Vlada si za proračun zasluži trojko

Po oceni statistikov bo javnofinančni primanjkljaj, ki se je lani že znižal pod 4 odstotke bruto domačega proizvoda, letos ponovno dosegel skoraj 6 odstotkov.1 V denarju to pomeni več kot pol milijarde evrov, v času pa, da bomo na istem kot leta 2011. Primanjkljaj je ogledalo dela vlade Večina povečanega primanjkljaja bo nastala zaradi dokapitalizacije bank in prihodnje leto bodo ti stroški še višji. Toda bili bi lahko tudi bistveno nižji, če se nujnih ukrepov ne bi politično blokiralo. Za to je najbolj odgovorna prav sedanja predsednica vlade. Njen podpis na zahtevi za referendum o zakonu o slabi banki, ki je bil sprejet pred natanko letom dni, je reševanje problemov odložil za tri mesece. Njene napovedi, da bo nova vlada spremenila zakon in model reševanja bank, so ukrepanje odložile za še vsaj toliko časa. Ko je končno uvidela, da ni boljše rešitve, je ostala pri enakem modelu, toda na začetek izvajanja ukrepov še vedno čakamo. Tudi če odštejemo stroške sanacije bank, statistična ocena kaže, da vlada na področju javnih financ letos ni naredila ničesar. Tako imenovani primarni primanjkljaj, ki ne vključuje stroškov reševanja finančne krize in plačila obresti in se je lani znižal za 818 milijonov, naj bi letos upadel za samo 60 milijonov. Vlada je krmilo prevzela dovolj zgodaj, da bi lahko ukrepala, toda njena predsednica je raje s prstom kazala na predhodnike in se izgovarjala na podedovane razmere. Tudi Gregor Virant, ki je Državljansko listo v koalicijo popeljal z obljubo, da bodo vztrajali pri uravnoteženju javnih financ,2 ne čuti nobene odgovornosti do preostalih nekaj sto članov svoje stranke. Res je vlada, prav tako v ponedeljek, sprejela predlog proračuna za 2014, ki obljublja krepko znižanje primanjkljaja. Toda to so obljube v oblakih. Večina resnih ukrepov za zniževanje porabe je bila umaknjena zaradi dobrikanja volivcem posameznih strank, zato naj bi primanjkljaj zmanjšali predvsem z višjimi prihodki. Načrtujejo večje prilive evropskih sredstev in zmanjšanje sive ekonomije, toda to so zgolj izračuni na papirju brez učinkovitih ukrepov. Več naj bi dobili z novim davkom na nepremičnine, toda za zdaj še niti vlada ni sprejela predloga tega zakona. Zakaj se trojki ne moremo več izogniti? Spomladi si je vlada izgovorila leto dni odloga za izpolnitev zaveze o zmanjšanju primanjkljaja in zdaj bo Evropska komisija uradno presodila, ali je v vmesnem času sprejela ustrezne ukrepe. Upam si napovedati, da bo v poročilu pisalo, da načrti vlade niso prepričljivi, ker napovedani ukrepi še niso sprejeti v državnem zboru, ker je letos prekinila lani začeto zmanjševanje primanjkljaja, ker ni upoštevala priporočila, da naj ukrepa predvsem z zniževanjem porabe in ne z višjimi davki, ker nima nobene prepričljive ocene o proračunskih stroških sanacije bank, ker je še vedno ogromno političnega nasprotovanja privatizaciji in ker zaradi vsega tega tudi gospodarske napovedi ostajajo slabe. Negativna ocena proračunskih načrtov vlade bo razlog za uvedbo postopka, ki se mu v bruseljskem jeziku reče odprava presežnih makroekonomskih neravnovesij. Toda to še ni najhuje. Ta ali prihodnji mesec bodo objavljeni tudi rezultati stresnega testa celotnega bančnega sistema. Nove ocene slabih terjatev in potrebnih dokapitalizacij bodo gotovo bistveno višje od tistih, ki so veljale ob sprejetju zakona o slabi banki, delno tudi zaradi odlašanja z ukrepi. Skupaj z neprepričljivim proračunom bo to sprožilo znižanje bonitetnih ocen. To pa lahko povzroči, da bo Evropska centralna banka prenehala sprejemati slovenske državne obveznice kot jamstvo za likvidnostna posojila našim bankam, enako kot je naredila glede Cipra lani spomladi. Zaradi vsega tega bo najkasneje novembra postalo jasno, da se Slovenija na finančnih trgih ne bo več mogla zadolžiti. Zato bo morala zaprositi za pomoč, ne le za sanacijo bank, kot se danes špekulira, marveč tudi za tekoče financiranje proračuna in vseh nanj pripetih rentnikov. Najkasneje s svetimi tremi kralji bo v Ljubljano prišla tudi Trojka. Trojka in politika: nauki španske in ciprske zgodbe Zgoraj opisano je ekonomski oziroma finančni del zgodbe. Tehnično gledano je trojka nekakšen odbor upnikov, ki pride v državo, ko tej zmanjka denarja, in vodi njen stečajni postopek. Tako kot pri vsakem stečaju poskrbi, da se znižajo vsi mogoči stroški in odproda premoženje, da bi se ustvarilo čim več prostega denarja za poplačilo zunanjih upnikov. Neprijetno, res, toda takšna je usoda vseh, ki ne znajo sami poskrbeti zase. Ključna razlika med trojko in običajnimi stečajnimi upravitelji je seveda politična. Medtem ko stečajni upravitelj neposredno upravlja ostanke propadlega podjetja, trojka ne more zamenjati uprave bankrotirane države. Čeprav jim ukrepe narekujejo drugi, si vlade tudi v državah pod trojko prizadevajo, da bi čim dlje ostale na oblasti. Lani smo lahko opazovali dve poučni zgodbi, špansko in ciprsko. Že spomladi je bilo jasno, da bosta obe državi potrebovali finančno pomoč. Španija je ogromno politične energije in vpliva vložila v to, da je lahko zaprosila za pomoč samo za reševanje bank, ne pa tudi za financiranje proračuna. Ekonomsko gledano to ni prav velika razlika, saj mora tudi na proračunskem področju odločno zmanjševati primanjkljaj in o tem poročati. Politično pa je razlika odločilna – Španija o proračunu poroča v okviru enakih postopkov kot druge države brez trojke. S tem je ohranila nekaj suverenosti in mednarodnega ugleda, njena vlada pa vsaj videz, da zna tudi sama ukrepati. Ciper je drugačna zgodba. Skoraj leto dni jim ni uspelo pripraviti programa ukrepov, s katerim bi bila trojka zadovoljna in bi jim odobrila pomoč, vmes pa so se za posojila dogovarjali z Rusijo in se upirali zahtevam močnih evropskih držav, da prenehajo delovati kot nekakšna neformalna davčna oaza znotraj EU. Igra se jim na koncu ni izšla, in ko je trojka letos končno uvedla nadzor, je zaradi ostrine ukrepov vse skupaj še najbolj spominjalo na jezno klofutanje ciprskih politikov in države nasploh. Seveda je trojka politična zgodba tudi na drugi, evropski strani. Vsak program pomoči pomeni priznanje, da območje evra ne deluje dobro, in sproži dvome o njegovem obstoju. Nemčija kot ena največjih zagovornic evra si to politično težko privošči, še težje pa si privošči odobravanje dodatnih milijard pomoči za finančno neodgovorne države, medtem ko doma zagovarja strogo proračunsko varčevanje. Tudi zato je Slovenija spomladi, pred nemškimi volitvami, dobila odpustek. Toda po prepričljivi zmagi nemške železne lady na popustljivost velike sestre ne moremo več računati. Slovenija ne bo niti Ciper niti Španija Ker vlada s svojim ukrepanjem ni pridobila dovolj zaupanja v Bruslju in Frankfurtu, ne moremo računati, da bi podobno kot Španci dobili pomoč samo za banke brez strogega nadzora nad preostalimi ukrepi. Hkrati tudi ne bomo mogli zavlačevati tako dolgo, kot je Ciper, ker evropski uradniki ne gredo dvakrat na isti led. Prihod trojke je neizogiben in prej ko si to priznamo, bolje bo za nas. Je trojka katastrofa, ki bi se je morali bati? Z vidika ugleda države in nacionalnega ponosa vsekakor. Z vidika ekonomije pa to ni nujno. Grčija, kamor je trojka prišla prva, se res še ni pobrala. Toda na drugi strani imamo Irsko in Portugalsko, ki sta bili pod nadzorom trojke le nekaj let in se danes že postavljata na svoje noge. Znosno preživetje obdobja trojke je torej maksimalni nacionalni razvojni cilj, ki si ga danes lahko postavimo. Dobro bi bilo, če bi dobili tudi vlado, ki bi ga znala uresničiti. Viri: 1 http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5792; http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5779. 2 http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/virant-tempo-bo-peklenski.html