Žalost ni sramota

Kako pogosto smo priča, da ljudje svoje notranje bolečine ne želimo pokazati navzven. Kot da je to nekaj sramotnega. Nekaj, česar ne smeš čutiti in moraš zato skriti. Pa vendar, solze v očeh nosijo našo žalost, razočaranja, frustracijo, nemoč, bolečino, strah. Če je ne damo ven, se bo naselila in ohranjala v telesu.

Pekoča bolečina

Bolečina v grlu. Občutek, kot da vas nekaj duši. Kot da ne zmorete izgovoriti besed, ki bi morale biti izgovorjene. Bolečina se prenese v povečanje srčnega utripa in postane pekoča. Tišči. Občutek imate, kot da vam bo razneslo srce. V prsih vas stiska, v želodcu imate občutek slabosti, v rokah in nogah pa mravljince.

V glavi je občutek kaosa in želja po ureditvi, razrešitvi notranjega stanja. Kako? Sprva z odkritim pogovorom. To pomeni, da morate imeti ob sebi osebo, ki zna poslušati. Osebo, ki ne obsoja, vendar skupaj z vami išče rešitve in vam stoji ob strani. To pa je največkrat tisto, zakaj ljudje svojih stisk ne delijo: ker ob sebi nimajo nekoga, na kogar se lahko zanesejo. Osebe, ki jih ne bo sramotila, poniževala ali zmanjševala pomena bolečine.

Saj poznate stavke: Pa daj, nehaj … ti jokica … zato pa res ni treba jokati … To res ni nič takšnega, veš, kaj se je pa meni zgodilo … Takšne besede so v podobnih položajih povsem neprimerne. Nihče ne more drugemu govoriti, naj nečesa ne čuti tako oziroma da so njegova čustva napačna. Kajti le ta oseba ve, kako določeno stvar čuti in kaj mu določena stvar pomeni v tistem trenutku!

So vam v otroštvu dovolili, da ste bili žalostni?

Razlog, da človek ne pokaže več žalosti, strahu, nemoči, pogosto leži daleč nazaj v otroštvu. So vam dovolili biti žalosti? Jokati? Biti prestrašeni? Ali so ta čutenja pospremili z besedami: fantki pa ne jokajo … kakšna punčka pa si …? Ob takih in podobnih stavkih se otrok hitro navadi, da je izražati svoja čutenja nevarno, nesprejemljivo.

Še več, sramotno! Zato se mora z njimi spopadati sam in na skrivaj! Ob tem pa zares ostaja sam, osamljen in nerazumljen. Tukaj pa tudi tiči razlog, da ljudje v Sloveniji zelo zelo težko priznajo, da potrebujejo kakršnokoli pomoč, kaj šele da jo poiščejo. V ljudeh je zakoreninjena miselnost, da moramo in zmoremo sami! V nasprotnem primeru si slabič, ki nekoga potrebuje … Kako bizarno. Kako samouničevalno!

Ko se nekdo smeji, namesto da bi jokal

Prikrivanje svojih čutenj pa se lahko pojavi tudi v starejših letih, ko imate ob sebi partnerja/-ico. Če si vaš/-a partner/-ica ne dovoli poslušati, slišati, se pogovarjati … o vaši bolečini, to pomeni, da tudi pri njem oziroma njej to od nekod izvira. Razlog, da se ljudje izogibajo bolečini druge osebe, pa je pogosto to, da si ne želijo, da vas boli. Zato posledično želijo reči: pa saj ne boli tako močno … prosim, reci, da ne boli… Ker sicer boli še njih in pogosto ne vedo, kaj naj naredijo, kaj naj rečejo.

Poznate občutek, ko zvok in slika ne gresta skupaj? Ko se nekdo smeji, namesto da bi jokal? Ko oseba, namesto da reče, da jo je strah, reče, da je ni strah, ampak da jo skrbi (skrb je bolj sprejemljiva kot strah)? Ko obraz sporoča neznosno bolečino ob udarcu, oseba pa pravi, da je ne boli!?

Dovolite telesu, da spusti solzo

Čutenja so del človeka. In to prav vsa. Ne zgolj veselje. Zato je pomembno, da jih začutite in si jih dovolite izražati. Izraz velike moči je poiskati pomoč, se odpreti. Na koncu pa lahko kaj hitro ugotovite, da nikakor niste sami. Da se lahko s podobnimi stvarmi in čutenji borijo tudi osebe, ki so vam najbližje. Osebe, s katerimi pijete kavo in se vsak dan pogovarjate.

Če vam je hudo, dajte telesu prosto pot. Dovolite mu, da spusti tisto solzo in s tem deloma in počasi izloča bolečino. Saj veste, kot pravi tista znana slovenska pesem: Ni ti treba skrivati solza … solze so kot biseri, bolečina jih rodi. Bodite, kar ste in pustite sram ob strani, kajti ne nazadnje smo vsi iz istega testa. In če vidite na cesti osebo, ki joče, ne poglejte stran, kaj šele če je to vam bližnja oseba. Prav vsak od nas namreč potrebuje pomoč, takšno ali drugačno, prav vsak sleherni dan!