Zdravje je njihovo največje bogastvo

(se je začela ena tistih zgodb, ki je tujcu ne morem razložiti, domačinom se pa zdi samoumevna. In ravno te me najbolj zanimajo.)

Predstavljajte si majhno zasebno ambulanto, pravzaprav eno samo sobo. V njej sta pregledovalni postelji, ločeni s pregradno steno. Nad desno piše"pregled", nad levo "fizioterapija/rehabilitacija". Legel sem na prvo posteljo in dobil diagnozo, da moram nujno na fizioterapijo/rehabilitacijo. Sklepal sem, da se moram torej iz postelje, na kateri sem ležal, premakniti na tisto sosednjo, oddaljeno kak meter in pol, zakrito s pregrado. Pokazal sem torej v tisto smer: "Grem tja?", pa me je zdravnik debelo pogledal: "Kako to mislite? Tisti del je samoplačniški! Tista postelja pripada zasebnemu sektorju!"

Demokracija nudi možnost izbire: da bi prehodil meter in pol in začel zdravljenje, bi potreboval 140 dni ali pa 100 evrov.

Iz principa sem šel domov.

(Osebni vrinek: zvesti bralci se spomnijo kolumne Zdravstvo odlično, pacienti slabo, v kateri sem opisoval svoje križe in težave z zdravljenjem kolena in prebijanjem skozi čakalne vrste. Ker sem precej plačal sam, se s tem ukvarjam šele kakšna tri leta, je pa res, da še nisem ozdravljen. Strokovni znanci iz Skandinavije pravijo, da bi me tam sistem obdelal v nekaj mesecih.)

Prizori vsakdanje strokovnosti

Prizor je bil vsakdanji, običajen, torej točno tak, da ga je treba pogledati pobliže, saj smo jih preveč navajeni, da bi jih opazili.

Na kaj sem torej naletel? Na specialista, ki si poskuša služiti svoj kruh kot zasebnik, a sprejema tudi napotnice. Ker hoče zaslužiti dvojno, je pregled ločen od obdelave. Pregled sem si torej plačal prek zavarovalnice, ki ji vsak mesec dajem krepke denarje, za zdravljenje pa bi moral znova seči v svoj žep, le da neposredno "mano a mano".

Delovalo je ubogo in žalostno, branjevsko in predvsem nekredibilno: mar specialist v takem položaju lahko sploh postavi drugačno diagnozo kot selitev na posteljo zasebnega sektorja? Izbira torej med služenjem in zdravljenjem, torej je njegova strokovnost šla v maloro. Ni čudno, da so čakalne vrste v tem primeru kratke, saj ne gre za zdravnika specialista, marveč dispečerja iz javnega v zasebni sektor.

Spomnil sem se tistega nesrečnega Bingovega brata iz stripov o Alanu Fordu, le da sem bil jaz tisti, ki mu je bil tokrat podoben – ostal sem brez fizioterapije/rehabilitacije, saj so čakalne dobe tudi za oznake nujno več kot sto dni. Kar pomeni, da boste vedno plačali, če ne želite kroničnih bolečin. Če pa se med čakanjem pozdravite sami, verjetno ne boste obiskali terapevta, ko napoči vaš dogovorjeni termin – in se vprašam, mar zasebne zdravstvene ustanove v takem primeru poročajo, da se je pacient premislil ali pa le zabeležijo, da je bila storitev opravljena in pokasirajo? Mar je sistem poln tudi mrtvih duš?

Foto: Thinkstock

Delo javnega sektorja

Obdelali smo torej svetel zgled zasebne ambulante, zdaj pa naj povem še prigodo iz javnega zdravstva, ki se mi je zgodila pred par leti. Smešno je bilo to, da so me naročili na minute natančno, 8.45, manj smešno pa, da šele čez mnogo mesecev in da se je tista točna ura izkazala za izjemno približno. Ampak, okej. Pregled je trajal kako minuto. Zdravnik, medijsko znan obraz, me je pogledal, ocenil in dejal: "Vi pa pridite kar popoldne k meni." Še kake pol ure sem počakal na izvid, v katerem je pravzaprav pisalo isto, le da so mi dali možnost, naj grem h kateremkoli privatniku.

Zdaj šele vidim, da je šlo za isti princip. Prek zavarovalnice sem si plačal pregled le zato, da so me napotili na še neposredno plačilo.

Še vedno mi ni jasno, zakaj tega gospoda v medijih predstavljajo zgolj kot zdravnika, saj bi se moral celotni naziv glasiti: "dopoldne dispečer, popoldne zdravnik".

Stavka!

Trenutno zdravniki pod vodstvom Konrada Kuštrina, vodje sindikata FIDES, stavkajo. Rad bi se jim zahvalil za čudovito priložnost, da sem eno od njihovih zahtev prevedel in jo prebral raznim znancem po svetu. Slovencem je jasna, takoj vemo, za kaj gre – tudi na preostalem Balkanu sem doživel razumevanje in celo čestitke, že Čehi pa so debelo gledali, Nemcem so oči kar poškilile, kako so skandinavske čeljusti padale po mizah, pa raje ne govorim.

Preberimo to zahtevo: "Če delodajalec zdravnika toliko obremeni, da bi postalo njegovo delo pri drugem delodajalcu zaradi tega nevarno, mu mora zagotoviti enak finančni položaj, kot če bi delo drugje opravil. Slednje naj se uredi v kolektivni pogodbi za zdravnike ali v aneksu h kolektivni pogodbi." (vir) FIDES odgovarja, da ta zahteva ni v končni verziji predlogov, in potrdi, da je bila v osnutku (vir).

Povejmo jo še enkrat, bolj preprosto: če zdravnika dopoldansko delo v javnem sektorju tako utrudi, da ne more popoldne delati v zasebnem sektorju, mu davkoplačevalci dajo plačo, ki bi jo sicer zaslužil s svojim popoldanskim delom. Kar verjetno pomeni, če je dopoldne zdravnik in ne le dispečer, potem mu pripadata dve plači.

Konkurenčne klavzule pozna ves svet, slovensko zdravstvo ne. Pravkar pa smo izumili tudi neverjetno plačilno formulo: če nekdo v redni službi ne dela, dobi plačo. Če dela, dobi dve!

Foto: Andreja Lončar

Stanje duha

Dobra novica je, da se je nekdo v zdravniškem vrhu vseeno zdrznil in v končnem dokumentu zahtevo zamaskiral, slaba pa, da so take blodnje prišle skoraj do finala. Kako aroganten mora biti um, da spiše kaj takega? Mogoče se odgovor skriva tudi v novici o tem, kako je gospod Kuštrin na prostoru za invalide parkiral svoj invalidski voziček tipa "mercedes CLS AMG s 378 kW (514 KM)" (vir).

Pojasnilo preobremenjenim zdravnikom

Če ste eden tistih zgaranih zdravnikov, ki komaj lovite samega sebe, z vami sočustvujem in poskusil bom pojasniti vaš položaj v širšem strukturnem pomenu: evo, kruto: vi ste kanonfuter, prebivalec Gaze, dno sistema, ki vas potrebuje samo zato, da z vami vpije in maha, kaže ure, ki ste jih opravili, in toči solze nad vašo preobremenjenostjo. Če vas ne bi bilo, se bi vas morali izmisliti – in ravno zato ste nastali.

Zdravniški poklic je razpadel na finančno šibko množico (vir) in nekaj odstotkov krepkih inkasantov. Podobno se je pri nas zgodilo na mnogih področjih, tudi na univerzitetnem. To je sistem kaste svetih krav (Mramor in njegovi dodatki!)  in nezadržne poti vseh drugih v prekerno delo. Na univerzah je tega še več in tako lahko beremo kolumne o tem, kako čudovito je delo tipa Uber, ki jih pišejo redni profesorji v dosmrtnih službah.

Mar res mislite, da se boste iz svojega vedno slabšega položaja prebili s to stavko in s temi zahtevami? Glede na naslov: Na Štajerskem manjka okoli 300 zdravnikov bi moral vaš sindikat zahtevati več zaposlovanja, mar ne? Hočete pa le več denarja za sedanjo strukturo, kar predvsem pomeni več denarja za vladajočo kasto in vse njene podrepnike, hočem reči, "dobavitelje".

Mar res mislite, da boste z več sistemskega denarja z dna prilezli med izbrane? Kadar zmanjkuje resursov, postaja sistem vedno bolj neprodušen in tako bo do vas prišlo najmanj. Verjetno prav nič pa seveda do sester, tehnikov in čistilk.

Upravičeno ste jezni, vem pa, da boste tiho, ker se bojite. To je pač dežela strahu, ki ima samo v dvajsetem stoletju za seboj diktaturo cesarja, kralja, potem vojne in še komunistov.

Ker ste Slovenec/Slovenka, sovražite spremembo, zato boste tudi takrat, ko bi jo lahko izvedli, glasovali za iste ljudi. Vaš dosmrtni predstavnik bo še naprej gospod Kuštrin (od leta 1994), pa tudi če pogledate med šefe ZZZS-ja, boste videli mandate od leta 1992. Če ti ljudje v več kot dvajsetih letih niso spremenili sistema, ga tudi v naslednjih tridesetih ne bodo.

Razumem vas in vam svetujem, da agresijo varno izrazite. Še vi parkirajte svojega "mercedes CLS AMG s 378 kW (514 KM)" na prostor za invalide.

Stavkovne zahteve

Ko preberete stavkovne zahteve, vidite, da se prva ukvarja z normativi, kar je primerno, prej omenjena zahteva o dodatni plači pa se je mutirala in se skrila v tretjo točko. A konec koncev se vse razen prve ukvarjajo z več denarja. In ko spremljate javne nastope predstavnikov sindikata, nenadoma pred vami zraste čudna podoba slovenskega zdravnika: že itak dela pri več delodajalcih, dodatno še po podjemnih pogodbah, torej mu je javna služba varen dopoldanski pristan, iz katerega teče k raznim privatnikom, obenem dežura in predava, skratka, ne pozna počitka in nima nobenega osebnega življenja. Najbolj obremenjen zdravnik v Ptujski bolnišnici je delal neprekinjeno 13 mesecev vsak delovnik 18,8 ur dnevno, kar je nepredstavljivo nevarno in nezdravo opravljanje dela. Vstane torej podoba deloholika - kar je odvisnost prav tako kot droge. Kot pacient se vprašam, mar bi res rad svoje življenje izročil preutrujenemu nevrotiku, ki mi bo posvetil minutko in zdivjal dalje, v nabiranje novih ur in nadur in posledično seveda več denarja in statusa?

Je mogoče, da v Sloveniji ne obstaja zdravnik, ki bi rad dobro in kakovostno oddelal eno samo službo in bi torej na sestanku svojega sindikata dvignil roko in zahteval stavko za razbremenitev, ki seveda vključuje zaposlovanje mladih? Če obstaja in je en sam, potem razumem, da je tiho, a če jih je veliko, zakaj niso v sindikalnih zahtevah pustili niti sledi?

Denar

Na portalu NIO lahko pogledate seznam izplačanih plač v javnem sektorju. Dolg je 50 mest in jasno vam je, da mora biti prvi predsednik države, drugi premier, tretji ...

Ups, ne.

Na vseh petdesetih mestih so zdravniki (vir). In če gledate dalje, naslednjih 50: zdravniki. Pa še 50: zdravniki. Dobro, dajte jih še 50! Evo: zdravniki. Ne odnehajmo, še 50! In res, na 212. mestu je prvi pilot slovenske vojske (vir, avtor). Osamljen in edini leta med samimi zdravniki.

Slovenski zdravstveni sistem

Vedno me zanimajo strukture in sistemski analitik nisem le po izobrazbi. Slovenski zdravstveni sistem je nastal kot posledica samorealizacije in samoregulacije. Po domače povedano, zdravniki sami ste ga sestavili po lastni meri in okusu. Tako ne vodi evidence zdravniških napak, ne vodi evidence kakovosti itd. Sanjski sistem, mar ne? Potem beremo naslove, kako so obsevali zdravega, dali smrtonosno dozo plina drugemu, bolno otroško srce je lahko že nepotrebna smrtna obsodba, po televiziji zdravnik razlaga, kako iz protesta zastruplja paciente in še in še in še.

Veste, tudi deloholični nevrotik je mogoč le v sistemu, ki ne evidentira napak in kakovosti, marveč le naštempljane ure in odkljukane paciente.

Odgovornost ste razpršili tako na široko in dolgo, da se ne ve, ne kdo pije in ne kdo bruha. Direktorji bolnišnic, recimo, očitno niso odgovorni prav za nič. Pohvaliti moram dobro pripravljeno TV-oddajo Tarča (vir), kjer se je točno pokazalo, da je vedno odgovoren nekdo drug. Če ni nikogar primernega, pa EU, ker nam ni še poslala direktiv.

Temelj sistema je mižanje. Nič ne vidite, nič ne slišite. Po omenjeni oddaji o korupciji je FIDES objavil sporočilo, da so jih "presunile" ugotovitve o korupciji. Nikoli prej še niso slišali česa takega. Pomislite!

Slovenska mentaliteta ne more sestaviti sistema zunaj svojih obzorij, zato je sistem v svojem bistvu arhaičen, nekako kot srednjeveška vas. Ta je imela nekje v daljavi Gospodarja, recimo graščaka, ki je imel pametnejše posle, kot da bi se ukvarjal z njimi in jih je pustil pri miru, dokler so izpolnjevali svoje obveznosti in niso povzročali preveč štale. Znotraj vasi pa se je nekaj mogočnežev in njihovih družin razdelilo posel in so bili Bog in batina za vse druge. Zato seveda Slovenija nima kakega centralnega naročanja ali standardov – kot smo morali dobiti par sto občin, da so zadovoljile lokalne kralje na Betajnovi, tako se okoli vsake zdravstvene enote vrtijo lokalni Martini Krpani, ki tovorijo zdravstveno robo z zahoda in jo vsaj nekajkrat dražje prodajajo svojim znancem.

Slovenija je neodvisna in samostojna, torej bi graščakovo funkcijo morali prevzeti pravna država, policija, preiskovalci itd. A je ne. In dokler je ne bodo, ne bo nič bolje.

Slovenija je tako majhna, da so edini res veliki posli skubljenje davkoplačevalskega denarja. Saj veste, avtoceste, TEŠ, pa drugi tir in seveda zdravstvo. To še posebej, saj vse drugo prej ali slej zgradite in morate projekt končati, zdravstvo pa lahko molzete v nedogled.

Ministri

Slovenski ministri vseh strank in barv pridejo, obljubijo reformo, jo načrtujejo, potem pa, hop, mandat mine. O, škoda, pa take lepe ideje smo imeli!

Včasih pa vmes zastavijo tudi kakšen posel.

Pred dvema letoma sem objavil kolumno Mučno potovanje v nepomembnost, ki jo je spočel ogled TV dnevnika. Uboga gospa čistilka je jokala v kamero, da so jo odpustili. Novinarka se je nad njo naslajala in malce pošimfala čez državo in to je bilo to. Skratka, primer najbolj gnusnega novinarskega žanra, ki ga imenujem socialni pornič.

Mene je pa vseeno zanimalo, zakaj je tista gospa izgubila službo. Storil sem nekaj, kar bi morala novinarka: začel sem guglati.

Izkazalo se je, da je tisto podjetje sodelovalo kot podizvajalec pri izgradnji soseske Dunajski kristali. Minister za zdravstvo, Borut Miklavčič, (vlada Boruta Pahorja), je najel "podjetje s poštnim nabiralnikom v Liechtensteinu in neznanimi lastniki". Končalo se je katastrofalno. Ne za gospoda Miklavčiča.

Sedanja ministrica Milojka Kolar Celarc ne deluje kot poslovnež te vrste, marveč kot princeska, izolirana v svojem zrnu graha. Na tiskovkah pravi, da so z zdravstvom zadovoljni vsi po vrsti, tudi uporabniki (vir). Ko smo ravno pri tem, odšel sem na spletno stran s čakalnimi dobami in izbral nekaj najbolj preprostega: "Očesna ambulanta  pregled vida za očala". Uganete? Čakali boste 487 dni.

V TV-oddaji Tarča je prelagala odgovornost navzgor (EU bo pripravila to in to) in navzdol, sklicevala se je celo na moralo podrejenih, ki da bo vse uredila (!). Nekdo bi moral nežno stresti njen mehurček in jo obvestiti, da smo na Balkanu.

Ob tragediji v Izoli (vir), ko je pacient zaradi dolgih čakalnih dob ustrelil zdravnika, je bil trenutek, da ministrica potegne na plano svoj predlog sprememb in nihče se ne bi mogel upirati. Namesto tega je govorila o uvedbi varnostnikov (vir). Resno.

Sledila je afera s plačevanjem podkupnin za preskakovanje čakalnih vrst: "Za preskakovanje vrste pri operaciji tudi 20.000 evrov." Ministrica je povedala, da tudi odprava čakalnih vrst oziroma "reforma vsega tega ne bi preprečila" (vir). Verjetno bi dvajset jurjev potem zdravnikom nosili kar tako, ker smo dobrosrčni in se nam pač valjajo po žepu.

Ob vsem tem naj vas spet spomnim, da so pri FIDES šele pred par dnevi prvič slišali za korupcijo v zdravstvu.

Preživetje sistema

Sistem lahko spremenite od zgoraj ali od spodaj. Do zdaj so bile na oblasti čisto vse večje stranke, ne da bi zdravstveni sistem kaj bistvenega opazil (no, tudi univerzitetni in kulturniški ne, v resnici). Skratka, kake reforme iz te smeri ni za pričakovati. Vlada Mira Cerarja bo tako odšla v nečastno zgodovino. Me prav zanima, če bo na naslednjih volitvah kdo upal vsaj obljubiti nujni korak, torej takojšnje preoblikovanje ZZZS-ja v samo eno od zavarovalnic, ki jih pač izbiramo glede na tisto, kar nam ponuja, in s tem konec planskega gospodarstva?

Kar se tiče podstati sistema, udeležencev, ki z drobnimi dejanji in gledanjem proč pomagajo vzdrževati stanje, pa imamo dve strani: zdravniško in občansko. Pri prvi me dejansko preseneča ta molk znotraj zdravniških vrst: če mirno gledajo razpad na svete krave in žalujoče druge, potem spremembe ne bo. Je mogoče, da so tiste drobne ugodnosti še vedno tako aktualne? Saj veste, njega dni smo lahko brali o izobraževanjih na safarijih in podobno, kar so seveda plačali dobavitelji. Je z omejenimi resursi to padlo že na sindikalno zabavo v Portorožu? In je to zadosti za molk?

Kar se ljudstva tiče, bistvo vzdrževanja koruptivnega sistema je v tem, da večina državljanov živi v iluziji, kako ima od njega koristi. Saj veste, tisto: ko bom zbolel, poznam nekega zdravnika in bo on vse "zrihtal". Če se to res zgodi, super. Če ne, pa niste več udeleženec sistema, marveč njegova žrtev, a je že prepozno za pritožbe.

Tako bo očitno še naprej vsak od nas vzdrževal tri sisteme: javnega, ki nas preusmeri v plačevanje zasebnega, vmes pa se bomo tolažili z mazači in domačimi zdravili. Obenem bomo zvesto kupovali pijačo v plastenkah, da lahko zbiramo zamaške za bolj nesrečne od sebe.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.