparati so inženirji obveščevalne agencije odprli vesoljsko plovilo ter ugotovili, da Luni manjkajo raketni motor, posoda za gorivo in še nekaj drugih pomembnih komponent, a to ni bila huda težava.
Že samo s tem, da so lahko izmerili dimenzije prostorov, kjer bi morali biti omenjeni sestavni deli, so pridobili izredno dragocene informacije o tem, kako močan pogonski sklop ima Luna in koliko goriva potrebuje. Na podlagi dimenzij in materialov v notranjosti so lahko ocenili tudi njeno težo.
Skica tako imenovane zgornje faze plovila Luna v dokumentu obveščevalne agencije Cia iz leta 1961. Na skici je označeno, kje je raziskovalna sonda (Payload) in kje so rezervoarji za gorivo (Propellant Tank). | Foto: CIA
Ko so našli, kar so iskali, so agenti Luno in nato "embalažo", v kateri je bila shranjena, sestavili nazaj. Ko je ura odbila sedem zjutraj, je tovornjak z naloženo Luno na železniškem terminalu že čakal tamkajšnjega stražarja, ki je takrat prišel v službo.
Kako pomembna je bila akcija tajnih agentov za ZDA
Misija obveščevalne agencije Cia je bila za ameriške vesoljske interese izrednega pomena. Zbrani podatki so ZDA namreč omogočili zelo natančno oceno resničnih zmožnosti sovjetskega vesoljskega programa.
Znanstveniki Nase so tudi na podlagi podatkov, pridobljenih z intimnim vpogledom v sovjetsko državno skrivnost, lažje ustvarili dolgoročni načrt ameriškega osvajanja vesolja. Zelo dobro so namreč lahko predvidevali, česa njihovi sovjetski kolegi s tehnološkega vidika ne morejo doseči prej kot oni.
Čeprav je v vesolje nato prvi poletel Sovjet, to je bil leta 1961 Jurij Gagarin, so Luno leta 1969 z Neilom Armstrongom vendarle osvojile ZDA.
Preberite tudi:
Sedem slabih stvari, ki jih je CIA naredila v 70 letih delovanja
2