Zatiranje evropskega duha

Pri tem je organizator dogodka že v samem izhodišču dal vedeti, kako je treba "misliti" to problematiko. Zapisal je namreč, da so napovedani ukrepi posameznih evropskih držav, kot sta na primer zaostritev azilne politike in sovražni govor različnih populističnih gibanj, "indikator naraščajoče nestrpnosti in ksenofobije".

Diskurz samoumevnosti Tudi nabor razpravljavcev je ponujal izrazito enobarvno sliko. Na tem simpoziju torej ni bila predvidena predstavitev različnih pogledov na begunsko problematiko, se pravi soočanje argumentov – kar je bistvo intelektualne komunikacije. Namenjen je bil zgolj potrjevanju vnaprej zakoličenih ideoloških "resnic".

Gre za tipičen primer diskurza samoumevnosti, ko se o določenih zadevah preprosto ne razpravlja, saj je o njih vse jasno, zato ugovori niso dopustni. Vnaprej je jasno, kdo so pozitivci in kdo negativci, kdo so žrtve in kdo krivci. Ko se takšen diskurz vzpostavi, so odprta vrta za izvajanje socialnega inženiringa, se pravi bolj ali manj prisilnega spreminjanja družbenih institucij in pravil. To pa je nekaj, kar je večna težnja socialistov in preostalih levičarjev.

Od razrednega do kulturnega boja Pri precejšnjem delu evropske levice je v zadnjih desetletjih mogoče opaziti korenito tematsko preusmeritev. Opustila je namreč razredni boj v smislu teženj po spremembi lastninskih in upravljavskih razmerij v ekonomski sferi. Izkazalo se je namreč, da na industrijsko delavstvo kot svojo tradicionalno volilno bazo ne more več računati. V dobi t. i. poznega kapitalizma se je namreč obseg manualnega dela močno zmanjšal, s tem pa se je transformiralo tudi samo delavstvo, ki zaradi višjega življenjskega standarda večine pripadnikov ni več kaj dosti dovzetno za socialistične ideje.

Zato se je levica preusmerila v boj v sferi kulture. V ospredje je stopilo zavzemanje za pravice raznih domnevno kulturno zapostavljenih skupin.

Vsega je kriv Zahod!

V idejnem vesolju te nove levice ima še posebej pomembno mesto ideologija multikulturalizma. Njena glavna značilnost je minimaliziranje pomena medkulturnih razlik za družbeno delovanje, predvsem pa zanika možnost, da določene skupine zaradi svoje kulturne nekompatibilnosti preprosto ne morejo uspešno funkcionirati v sistemskem okviru zahodnih družb. Po njeni logiki so priseljenci iz t. i. tretjega sveta vselej zgolj žrtve predsodkov in zapostavljanja zahodnjakov.

Pri svojem delovanju se je bolj kot na klasike marksizma začela opirati na neomarksistične avtorje, kakšen je italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je predpostavljal, da je za radikalne družbene spremembe potrebna zmaga v spopadu idej, se pravi vzpostavitev lastne ideološke hegemonije.

Zato je začela intenzivno in sistematično "okupacijo" tistih družbenih podsistemov, ki so ključni za oblikovanje "stanja duha" v družbi, kot so mediji, šolstvo (še posebej univerze), nevladni sektor, in ki se večinoma napajajo iz javnih sredstev.

Nasploh je pogled novolevičarjev utemeljen na maksimi, da je Zahod (in s tem Evropa) kriv tako rekoč za vse težave sodobnega sveta. Kriv je za nerazvitost tretjega sveta, kriv je za podrejenost žensk, kriv je za zapostavljenost homoseksualcev. Kaj zato, če ljudje v Evropi in nasploh na Zahodu uživajo najvišjo raven svobode in blagostanja v zgodovini človeštva in razne domnevno "deprivilegirane" manjšine uživajo več pravic kot kjerkoli drugje v svetu. Za realnost so tovrstni ideološki konstrukti povsem slepi!

V skladu s tovrstnim vsiljevanjem krivde je tudi popolno zanikanje pomena skupnih evropskih vrednot in evropske duhovne tradicije. Še več, prek raznih "teorij spola" se skuša spodkopati temeljne institucije, kot je družina. Ni čudno, da radikalni levičarji gojijo tolikšno afiniteto do islamistov. Obojim je skupno sovraštvo do svobode, ki je temeljna vrednota evropske civilizacije. Od tu zagovarjanje neomejenega priseljevanja. Priseljence iz neevropskega, pretežno muslimanskega sveta vidijo kot orodje v boju za uničenje kapitalistične družbe.

Politična korektnost kot orožje za izločanje drugače mislečih

Vzpostavljanje ideološke hegemonije ne poteka prek odkritega spopada z drugače mislečimi, ampak na podlagi njihovega izločanja. V tam namen so bili skovani koncepti, kot sta politična korektnost in sovražni govor. Na ta način se je začelo ideje multikulti levice predstavljati kot edine normalne, tiste njim nasprotne pa diskreditirati kot nazadnjaštvo ali celo kot ekstremizem. Medijsko-ideološkega ustrahovanja postajajo deležni vsi tisti, ki si drznejo javno kršiti kanone "moralno-politične primernosti".

Posledica takšnih "prijemov" je, da so ponekod tudi deklarativno desno usmerjeni politiki in mediji – vsaj glede določenih vprašanj – prevzeli levičarski diskurz. Najusodneje je bilo to v primeru Nemčije, kjer je kanclerka Merklova, obremenjena z odrešiteljstvom na eni strani in občutkom kolektivne krivde svojega naroda na drugi, z javnimi povabilom beguncem z Bližnjega vzhoda sprožila največjo katastrofo v Evropi po koncu vojn na območju nekdanje Jugoslavije. A tudi v tem primeru so bili tisti, ki so opozarjali na nevarnosti, povezane z navalom prebežnikov, utišani z obtožbami, da so nesolidarni (v najboljšem primeru) ali celo islamofobi, rasisti in kar je še oznak iz bogatega defamatornega besednjaka levičarjev.

Vendar so se opozorila razumnih ljudi izkazala za še kako upravičena. Vzporedno z migrantskim valom smo bili priča izbruhu nasilja, ki se je začel z napadom na francoski humoristični tednik Charlie Hebdo, nadaljevala pa s pokolom v Parizu in nazadnje z množičnim spolnim nasiljem v številnih evropskih mestih.

Predvsem zadnje dokazuje, da pri teh barbarskih dejanjih ne gre za ekstremizem posameznikov, ampak za manifestacijo zaostale in agresivne mentalitete (tako je, pa če se vsi varuhi politične korektnosti postavijo na glavo!), ki nima prostora v civiliziranem svetu. Če tega divjanja evropska politika ne bo znala in zmogla odločno in brezkompromisno ustaviti, bo stara celina padla v spiralo kaosa in nasilja.

Priložnost in hkrati nevarnost Kljub vsem problematičnim posledicam je aktualna migrantska kriza priložnost, da se Evropejci končno zavemo lastnih korenin, da začutimo ponos na svoje civilizacijske dosežke ter predvsem da se odločno postavimo v bran svojim vrednotam, normam in principom. Do kršenja teh mora obstajati ničelna toleranca! Če zmerne politične sile Evrope ne bodo zmožne razrešiti migrantske krize, jim bodo državljani odtegnili podporo. Namesto njih bodo podprli resnično ksenofobe, ki pa se bodo te problematike lotili na bistveno manj kultiviran način.