Woody Allen, proizvajalec filmov

Recimo nekakšen Wall Street, ampak tak, kot ga vidijo in občutijo ženske. Imamo torej enega takega finančnega špekulanta, najbolje, da bi ga odigral kar Alec Baldwin, ki sem ga imel že v Rimu z ljubeznijo, tam je čisto dobro funkcioniral, dovolj karizmatičen je, lahko bi bil tudi finančni špekulant. No, in temu špekulantu gredo posli po zlu, njegov imperij se sesuje in tip pristane v zaporu. Kaj se zgodi z njegovo ženo? Ja, to bo poanta filma! Nadaljnje življenje njegove žene! Čakaj, kako ji bo ime? Nekaj finega, nežnega, malce eksotičnega, rahlo otožnega? Mogoče Jasmine? Ja, Jasmine! Prej je Jasmine seveda živela v New Yorku, imela je standard, torbice Louis Vuitton s svojimi inicialkami in podobno šaro, sedaj je brez ficka in ne preostane ji drugega, kot da se preseli v San Francisco k sestri. No, ne čisto pravi, biološki sestri, ampak vseeno sestri. Ta živi v neki luknji in hodi z nekim zahojenim tipom iz nižjega razreda. Kaj se tam zgodi z Jasmine? Aha, tam se zaposli, recimo kot tajnica, saj ni končala študija, pri kakem zobozdravniku in skuša ujeti novega perspektivnega moškega, ki bi jo preživljal še naprej. To vpliva tudi na njeno sestro, imamo še nekaj flashbackov iz preteklosti in … to bo nekako to, s tem lahko začnem, kakšen bo konec, bom še videl, si bom že nekaj izmislil. Čakaj, katera bi jo igrala, katera igralka bi najbolje odigrala Jasmine? Biti mora visoka, aristokratska, svetlolasa, ne preveč mlada, igra pač ženo v srednjih letih. Scarlett Johansson torej odpade. Naomi Watts tudi, z njo sem že delal. Nekaj novega, torej. Morda Cate Blanchett?" Teh besed Woody Allen (1935), ameriški režiser, dramatik, pisatelj in klarinetist, seveda ni nikjer izrekel. A prav lahko bi jih, takrat, ko si je zamislil svoj najnovejši film Otožna Jasmine, ki je pravkar prišel tudi na naš redni kino spored. Štirideset let, štirideset filmov Za Finsko in Fince je dolgo časa veljalo, da jeseni vsako leto, takrat ko začne odpadati listje, na knjižne police pride nov roman pisatelja Arta Paasilinne, hudomušnega avtorja trpkih zgodb, ki ga prav dobro poznamo tudi pri nas. To je, razen nekaj presledkov, veljalo vse od leta 1972 pa do leta 2009, ko so Paasilinno začele pestiti zdravstvene težave in je upočasnil tempo pisanja, za katerega se je zdelo, da se dogaja kar samo od sebe, da si avtor samo zamisli iztočnico in nekega novega junaka, potem pa zgodba steče kar sama do predvidljivo nepredvidljivega konca. Woody Allen je filme začel snemati nekaj let prej, preden je Paasilinna začel pisati, in filme redno, skoraj v protestantskem delovnem duhu, snema še danes. Vsako leto enega. Skoraj brez izjeme. Ko začne odpadati listje z dreves, si lahko prepričan, da se bo od nekje prikazal neki njegov novi film. Pogosto ima svetovno premiero v Evropi, na canskem ali pa beneškem festivalu. In ko greš preverit na splet, ali pripravlja kaj novega, si lahko prepričan, da je takrat že posnel novi film. Isti tempo že več kot štirideset let. Woddy Allen bo kmalu star osemdeset let, a kot filmski režiser in scenarist kaže tako ustvarjalno potenco, kot bi jih štel pol manj. Tudi za njegove zgodbe se zdi, kot da se začnejo dogajati kar same od sebe. Woody Allen si zamisli junaka, pa naj bo to Cate Blanchett kot Jasmine ali pa recimo Owen Wilson kot Gil, nerealizirani pisatelj v Polnoči v Parizu, ki se vsako noč odpelje v časovno zanko desetletja nazaj v zlato dobo Pariza, in od tam se začnejo vrstiti njegovi inteligentni, rahlo bizarni in predvidljivo nepredvidljivi romantično-dramatični zapleti. Filmi Woodyja Allena V teh desetletjih se je izkristaliziralo nekaj, kar bi lahko pomenilo "filmi Woodyja Allena". Vprašanje, ki se glasi: "A greš gledat novega Woodyja Allena?", preprosto pomeni, da greš pogledat film starega znanca, ki bo postregel s takim ali pa malo drugačnim urbanim zapletom, včasih bolj v smeri ljubezenske drame, spet drugič pa bolj v smeri komične kriminalke, za vloge v filmu pa je brez problema pridobil najbolj vroče igralce tistega hipa. Če bo snemal v Rimu, bo igral tudi Roberto Benigni, če je snemal v Barceloni, sta bila gotovo nekje blizu tudi Javier Bardem in Penelope Cruz. Woodyju Allenu pač nihče ne reče ne, vsak ve, da lahko z vlogo v njegovem filmu le pridobi, saj Allen še vedno piše ene najboljših dialogov v svojem poslu. Seveda je tudi kariera Woodyja Allena imela vzpone in padce. Njegovi kultni filmi, Annie Hall (1977), Manhattan (1979) itn., so bili posneti že v daljnih sedemdesetih in ko sem recimo sredi osemdesetih, pri svojih dvajsetih letih, v ljubljanskem kinu Union gledal njegov film Hannah in njene sestre (1986), se mi je zdel to precej dolgočasen film za odrasle, ki ne znajo drugega kot to, da se zapletajo, potem pa se kregajo med sabo. A filmi Woodyja Allena postajajo boljši z leti, ko se začnete starati, prav podobno pa je tudi z Woodyjem Allenom, ki v zadnjem desetletju doživlja novo renesanso, njegovi filmi in igralci v njih pa priznanja ter nagrade z raznih koncev. Lahko bi celo rekel, da je Woody Allen nekakšen Ingmar Bergman našega časa, eden zadnjih filmarjev, ki je začel svojo kariero v šestdesetih in mu do danes še ni zmanjkalo sape, ob tem pa se nikoli ni prav posebej prilagajal komercialnim trendom. Po svoji delavnosti in raznovrstnosti svoje kariere je Allen Bergmanu povsem podoben, njegovi filmi pa so seveda prilagojeni duhu časa, lahkotnejši, dojemljivejši in sprejemljivejši za širše občinstvo. Razen izjemoma niso kaki veliki hiti, prinesejo pa dovolj denarja, da Allen nima težav s pridobivanjem sredstev za svoje prihodnje projekte. Woody Allen lahko ves čas igra svojo igro in samo upamo lahko, da jo bo igral še dolgo časa. Enostavno prehiter Pred dobrima dvema letoma smo bili pri naši založbi že povsem blizu realizaciji ideje, da bi prevedli knjigo o njegovem delu. Šlo je za zbirko pogovorov, v katerih Woody Allen po produkcijskih fazah filma, od scenaristične zasnove do kinematografskega predvajanja, razkriva svoj postopek delanja, proizvajanja filmov. Dopolnjena izdaja knjige je izšla leta 2009, kot zadnjega pa je obravnavala film, ki ga je Woody Allen posnel nekaj let prej. Odkril sem jo nekaj mesecev kasneje, že leta 2010. Da bi jo prevedli in izdali v slovenščini, bi potrebovali še kako leto. In tako smo ugotovili, da bi knjiga, v trenutku, ko bi izšla v slovenščini, že zaostajala kakih šest filmov za njegovo neumorno filmsko produkcijo. Zazdelo se nam je, da bi bilo vse skupaj že preveč zastarelo, in tako smo odstopili od ideje. Woody Allen je enostavno prehiter in preveč produktiven celo za izdajanje knjig o njem.