Mučno potovanje v nepomembnost

Linč, ki se je zgodil, je bil le posledica procesa, ki traja že leta.

Država nas napada Poglejmo novico, ki jo je RTV objavila na spletni strani 25. novembra: V Alukomnu so zarubili stroje. Novinarka Irena Cunja opiše rubež, ki ga je v podjetju izvedla "finančna uprava", ker podjetje dolguje "360.000 evrov davkov".

Sledi pomemben odstavek: "Na drugi strani pa država za stavbno opremo v soseski Dunajski kristali komenski družbi dolguje 3.500.000 evrov. Ta denar v Komnu pričakujejo že tri leta."

Novinarka ogorčeno konča s tem, da je situacija "absurdna", in s pozivom: "Koliko časa si bo država še zatiskala ušesa?"

Novica o napadu države na nič hudega sluteče proletarce je začela odmevati po družabnih omrežjih in preostalih medijih, tudi sam sem jo objavil, potem pa me je bralec opozoril na predzgodovino – in kot že nekajkrat v zadnjem letu sem moral sam guglati in iskati prejšnje novice, da sem sploh ugotovil, za kaj gre.

Skratka, namesto novinarke sem delo opravljal jaz, bralec. Sanjski posel Poslušajte zdaj slovensko pravljico o uspehu, zapisano v celoti, kot bi jo morala zapisati novinarka, po korakih: 1. Leta 2010 je minister za zdravje Borut Miklavčič (vlada Boruta Pahorja) pripravil predlog, da bi se Inštitut za varovanje zdravja preselil v zgradbe ob ljubljanski obvoznici, imenovane Dunajski kristali. 2. Vlada je ministra podprla in pogodbo podpisala 9. marca 2010. 3. S tem v igro vstopi izvajalec, podjetje Mabra, ki ima neznane lastnike in sedež v Liechtensteinu. 4. Zaposleni so protestirali: "Velja spomniti, da smo zaposleni na IVZ od vsega začetka nasprotovali menjavi stavb zaradi netransparentnosti in neracionalne porabe javnih sredstev. Mabra inženiring je podjetje s poštnim nabiralnikom v Liechtensteinu in neznanimi lastniki." 5. "Virtualna" podjetja seveda morajo najeti podizvajalce. Eden izmed Mabrinih je bil tudi Alukomen. 6. Naslednji minister iste vlade, Dorijan Marušič, je pogodbo prekinil in tako je bila 17. februarja 2011 menjalna pogodba med vlado in Mabro Inženiring razvezana. 7. Podizvajalci so namesto denarja dobili stavbe, ki naj bi jih prodali. Alukomen je izstavil Mabri račun za dva milijona, dobil pa nič. Razen še enega, vsi preostali podizvajalci propadejo.

In to je to.

Trickle down theory Po znani teoriji Reagana in Thatcherjeve, ki se imenuje kapljanje z vrha in pravi, da je treba bogataše zasipati z denarjem, ker bo prej ali slej kaj prikapljalo do najrevnejših, smo dobili še slovensko različico: najbogatejše zasipamo z dolgovi, ki potem prikapljajo do najrevnejših (tudi reševanje bank spada v isto načelo delovanja).

Delavci Alukomna imajo minimalno plačo brez plačanih prispevkov že nekaj let, kdor je lahko šel, se je poslovil, ostali so najbolj obupani.

To so zdaj zadnje kaplje Miklavčičevega predloga.

Ministrske in preostale odločitve Ponovimo zgodbo še enkrat: imamo ministra, ki se odloči za velik projekt. Takoj mu je jasno, da je za izvedbo primerno podjetje nabiralnik iz Liechtensteina z neznanimi lastniki.

Vlada podpiše pogodbo.

Moje prvo vprašanje: zakaj preiskovalci niso vskočili še pred podpisom? Se nikomur ne zdi sumljivo, da ogromne državne posle dobijo anonimneži iz Liechtensteina? Ne.

Se to zdi sumljivo vladi? Ne.

Zanimivo, tudi četrti veji oblasti, novinarjem, to ni nič posebnega. Pričakoval bi "scoop", torej velik naslov čez vse platnice: Vlada hoče milijone poslati v Liechtenstein!

Se torej tak posel zdi sumljiv medijem? Ne.

Se je posel z nabiralnikom zdel sumljiv podizvajalcem? Ne.

In ker se pravni in novinarski mehanizmi niso sprožili, bomo zdaj vsi plačali posledice.

Naslednji minister je pogodbo prekinil in tožarjenje poteka.

Pazite: tudi če država plača podizvajalcem in se nam bodo od sreče orosile oči, ne pozabite, da bodo naši davkoplačevalski milijoni šli za nekaj, česar država ne potrebuje in noče, saj še tam zaposleni protestirajo!

Pravna država Nazadnje se izkaže, da zmerjamo finančno upravo, ker se je samo ona sprožila in ravnala po zakonu. Če bi še oni vrteli palce pod zaprašeno mizo, jih nihče ne bi zmerjal in nihče opazil, tako kot nihče ne omenja vzrokov, ki so pripeljali do padca Alukomna.

Nauk zgodbe je torej: pri nas je najbolje, da ne delaš nič in tako držiš svečo veseljakom, ki delijo davkoplačevalski denar.

Prva je vedno varnost RTV o je o Alukomnu poročala večkrat in gledali smo tudi posnetke obupanih delavcev. Tako je pod nos dobila mikrofon uboga čistilka, ki seveda ni imela veliko povedati; na glavo delavca se je bankrot pač zrušil kot naravna nesreča, žled ali potres.

Zanimivo, nihče ni tiščal mikrofona pod nos nekdanjemu ministru Miklavčiču, ki je res mogoča zakladnica informacij.

Tako pridemo do prvega pravila zdajšnjega slovenskega novinarstva: varnosti. Če bi zahtevali odgovore na pravih mestih, bi jih lahko celo dobili in se komu zamerili. Zato raje tekajo okoli žrtev, ki ne vedo, kaj jih je zadelo. Za poročanje je torej zelo varen žanr socialni pornič, ki najbolj ugaja glasu ljudstva, všečnosti za vsako ceno – najdete siromaka in masturbirate ob njem, potem pa boben trikrat udari in začnete prepevati refren: "Prekleta država!" Kot novinarji se počutite odlično, dobri samaritani pač, obenem pa ste varni, saj vzrokov siromaštva niste niti omenili.

K novinarjem, ki se vtikajo v nepomembnosti, da ne bi videli vzrokov, ali pa dregajo v intimo, spada tudi to, da velikokrat uporabljajo besede "raziskovanje" in "raziskovalno novinarstvo". Sramota.

Politična država Občutek nevarnosti so nam seveda privzgojili oblastniki, že davno. Ne smemo pozabiti dolge avtoritarne tradicije te družbe in strahu, ki gre zraven. V samostojni državi se ni kaj prida spremenilo. Če urednike nameščajo politiki, potem vsa veriga živi v strahu, kdaj bo klical kak Janez ali Gregor.

Ker politiki upravljajo tudi velik del gospodarstva, razpolagajo torej z reklamami, in če te usahnejo, medij propade, tudi če je zaseben.

Mediji so torej prijazni s člani omrežij; če niste v njih, ste divjad sredi lovne sezone.

Slabo vodenje O negativni selekciji v teh krajih sem pisal že dostikrat in uredniška področja pri tem niso izjema, zato se ne bi ponavljal. Zadosti bo tale zgodovinska cvetka: ko so nacisti v Nemčiji prišli na oblast, so za vodilnega v enem večjih časopisov postavili nepismenega človeka. Črk resda ni poznal, bil pa je zvest član stranke.

Lastniki v trgovini s porcelanom Če torej lastniki medijev morajo lizati pete politikom in/ali celo ne vedo, kaj mediji sploh so, potem se bodo oprijeli tega, kar pač poznajo: objektivnih meril za ocenjevanje vsebin. Uvedli bodo, recimo, obvezno štempljanje in gledali, koliko ur je kdo presedel v redakciji. Naročili si bodo izpiske dolžin člankov in primerjali, kdo je natipkal več znakov. Poseben primer "objektivne" ocene kakovosti je štetje všečkov na Facebooku – članek, ki ga klikne 1.001 človek, je bolj kakovosten od tistega, ki ga klikne le tisoč ljudi. Pri tem pozabljajo, da upravljajo plačljive medije – klikamo vse neumnosti, plačamo pa le tisto, za kar mislimo, da je tega vredno.

Vsebine so lastnikom le mašilo med oglasi in zahtevajo, da se jim prilagodijo: torej mora članek bolj na široko hvaliti tisto, kar oglas kaže v sliki. Skratka, medij naj bi bil razširjeno PR-sporočilo – zakaj bi kaj takega kdo plačeval, pa ne povedo.

Pred kratkim smo brali o novem mediju, ki novinarju za članek plača celih pet evrov!

Pri tem mu od tega zneska odšteje stroške za uredniško in lektorsko delo. To je nova cena novinarskega, uredniškega in lektorskega poklica v Sloveniji.

Iščejo tisto, kar lahko dobijo zastonj, zato, da bi nam potem izdelek zaračunali. Skratka, imajo nas za molzne idiote.

Odgovornost Če ne lastniki ne uredniki ne zmorejo ali ne upajo oceniti vsebine članka, potem to privede do popolne izgube odgovornosti tudi za novinarjevo delo. Ta lahko reče: "Naštempljal sem osem ur, pritisnil deset tisoč tipk, kaj še hočete od mene?" "Ja, nič, hvala," rečejo lastniki in uredniki. Ker nimajo nikakršnega odnosa do vsebin, jih seveda ne upajo oceniti. Če kdo omeni slabo opravljeno delo pod njihovim vodstvom, se izgovorijo na "svobodo izražanja", češ, vsak naj piše, kar mu ustreza, jaz le dobivam plačo nadrejenega, mar bi moral zato tudi "šefovati"?

Pred davnimi leti, ko sem delal kot urednik, so mi večino časa vzeli pogovori z avtorji: preverjanje, kako so ravnali s podatki, od kje so jih dobili, preverjanje, da ne gre za prikrite reklame, pogovarjanje o tem, kako bi bil lahko članek bolje napisan, itd. Torej sem moral članek večkrat prebrati, imeti mnenje in ga jasno povedati novinarju.

Ja, seveda, tvegal sem in včasih tudi prišel v zamero pri kom.

Zdaj torej novinarski kadri pridejo s fakultete (če) in nihče se ne ukvarja več z njimi, nikoli več. Torej se naučijo točno toliko, kot želijo sami. Obljubljena dežela. Hkrati jim vedno grozijo, da lahko namesto njih najdejo nekoga drugega, kogarkoli, saj zna vsak izpolniti glavne kriterije novinarskega dela: poštempljati ure in pritiskati tipke.

Lenoba Če je pomembno le število znakov, naštempljane ure, potem bodo uredniki hitro ugotovili, da so v idealni deželi: člankov jim še brati ni treba, kaj šele komentirati in se komu zameriti. Tudi novinarji se bodo hitro prilagodili. Kdor odda raziskan in temeljito pripravljen članek, je idiot – mar bi skopiral nekje od nekod, izpolnil normo glede znakov, poštempljal odmerjeno število ur, od tega pol na kavici s predstavnikom lastnika, kjer bi se mu prilizoval.

Hkrati pa leni novinarji iz dna duše sovražijo sposobne in delavne, kar je normalno človeško, saj gledajo tisto, kar bi bili lahko, pa niso. Človeka vedno zagreni, če se ni razvil do meja svojih sposobnosti, pa četudi zaradi lastne lenobe.

Ko sem govoril z novinarji, ki jih cenim in za katere menim, da plavajo proti zdajšnjemu toku, so večinoma povedali enako: imajo slabše plače od kolegov, torej jih lastniki prezirajo, uredniki jih ne pohvalijo, sodelavci izločajo itd.

So pač anomalija v morju lenobe.

Družbene značilnosti Omeniti moram še element novinarskega dela, ki pa je zunaj poklica in del nezavednih družbenih pravil: jamranje, pasivnost, letargija, fatalizem. Tudi če objavite še tako raziskano in šokantno novico, recimo lopovščino kakega politika, bodo ljudje le zavzdihnili "Takle mamo" in to bo to. Politik seveda ne bo odstopil, le zameril bo.

Skratka, javno mnenje, ki bi moralo biti največji zaveznik novinarstva, pri nas ne obstaja.

Obstaja le javno jamranje. To pa se lahko najbolj naslaja ravno pri zgodbah o lačnih čistilkah in tako je krog sklenjen.

Slovenski mediji danes Težava današnjih slovenskih medijev je, da jih ni mogoče več ločiti od blogov. Če se vrnem k izhodiščnemu zapisu, o propadu Alukomna, tega bi lahko napisal tudi bloger, torej človek, ki bi pač prišel mimo in zabeležil svoje ogorčenje nad položajem.

Največja zabloda lastnikov slovenskih medijev pa je, da pričakujejo, da bomo uporabniki plačevali za bloge. Ne bomo. Zakaj bi plačeval za impresije in koščke informacij, nato pa guglal, da ugotovim, za kaj gre? In ja, konkretno, ne pozabite, RTV Slovenija je plačljiv medij, ki dobiva davkoplačevalski denar ravno zato, da bi objavljal poglobljene zgodbe, ne pa panične vzklike.

Zakaj bi kupil časopis, ki tekmuje z blogovskimi impresijami? Ste že slišali za človeka, ki bi stopil do trafike in zahteval revijo, za katero so naštempljali največ delovnih ur?

Pred časom sem zbiral podatke o ameriških medijih, predvsem o tem, koliko vlagajo v plačevanje vsebin – in tistim, ki vlagajo v vsebine, naklada ne pada. Izjemno raziskan in poglobljen članek boste pač kupili tudi v elektronski obliki, iztrgane koščke vam internet tako ali tako dostavlja zastonj. Pri nas je zanimiva revija Global, ki objavlja daljše, dobro raziskane članke iz tujih medijev in se je čisto po tiho dobro učvrstila na trgu ter daje upanje, da čisto vsi bralci vendarle še nimajo pozornosti zlate ribice.

Skratka, podsistemi so vedno slika celotnega sistema in obratno. Povedano po domače: slovenski mediji so kot slovenska družba. Mešanica lenobe, neodgovornosti, negativnega kadriranja, slabega vodenja in sentimentalne histerije.

Zlo naše miselnosti Nenapisana pravila naše države temeljijo na predpostavkah, ki se jih moramo znebiti, če želimo boljše delovanje Slovenije in s tem boljše življenje v njej: 1. Državni denar ni naš in naj ga zapravlja, kdor in kolikor hoče. 2. Država je monolitna gmota. Ni. Vsak člen državnega aparata ima ime in priimek ter nosi odgovornost za svoja dejanja. In tu se pokaže šokantna značilnost slovenskih medijev. V primeru Alukomna, recimo, je uboga čistilka z imenom in priimkom nastopila večkrat, omenjen minister Miklavčič pa niti enkrat. Niti enkrat! Na splošno torej velja: siloviti strah pred zamero dela medije impotentne, hkrati pa ustvarja idealno okolje za velike zlorabe: če ste dovolj visoko, ste nenadoma brezimna država in lahko počnete karkoli.

Kako izboljšati medije? Največkrat slišim: "Naj kar propadejo!" Ker medije, take, kot so zdaj, najbolj potrebujejo ravno politiki, jih bodo ti reševali z državnimi subvencijami, torej bomo kmalu dobili še eno reševanje bank.

Za boljše javno mnenje in kakovostno civilno družbo so mediji nujen pogoj in zanje se je vredno boriti. Naj naštejem nekaj predlogov. Zahtevajte več informacij! Novinar ne more napisati: "Država je naredila …" Ne kupujte in ne berite medijev, ki ne postrežejo s konkretnimi imeni.

Pohvalite dobro opravljeno delo Če ste prebrali dobro pripravljen in raziskan članek, napišite e-pismo, nekaj minut dela si lahko privoščite. Pazite pa pri naslovnikih: pišite avtorju, seveda, a ta ne bo imel več od dobrega občutka. Dodajte med naslovnike njegovega urednika, kjer pa se pri negativnem kadriranju lahko celo zgodi, da bo urednik zavisten in bo avtorja kaznoval.

Posebej pomembno pa je, da dodate med naslovnike še direktorja oziroma predstavnika lastnikov. Povejte, da ste kupec ravno zaradi takih člankov, ki so raziskani, dobro pripravljeni in vredni branja.

Kritizirajte slabo opravljeno delo Za članke, ki so kopiraj/prilepi kakega sporočila za javnost, lahko prav tako mirno napišete pismo. Lenobe vam res ni treba finančno podpirati.

Taka dopisovanja lahko postanejo veliko zanimivejša od članka. Za konkreten primer o Alukomnu sem na spletni strani poiskal ime urednika in pisal Andreju Šavku. Odgovoril je, naj se obrnem na PR-službo. Obrnil sem se na PR-službo. Odgovorili so mi, da so pismo posredovali Andreju Šavku. Na tej točki se je že zgodil zanimiv premik: PR-služba je stroj, brezoblična magma, nenadoma pod pismi nihče ni več podpisan. Trikrat sem izrecno vprašal, s kom si dopisujem, preden so se podpisali z imenom in priimkom. Zahtevajte jih, ne pustite se razčlovečiti. Vredni ste pogovora s človekom, ne mehanizmom.

Andrej Šavko si je vzel čas. Ko sem zahteval, so mi iz PR-službe odgovorili, da je zakonski rok sedem dni. Aha, zavlačevanje. Ko je odgovor končno prišel, je bil šokanten. Gospod Šavko je brez pojasnila o delu, ki sta ga opravila novinarka in on, kopiral/prilepil del sodbe sodišča o zadevi Alukomen. Zunaj konteksta, arogantno in nesramno. Ko sem vztrajal, naj odgovori na vprašanja, je to končno storil, v istem slogu, ne da bi povedal karkoli. Imel sem občutek globoke nejevolje, kot bi šel dregat medveda med zimskim spanjem.

Ker je gospod zaposlen na RTV in je to podjetje miselno Slovenija v malem, menim, da bo karierno še visoko prilezel.

Takim kadrom je treba omogočiti zdaj tako moderno duhovno rast na delovnem mestu. Pišite jim in zahtevajte odgovor.

Spotoma, če ste pomislili, da je bilo moje dopisovanje izguba časa: že po prvem pismu je RTV začela objavljati članke in prispevke, z malo več ozadja, ne pa z imeni ministrov, tega ne upajo, so vseeno del javnega sektorja.

Bojkotirajte! Ko sem se ukvarjal z dopisovanjem z RTV, se je zgodil medijski linč mariborskega ravnatelja. Tale kolumna je bila že v grobem napisana in žalostno je, da mi je ni treba nič popravljati in se je zapisano le potrdilo. Novinarji so se vedli kot podivjani blogerji in člankov ni bilo mogoče ločiti od statusov na Facebooku. Očitno so jih uredniki in lastniki pri tem celo spodbujali, ustavili jih vsekakor niso.

Medijev, ki so najbolj divjali, ne kupujem in ne spremljam, sem bil pa nekajkrat na javnem prostoru deležen oddajanja Radia 1 (del imperija Lea Oblaka) in šlo mi je na bruhanje.

Pri tem bi rad oglaševalce opozoril na posebno značilnost naših možganov, ki jo je prvi popisal Pavlov. Oni dan sem krenil v neko trgovino, kjer ponavadi kupujem, in spreletel me je občutek gnusa; raje sem zavil h konkurenci. Ko sem analiziral, čemu, sem ugotovil, da je moj spomin spakiral skupaj glas Denisa Avdića z Radia 1 in oglas, ki sem ga tam slišal.

Če ste oglaševalec, preprosto morate razmisliti, kdo je vaše ciljno občinstvo. Tožite! Ena od novinark tovrstnih medijev je po ravnateljevem samomoru v svojem statusu na Facebooku zapisala, da vsak človek sam odgovarja za svoja dejanja. Skratka, opravičevala se je v slogu: kaj imam jaz s tem? Status je že izbrisala, žal, saj se z njim popolnoma strinjam in bo izhodišče mojega predloga. Novinar je pisal, urednik spodbujal, lastnik omogočal – in ti ljudje imajo imena in hočejo denar.

Torej jih je treba udariti po žepu.

Sami so sprejeli odločitev, da bodo kršili zakon in se vtikali v vašo intimo – tožite jih! Kot je rekla novinarka, naj končno odgovarjajo za svoja dejanja.

Dostikrat mi prizadeti omenijo, da so sodišča počasna in odškodnine nizke. Prvo je torej razlog, da tožite že danes in ne čakate na jutri. Drugo pa … se bo spremenilo. Ravno po tem primeru, menim, so tudi sodniki uvideli, da je šale konec.

Samo s tožbami bodo iz osrednjih revij izginili tudi udarni članki v slogu, sonce pozdravi vse, pojdite in strmite vanj – ko bo prvi na novo oslepeli tožil urednika in lastnika, bodo ti končno spregledali.

Trpljenje na svoja pleča Nazadnje se vedno vse konča pri nezavednem programiranju, torej miselnosti. Skozi stoletja so nas zdresirali, da moramo agresivnost obrniti vase, in tako v svetovnem merilu vodimo po samomorih, alkoholizmu, goltanju tablet za živce, kot jim rečemo, itd. Pa ni treba. Nismo Jezusi, da bi tuje grehe jemali na lastna ramena. Naj vsak odgovarja za svoja dejanja.

Slovenija je danes družba zmanjšane odgovornosti. Naslednja stopnja je kaos. Si ga res želite?