Veselimo se, zastrupljajo nas!

Če mislite, da je Slovenija država brez odgovornosti v politiki in javni upravi, potem preberite novico z naslovom Mesarji zavajali, da je njihovo meso slovenskega izvora, kjer boste izvedeli naslednje: "več kot 50 odstotkov jih je namreč kršilo zakonodajo". A tokrat ne boste naleteli na slovensko cinca-minca izogibanje odgovornosti, marveč je Uprava za varno hrano jasno in glasno pokazala na krivce in novinarka pogumno povedala, da so to počeli "nekateri kršilci" in "nekateri mesarji" v "nekaterih razsekovalnicah" in "nekaterih mesnicah".

Resno.

Prejšnji mesec so šli zdravstveni inšpektorji v akcijo tudi zaradi vode. Prav tako uspešno: "prisotnost legionele v vzorcih vode v tretjini javnih objektov" in "od 25 pregledanih športnih dvoran je bila legionela prisotna v kar 17 vzorcih vode".

Oprostite, v katerih? V nekaterih, seveda.

Če ste se vprašali, kako se je zgodil ta velik uspeh inšpekcij in raziskovalnega novinarstva, naj vam povem, da ste le dobili točno tisto, kar ste zahtevali. Daljša odsotnost Pred časom sem zapisal, da je polet domov dekompresijska komora, v kateri imate čas, da se spet priučite posebnemu načinu razmišljanja, slovenskemu programiranju.

Že nekajtedenska odsotnost zahteva šokantne prilagoditve, da o izseljenskih povratnikih raje ne govorim.

Letos februarja sem prišel domov in v medijih se je minister Dejan Židan zagovarjal in prestopal, očitno je bil obtožen nečesa hudega, objave nekakšnih seznamov, vendar nisem doumel, za kaj sploh gre.

Preklopil sem na poslovne novice in tam je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije prav tako protestirala proti objavi teh seznamov.

Pogledal sem na Facebook in ljudstvo je norelo: "Prekleta država, kaj nam delajo! Kako si upajo! Na podjetnike se spravljajo! Prekleti paraziti iz javne uprave!" Nič mi ni bilo jasno.

Zvečer me je doletel POP TV, ki je seznamom posvetil posebno oddajo Epiloga, v kateri so govorili o socialnem čutu in strahotnih posledicah, ki jih je povzročil minister Židan. Solze se vam bodo vlile že ob naslovu: Z delom v gostilni se preživlja petčlanska družina, zdaj jim grozi propad.

Na tej točki sem bil že obupan: vse podatke sem imel, le klik ni naredilo. V nekaj tednih sem se tako iztaknil iz slovenstva, da vse razumem, a mi nič ni jasno.

Vedel sem le za železno pravilo: če pri nas omenijo socialni čut, vas hočejo nategniti. Prezirajte me, a moral sem prespati in se zbuditi v Sloveniji, preden sem doumel, kaj se dogaja. Nočemo sprememb! Hodite po New Yorku in na lokalih so nalepljene ocene, ki jih je za seboj pustila inšpekcija. Narisan je velik A, B, ali C – ups, teh je malo, ker je ocena nizka in lokali samevajo ter propadejo. Če po treh obiskih zapored dobijo C, jih inšpektorji zaprejo.

V Londonu lokali lahko nalepijo oceno, ki gre od 1 do 5, obstaja pa tudi posebna spletna stran, kjer lahko pred obiskom restavracije preverite, kako jo je ocenila inšpekcija.

Zdajle se boste prijeli za glavo: to se mi zdi povsem običajno in kot uporabniku zelo koristno.

Potem pa pridete v Slovenijo in odgovornost izgine – tu imamo le "nekatere" gostilne, kjer je hrana stara in kuhinje umazane, "nekatere" mesnice z nepreverjenim mesom, "nekatere" bazene z bakterijo.

Dobrodošli v rajski deželi brez odgovornosti.

Letošnji februarski škandal je bil v resnici poskus vpeljati odgovornost, ki ga je ljudstvo takoj in ostro zavrnilo.

Uprava za varno hrano je objavila seznam gostiln, ki kršijo predpise, in naletela na splošen odpor. Uprli so se gostinci (OK, tako lahko na tiho svinjajo dalje)! Uprla se je zbornica (OK, podpirajo člane pri svinjanju)! Uprli so se mediji (Socialni čut! Nekomu ne bo uspelo prodati štiri leta stare skute!) in obenem so se na Facebooku uprli tudi gosti (Prekleta država! Pustite naše gostince na miru!).

Roko na srce, saj stanje anonimnosti ustreza tudi državnim organom. Kdo pa ve, koliko in kje ste delali, če na koncu leta javnosti le poveste, da ste ugotovili "nekatere" pomanjkljivosti v "nekaterih" obratih ter dodate ogromno številko, ki naj bi jo pregledali. Smo Slovenci ljudje? Tale mednaslov je seveda ironičen, a dejansko je čas za pomemben odgovor. Kadarkoli se pogovarjamo o človeški naravi in ravnanju, nikoli ne moremo zares vedeti, v kolikšni meri ga povzročijo geni, v kolikšni pa kultura (torej programiranje) in potem seveda kombinacija obojega.

Izogibanje pokvarjeni hrani je nedvomno biološko vgrajeno, saj omogoča preživetje vrste, kar velja za živali in ljudi.

Potem pa nenadoma pridemo v Slovenijo, kjer podpiramo gostince, vodovodarje in mesarje, ki nam strežejo slabo hrano in nam ogrožajo življenja.

Pri nas je dejansko mogoč naslednji pogovor med gostom in gostilničarjem: "Gospod, tisto črno skuto še imate, gospod, tista bila je res dobra?" "Imam, še točno isto." "Sine, zdaj boš jedel skuto, ki je starejša od tebe. Bila je neužitna, še preden si se rodil. Kar odpri usteca!"

Narod, ki je obseden z zastrupljanjem (Kemični izpusti letal! Cepljenje!), brani gostince, mesarje in vodovodarje, ki počno ravno to.

Torej ljubimo, če nas zastruplja zasebni sektor, ne prenesemo pa državnih posegov po našem zdravju?

Kako je to mogoče? Mali uporniki Slovenstvo je egalitarno in sovraži odstopanja v vsako smer. Prav tako sovraži odgovornost, saj je tudi ta izstop iz množice. Mi bi vse kolektivno.

In ker smo bili pod tujo oblastjo, je vse, kar oblast naredi, samodejno narobe. Zaprejo gostilno, kjer so vam servirali podganje dreke – prekleta država! Ker smo mali uporniki, smo vedno na nasprotni strani kot država, pa naj gre za karkoli.

Kar zadeva novinarje, je pri nas najbolj prodajan žanr socialni pornič in vanj poskušajo stlačiti sleherno novico. To je edini kalup razmišljanja, bob steza, po kateri zapeljete karkoli. Tako lahko točimo krokodilje solze ob nekom, ki bo moral zapreti gostilno, ker je zlobna država pri njem našla svinjarijo.

Ne spreglejte tega večnega slovenskega pasivnega položaja: gostinec ni nasvinjal sam ali mesar preprodajal mesa iz nepregledanih virov; tega nista počela po lastni odločitvi, marveč sta, angelčka nedolžna, tam lepo strmela v rožice, ko so nanje planili tuji valpti.

V protestiranje proti slehernemu posegu države nas vodi programiranje, vendar pa smo pod vsem tem programiranjem vseeno čisto običajni ljudje: javno objavljeni gostinci so se pritoževali, da so izgubili goste in da bodo propadli.

Tu je dvojnost in dvoličnost slovenstva: na glas moramo protestirati proti posegu države, obenem pa rezultate, če so objavljeni, hvaležno upoštevamo, saj nismo neumni, da bi se hodili zastrupljat. Kaj zdaj? To, kar imamo, ste hoteli sami. Ko je Urad končno prekinil anonimnost in uravnilovko, ste protestirali – zdaj pa ne veste, kje lahko varno jeste, kje lahko kupujete meso, kje lahko pijete vodo. Ne strinjam se z vami, a zaradi vašega medijskega terorja bom tudi sam moral kupovati vedno slabše izdelke, saj je bistvo egalitarnosti točno v tem, da niža standarde. Če nihče od gostincev, mesarjev, vodovodarjev itd. ni za nič odgovoren, se nikomur ni treba truditi in pot gre le navzdol.

Ko se primerjamo z državami, ki naj bi bile zgled, pomislite, da bi se tam minister moral zagovarjati, če bi skrival prekrškarje, pri nas pa je ravno obratno! Ni čudno, da sem s svojo kratko pametjo potreboval ves dan, preden sem spet preklopil na slovenske norosti, ki jim pravimo običajnosti. Spotoma, velik minus politiku Židanu – da gre cincat pred kamere, namesto da bi pogledal gledalcem v oči in udaril po mizi: zastrupljanja ne bo več dopuščal in čas je, da vsak odgovarja za svoja dejanja.

Ne spreglejte tudi slovenskega malikovanja fizičnega dela in sovraštva do intelektualnega: proti supervizorjevi objavi honorarjev nihče od novinarjev in občinstva ni imel pomislekov (tudi jaz ne), da pa bi lahko delavski razred (mesarji, gostinci …) storil kaj narobe in za to odgovarjal, tega pa ne bomo dopustili nikoli! Prav tako ne smejo storiti ničesar narobe tisti, od katerih imamo lahko kakšne koristi: nimamo evidence zdravniških napak, šolskih …

Mar ni čas, da bi končno odgovornost vpeljali vsaj nekje, torej bi podatke o inšpekcijskih obiskih in najdenih napakah javno objavljali sproti in hitro bi kdo napisal tudi aplikacijo za mobilne naprave. Zdaj so seveda vsi proti, ker se vsak boji, da bi domine neodgovornosti začele padati.

Vem, da sem osamljen, a pozivam ministra, da se spet opogumi in objavi sezname prekrškarjev. Odgovorne na POP TV-ju, RTV-ju in urednike ter novinarje drugih medijev pa prosim, naj se vzdržijo svojega socialnega pornič nagona in nam omogočijo višjo kakovost storitev. Hvala.