Zakaj tečem na ljubljanskem maratonu

Saj res, sem pomislil, zakaj. Potem sem zajel sapo in začel odgovarjati.

Slovenci in Airbnb - rojeni za turizem

Zakaj v Sloveniji še dolgo ne bo drugega tira?

Če pade Osilnica, pade tudi Slovenija!

Eden največjih nacionalnih maratonov na svetu

Če tečete na ljubljanskem maratonu, se hkrati udeležite enega največjih maratonov na svetu. Seveda ne v absolutnem smislu. V številčnem smislu jih je od ljubljanskega maratona večjih tudi kar nekaj okoliških, od dunajskega in berlinskega naprej, kjer se že največje, 42-kilometrske preizkušnje, udeleži na desettisoče tekačev.

Vsekakor pa je ljubljanski maraton eden največjih v relativnem smislu. Si predstavljate, da bi na maratonu v New Yorku teklo tri milijone ljudi, torej en odstotek ameriških prebivalcev? Tudi jaz ne – celo največje in najširše newyorške ulice ne bi zdržale tega pritiska.

Vendar pa se nekaj podobnega zadnja leta dogaja na ljubljanskih ulicah. Po njej v tekaškem vikendu steče že več kot odstotek vsega slovenskega prebivalstva, kar je svojevrsten fenomen, s katerim se lahko pohvali le redko katera država.
    
Že samo to je vedno znova dober razlog, da se ga udeležim in da to množico doživim od znotraj, kot njen aktivni del.

Če tečete na ljubljanskem maratonu, se hkrati udeležite enega največjih maratonov na svetu. Foto: Ana Kovač

S kolesom na štart

Če se dlje časa ukvarjaš z vztrajnostnim tekom, potem te, sploh v zadnjih letih, ko so tekaške prireditve vzniknile praktično povsod, tekaška pot zanese tudi kam drugam po Sloveniji ali čez mejo. Da prideš do tja in na štart teka, je potrebno krajše ali pa tudi daljše potovanje, ki včasih zahteva kar nekaj načrtovanja naprej.
    
Pred tremi leti sem se denimo z druščino odpravil na maraton v Berlin. To je bila kar avantura. Odšli smo v četrtek zvečer, se z avtobusom vozili vso noč, v petek in soboto s pohajanjem po mestu potem izvedli še zadnje priprave na tek, v nedeljo odtekli svoje, nato pa se vkrcali nazaj na avtobus ter se v ponedeljkovih jutranjih urah vrnili nazaj domov. Štiridnevna ekspedicija za to, da si v resnici aktivno tekel samo nekaj ur!
    
Če pa je maraton v mestu, kjer živiš, ali nedaleč stran, je vse skupaj bistveno drugače. Zjutraj se spraviš na kolo, ga parkiraš nekaj sto metrov od štarta, potem pa se sproščeno odpraviš proti njemu. Nobenega dela z logistiko in organizacijo nimaš, maraton v domačem kraju pa je zato veliko bolj sproščujoče doživetje. Če človek hodi na maratone drugod, se mi zdi še toliko bolj logično, da bo šel tudi na tistega, ki se odvija dobesedno pred njegovim domačim pragom.    
    
Zato to tudi počnem.

Zjutraj se spraviš na kolo, ga parkiraš nekaj sto metrov od štarta, potem pa se sproščeno odpraviš proti njemu ... Foto: Matjaž Štefančič

"Štimunga"

Pred nekaj dnevi je bil na Siolu objavljen intervju s skoraj osemdesetletnim tekačem Ivanom Bartolom, ki je redni obiskovalec ljubljanskega maratona že vse od njegovega začetka. Na vprašanje, zakaj mu je ta prireditev pomembna, je odgovoril: "Nastop na ljubljanskem maratonu je posebno doživetje, ne bi ga izpustil. Pomemben je tako za Ljubljano kot mesto kot za nas tekače. Tam vlada taka 'štimunga', da jo težko opišem." Kako pa bi opredelil to "štimungo", sem razmišljal, ko sem prebral njegov odgovor.
    
Najprej je to količina pozitivne energije, ki se, ne samo na progi, temveč tudi med ljudmi, sprosti med tem tekaškim praznikom. Vznemirjenje, pričakovanje, včasih tudi nekaj pozitivnega strahu pred samim začetkom teka, naelektreno vzdušje in dobesedno segreto ozračje na tekaškem štartu. Že nekajkrat se mi je zgodilo, da sem za sam tek zaradi hladu načrtoval eno ali dve dodatni plasti oblačil, potem pa sem se pred štartom raje slekel, saj mi je postalo vroče že zgolj v stoječi množici razgretih teles.

Al' prav se piše prekarc al' svobodnjak?

Veste, koliko ljudi sodeluje pri nastajanju knjige?

Smo starši res preveč zaščitniški do svojih otrok?

Druga pozitivna plat so ljudje. Čeprav na ljubljanskem maratonu teče skoraj odstotek prebivalstva, to pri nas s seboj prinese še eno izjemno podrobnost: veliko ljudi se med seboj pozna. Če tečeš v Berlinu, Moskvi ali Londonu – naštel sem pač nekaj maratonov v svetovnih prestolnicah –, običajno poznaš samo ljudi iz tiste skupine, s katero si prišel na ta tek, in morda le še koga zraven. V Ljubljani (in tudi drugod po Sloveniji) pa je drugače; čeprav gre za velik tek, običajno poznaš in prepoznavaš ogromno ljudi. Že pred štartom se lahko na hitro pozdraviš z njimi, si izmenjaš kakšno pozitivno besedo, med samim tekom pa odtečeš kakšen kilometer skupaj, poslušaš sotekačevo dihanje, opazuješ njegov tekaški korak ipd. Vse to se zliva v enkratno doživetje, to pa tekača popelje v stanje, ki ga pozneje opisuje z besedami, da je šlo za "enkratno doživetje".

   
Tudi jaz sem ga deležen zmeraj znova.

Maraton seveda niso samo tekači, temveč tudi navijači ob progi. Foto: Sportida

Navijači

Maraton seveda niso samo tekači, temveč tudi navijači ob progi. Še posebej v prvi polovici maratona, ki poteka po zdaj že tradicionalni stezi, je ogromno navdušencev, ki spodbujajo tekače, glasbenikov in pihalnih godb, ki s svojim ritmom umerjajo tekaški korak, ter ljudi, ki s klici, transparenti in ploskanjem tekače spodbujajo naprej ter navijajo za vsakogar, ki pride mimo.
    
A to še ni vse. Ko kdo, kak znanec ali celo prijatelj, ki te je pričakal in opazil na povsem nepričakovanem kraju, iz občinstva zakliče tvoje ime, se človek v hipu zdrzne iz svoje tekaške meditacije, se ozre naokoli, skuša med množico ljudi in med tekom uzreti in razpoznati pravi obraz, mu pomahati nazaj in se včasih, če ura ne bije premočno, celo ustaviti za hip ter tudi spregovoriti besedo ali dve.
    
Še posebej močni pa so občutki, če tečeš mimo doma. Zdajšnja maratonska proga je v svojem zaključnem delu speljana tako, da me pelje tako mimo bloka, kjer živim zdaj, kot – kakšnih pet kilometrov pozneje – mimo stolpnice, kjer sem preživel svojo mladost. Ko se, v tedaj že precej utrujenem tekaškem ritmu, enkrat za spremembo po sredini ceste premikaš mimo domačih ulic, kjer te (po)čakajo domači, se, vsaj v meni pogosto prebudijo že davno pozabljeni utrinki iz moje mladosti.
    
Ljubljanski maraton je tako tudi tek po vijugah mojega spomina.

Družina

V resnici pa je najpomembnejši razlog, da tečem na ljubljanskem maratonu, moja družina – letos prvič bo zaokrožil po Ljubljani vsaj na deset kilometrov vsak od njih. Ljubljanski maraton za nas ni samo prihajajoče nedeljsko jutro in dopoldne (zame pa še kar lep del popoldneva), ko bomo dejansko aktivno tekli na organizirani tekaški preizkušnji. Na ta tek smo se bolj ali manj organizirano, in kolikor nam je pač dopuščal čas, začeli pripravljati že v začetku septembra.
    
Namesto popoldanskega druženja v dnevni sobi ali sedenja za računalnikom smo se v zadnjem času v različnih kombinacijah sem pa tja odpravili na tekanje po naši okolici z občasnimi vzpenjanji na grajski hrib ali pa na Golovec. Ko vidiš, da tvoji otroci tudi v takem "slučajnem" teku zlahka pretečejo deset in več kilometrov ter ti ob tem mimogrede povedo še vse, kar se jim je tiste dni godilo v šoli in drugje, potem veš, da je bila odločitev za to, da se vnovič podaš na množični štart ljubljanskega maratona, več kot pravilna. Že same priprave na tak tek spremenijo splošni družinski športni življenjski stil za kar nekaj časa. Samo želim si lahko, da se bo ta ohranil tudi naprej.

Namesto popoldanskega druženja v dnevni sobi ali sedenja za računalnikom, smo se v zadnjem času v različnih kombinacijah sem pa tja odpravili na tekanje po naši okolici z občasnimi vzpenjanji na grajski hrib ali pa na Golovec. Foto: Thinkstock
    
In tudi to še ni vse. Vse večje pričakovanje v naslednjih dneh, obisk tekaškega sejma in dvig štartnih številk, obvezne palačinke v soboto zvečer, pomerjanje opreme in nameščanje čipov ter številk, pomenkovanje o drobnih detajlih prihajajočega teka ter drugo, kar se med nami dogaja pred samo prireditvijo, vse to je tisto nevidno družinsko vezivo, ki nas bo, tako upam, povezalo še za odtenek trdneje kot do zdaj.
    
"Zato tečem na ljubljanskem maratonu," sem sklenil svoj odgovor, "in to je bil kratek odgovor na vaše vprašanje!"
    
Prisotni so se zasmejali. Tudi jaz z njimi.
    
Zazdelo pa se mi je, da se je pri gospe, ki je zastavila vprašanje, nekaj zableščalo v njenem očesu.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Dogajanje na ljubljanskem maratonu podrobno spremljamo tudi na www.siol.net. Za vas pripravljamo zgodbe zanimivih ljudi in praktične nasvete, v nedeljo pa se boste lahko sprehodili skozi reportažo z 21. Ljubljanskega maratona in se poiskali v obsežni fotogaleriji.