Zbogom, Panama. Dobrodošli, nabiralniki!

Dejan Zavec, Mihael Karner, Sergej Racman, Uroš Slokar, častni konzul Slovenije v Luksemburgu Franc Dreu, inšpektor agencije za zdravila … To so nekatera od imen slovenskih državljanov, ki jih je po poročanju Dela mogoče najti med lastniki "offshore" podjetij v Panami in na več karibskih otokih.

Če ste v panamskih dokumentih pričakovali ključ do razvozlanja katere od tranzicijskih skrivnosti, ste lahko do zdaj upravičeno razočarani. Nič namreč ne kaže, da je v teh dokumentih mogoče najti sledi za desetinami milijonov, ki so izginili v domačih lastninskih malverzacijah ali odmevnejših aferah.

Z delno izjemo konzula, ki je v tujini odpiral poštne nabiralnike za Boška Šrota, in Racmana med "panamskimi" imeni za zdaj ni oseb, ki so tako ali drugače sodelovale v prvih dveh fazah privatizacije. Prav tako ne domačih prvokategornikov: pidovskih baronov, lastnikov propadlih finančnih holdingov, nekdanjih menedžerjev ali drugih tranzicijskih prostih strelcev. Med razkritimi imeni so tako širši javnosti manj znani podjetniki in športnika, ki še zdaleč ne sodita med najbolj plačane domače šampione.

Nauk panamske zgodbe

To je po eni strani logično. Težko je verjeti, da bi stari mački iz domačih kapitalsko-političnih navez upravljanje svojih mrež prepustili do zdaj precej neznanemu davčnemu svetovalcu, ki ga je zloglasna panamska pravna hiša Mossack Fonseca v Sloveniji imela za nekakšnega neformalnega zastopnika. Spet drugi imajo svoje premoženje raje bližje domu. Recimo v avstrijskih, švicarskih ali liechtensteinskih bankah.

V panamski zgodbi tako bržčas ne bomo našli kakšnega od svetih gralov domače tranzicije ali manjkajočega člena v kateri od zgodb, ki so Slovenijo pretresale v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Njen glavni nauk je, da je davčno "optimiranje" na globalen način tudi pri nas doseglo dobesedno že vsako vas. "Offshore" podjetja očitno že zdavnaj niso več domena elit. Podjetje na karibskem otoku Angvila lahko kadar koli odpre tudi vaš avtomehanik, lokalni odkupovalec zlata ali študent, ki se ukvarja z valutnim trgovanjem.

Če ste v panamskih dokumentih pričakovali ključ do razvozlanja katere od tranzicijskih skrivnosti, ste lahko do zdaj upravičeno razočarani. Foto: Reuters

Davčne oaze so prišle v Slovenijo

Oči domače javnosti so bile v zadnjih dveh letih velikokrat uprte v razkritja dokumentacije o "offshore" podjetjih in davčnih shemah v Panami, na Britanskih Deviških otokih in v Luksemburgu. Medtem ko smo v Sloveniji začeli razpravljati celo o "ničelni toleranci" do davčnih oaz, pa se je zgodilo veliko protislovje.

Davčne oaze so prišle v Slovenijo in to skozi velika vrata. Analiza, ki smo jo ta teden objavili na Siol.net, je pokazala, da so med osmimi prodanimi družbami s seznama, ki ga je leta 2013 potrdil državni zbor, kar tri končale v rokah podjetij-nabiralnikov iz davčno ugodnejših držav (Fotona, Elan, NKBM). Še dve (Adria Airways in Helios) sta postali del lastniške verige, v kateri imajo ključno vlogo podjetja iz Luksemburga.

Od mariborskega bloka do pisarne v Luksemburgu

Ironija ne bi mogla biti večja. Podjetja iz nabiralnikov so bila ključno orodje slovenskih finančnih holdingov in menedžerjev v privatizacijskem cunamiju med letoma 2005 in 2008. Ko so ti bankrotirali in skoraj potopili banke, je država njihovo reševanje financirala tudi s prodajo svojega premoženja, ki ga zdaj spet kupujejo podjetja iz nabiralnikov.

Le da ta zdaj ne domujejo več v praznih poslovnih prostorih v Ljubljani ali blokovskih stanovanjih v Mariboru, ampak v zastekljenih pisarnah odvetnikov in davčnih svetovalcev iz Luksemburga in Nikozije. In da njihovi lastniki niso Šrot, Bavčar in drugi, ampak tuje korporacije.

Pogovarjati se z nabiralnikom

Zakaj je dejstvo, da je takšno privatiziranje slovenskih podjetij postalo ne le običajna, ampak – prosto po Slovenskem državnem holdingu – celo zaželena praksa, slabo za državo?

Najprej zato, ker ne gre za prodajo neznanih podjetij, ustanovljenih za en posel, ampak za pomembne gospodarske sisteme, od katerih je v Sloveniji odvisno preživetje več deset tisoč družin. Njihovi kupci so dali državi ob nakupu več zavez – glede razvoja, investicij in statusnega položaja zaposlenih. O njihovem spoštovanju se je težko pogovarjati z – nabiralnikom.

Drugi razlog je (ne)preglednost prodaje. Že od preloma stoletja, ko so v Slovenijo prihajali Novartis, Interbrew in KBC, pri nas razpravljamo, ali je podjetja pametneje prodati strateškim ali finančnim lastnikom. Čeprav je to dilemo sčasoma "rešilo" vedno večje pomanjkanje resnejših kupcev, se o tem, kakšen lastnik je najboljši za določeno podjetje, ni mogoče pogovarjati, če sploh ni jasno, za koga v resnici gre.

Zakaj Apollo lahko, česar avtomehanik ne bi smel?

Je kupec resen finančni sklad, ki bo prevzeto podjetje v petih letih "počistil", ali zgolj prekupčevalec, ki bo morda že v nekaj mesecih pobral razliko v ceni?

Ne gre zanemariti še tretjega razloga. V Sloveniji se iz različnih razlogov utrjuje prepričanje, da se prek privatizacij v našo državo vrača tranzicijski plen. Kupovanje podjetij prek nabiralnikov iz davčno ugodnejših držav ga ne bo odpravilo. Ravno nasprotno, za različne teorije zarot bo kot humus, ki ga bodo nasprotniki privatizacij znali izkoristiti v svoj prid.

Ob koncu dneva gre za osnovno poštenost do državljanov. Država, ki na svojih tleh dovoljuje ali celo spodbuja kupovanje njenih gospodarskih sistemov prek "offshore" družb, bo svojim prebivalcem težko razložila, zakaj ti ne smejo za nekaj sto dolarjev odpreti podjetja na Karibih.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.