Venezuela v naših srcih

Poleti 2014 je v okviru kulturološkega projekta (Culture Cognition Project) univerze Yale (ZDA) izšla študija o dejavnikih, na podlagi katerih sodobni Američani oblikujejo svoja prepričanja o "znanstveno ugotovljenih" resnicah. Avtorja študije Dana M. Kahana je zanimalo, po čem se razlikujejo ljudje, ki verjamejo oz. ne verjamejo, da je človek s svojo industrijo najpomembnejši povzročitelj globalnega segrevanja. So eni inteligentnejši ali bolj znanstveno izobraženi od drugih? Ali se skupini "vernikov" in "dvomljivcev" vsaj bistveno razlikujeta glede informiranosti o klimatologiji? Prepričanja ne kažejo našega znanja, ampak našo pripadnost Odgovor je bil povsem jasen: NE. To, v kar so bili ljudje prepričani, ni bilo povezano z njihovim znanjem, inteligenco in informiranostjo. Znanje in informiranost obeh skupin nasploh in tudi glede globalnega segrevanja se ni razlikovalo – pri obojih je bilo enako pomanjkljivo in nezadostno za klimatološka vzročno-posledična sklepanja. Pač pa sta se skupini "prepričanih" povsem jasno razlikovali glede politične usmeritve. Konservativna (republikanska) pripadnost povzroča skepso glede človekove vloge pri globalnem segrevanju – za konservativce je globalno segrevanje naraven, ciklični planetarni pojav. Nasprotno pa je liberalna (demokratska) politična pripadnost glavni razlog za prepričanje, da globalno segrevanje povzročamo ljudje s svojo industrijo. Prepričanje o globalnem segrevanju je odvisno od stranke, ki jo volimo Sklep študije je preprost: ljudje prepričanost glede globalnega segrevanja izoblikujemo glede na svojo pripadnost (politični) skupini. Čeprav gre za na videz nevtralno znanstveno vprašanje, ga je njegova konfliktna družbena in medijska predstavitev naredila kot točko družbenega spopada, ki v ljudeh nagonsko izzove močno potrebo po bojni identifikaciji z eno ali drugo stranjo. Povedano po domače; če še tako "znanstveno" vsebino v javnosti predstavimo kot mnenjski konflikt "za" ali "proti", je posledica medčloveški (družbeni) ravs, zaradi katerega vsebina problema v hipu postane nepomembna. Ob prvih znakih vojne se namreč ljudje iz (samo)preživetvenih nagonov takoj stisnemo v eno ali drugo četo, saj nas je zgodovina naučila, da jo tisti vmes v navzkrižnem ognju najprej skupijo.

Takoj, ko se pristane na boj za dobro stvar, tisto preneha biti dobra stvar V ZDA so nezdravo politizacijo globalnega segrevanja sprožili ameriški demokrati z Alom Gorom. Ta je v silovitih reklamnih kampanjah ljudi začel bombardirati s tezo, da so praktično vsi znanstveniki prepričani v človeško genezo globalnega segrevanja. Zamolčani, a vsem razumljivi del tega nasilnega sporočila je poziv "navadnemu" ljudstvu, naj sprejme to prepričanje znanstvenikov kot svojo vero, saj nevernikom pripada status butcev.

Zaradi tako grobe kampanje demokratskega politika Ala Gora je znanstveno vprašanje glede vzrokov globalnega segrevanja v resnici postalo oblika družbenega in političnega ravsa, v katerem je prenehala šteti argumentacija, ker je prevladala pripadnost. Demokrati so se zbrali okoli Ala Gora, republikanci so se, logično, strnili kot opozicija Alu Goru. Zaradi politizacije je postala vsebina problema nepomembna.

Na žalost se tudi znanstvena skupnost politizaciji ni pravočasno uprla, saj se ji je zdelo, da se Al Gore bori za "dobro stvar". Pozabili so, da "boj" ni orodje, ki bi dalo priložnost argumentom, ampak ravno obratno. Takoj, ko se pristane na boj za dobro stvar, tisto preneha biti dobra stvar. Sploh ker se v imenu znanosti začnejo takoj boriti politiki, ki se po definiciji ne borijo za nič drugega kot izključno zase, vedno in povsod.

Z večino prepričanj igramo igro skupinske lojalnosti Večina tega, v kar verjamemo, ni posledica našega znanja in informiranosti, ampak izraža našo identifikacijo s to ali ono skupino oz. pripadnost tej ali oni skupini. To se vidi tudi iz tega, da se zaradi prepričanj mimogrede silovito razburimo ali sporečemo – ali se v resnici lahko dva zasovražita zaradi različno izračunane matematične enačbe? Težko. Zakaj pa se potem mimogrede sporečemo zaradi nekih zgodovinskih bitk, privatizacije, monetarne politike, cepljenja, evolucijske teorije?

Ne iščite logike, temveč igrajte na čustva Z večino prepričanj igramo, pri sebi in pred drugimi, igro lojalnosti in identifikacije s skupino, ki čutimo, da nam je blizu iz kakršnihkoli vzrokov – premoženjskih, poklicnih, sorodstvenih, zgodovinskih, spolnih, ideoloških …

Zelo majhen del svojih prepričanj pa znamo v sodobnem zapletenem svetu zares utemeljiti. In ker gre pri prepričanjih torej večinoma za (skupinska) čustva, ne iščite logičnih razlag, zakaj se neka gruča človeških teles nenadoma stisne v skupinico, ki lahko čez čas postane tudi ideološka ali celo vojaška četa.

Ko se pripadniki take čete medsebojno začutijo, začnejo prek čustvene, nezavedne komunikacije usklajevati in presenetljivo enotno čutiti skupinska prepričanja kot svoja lastna.

Zato eni začnejo refleksno in povsem usklajeno vsak bankovec (razen tistega v svoji denarnici) zmerjati z neoliberalnim drekom.

Drugim se zdi katastrofa, da bi ga zdravil zasebni zdravnik.

Tretji vidijo prekletstvo v isti termoelektrarni, v kateri drugi vidijo blagoslov.

Skoraj nihče od teh prepričancev nima znanja, da bi katerokoli od svojih trditev logično in razumljivo utemeljil. Vseeno pa ga smrtno užalite, če skušate izpodbiti njegovo prepričanje – saj ga s tem pravzaprav nasilno odrivate od povezave z njegovo skupino. Enako, kot bi kristjana prepričevali, da Kristusa ni in ga nikoli ni bilo. To bi bil zelo neotesan in grob osebni napad na njegovo pripadnost skupini – zakaj bi to hoteli in kaj vas zadeva, kateri skupini hoče človek pred vami pripadati.

Nekim skupinam pa ljudje pač moramo pripadati, to potrebo imamo globoko v sebi, z njo povezujemo varnost in notranji mir, zato je napad na skupinska čustva skrajno neotesano in grobo dejanje.

Ko tisti, ki so prepričani, vodijo družbo namesto tistih, ki vedo V sodobni družbi človek posvoji številna prepričanja, ki navidezno izhajajo iz informacij in racionalnega sklepanja. Od potovanja Zemlje okoli Sonca do koristi vitaminov v hrani; od evolucije človeka do omejenosti naftnih zalog.

Za veliko večino naših prepričanj osebno nimamo ključnih informacij in znanja za njihovo utemeljitev, zato so naša "znanstvena" prepričanja večinoma zgolj izraz pripadnosti skupini podobno mislečih ljudi, ki ji pač želimo pripadati. S svojimi prepričanji, tudi glede znanstvenih ali tehnoloških vprašanj, ne sporočamo tega, kar objektivno je, ampak izražamo, kdo smo mi in komu pripadamo, svojo identiteto torej.

Prepričani vodijo procese namesto tistih, ki vedo V unificirani družbi, na primer v diktaturi ali fundamentalizmu, je s prepričanji preprosto. Ker je na razpolago ena sama družbena identiteta, bo duševno zdrav človek večino svojih prepričanj, s katerimi itak nima neposrednih izkušenj, ukrojil po meri enega in edinega družbenega diktata. Problem bo imel kvečjemu s sprejemanjem družbenih prepričanj glede vsebin, ki jih na svojem ozkem področju praktično pozna.

Ekonomistu na primer ne bo logično, da o investiciji v novo tovarno avtomobilov odločajo svečeniki v templju ali v partijski celici; kmetu bo čudno, da bomo dobili več pridelkov z opuščanjem kmetij; zdravniku bo čudno, da bodo ljudje bolj zadovoljni, če se bolnišnice ne bodo razvijale.

A kot ste izračunali – kaj naj maloštevilni posamezniki, ki imajo določeno znanje, proti prepričanju 99 odstotkov ljudi, ki znanja sicer nimajo, a zato njihovo prepričanje ni nič manj trdno in upoštevanja vredno. Saj jih množica potepta, če pisnejo karkoli proti. Zato unificirane družbe nimajo velikih problemov s prepričanji, po drugi strani pa precej naporno funkcionirajo. Ker tisti, ki so prepričani, vodijo procese namesto tistih, ki vedo.

Kako živeti v multikulturni družbi nešteto prepričanj in verovanj? Hudič pa pride z multikulturnostjo. V multikulturni družbi ljudje pripadajo tisočim najrazličnejšim skupinam in vsak izraža in gradi svoja skupinska čustva s svojo različico evolucije in božanstev in astronomije in ekonomije, da o fiziki ne govorim. In danes so še najmanjši problem religijske skupine – v stoletnih pokolih smo se nekako naučili razumeti, da katoliki potrebujejo mir pri slavljenju svojega boga, enako muslimani in pravoslavci in še in še.

Slovenija ni Venezuela Problem pa je množični pojav prepričanj, ki zadevajo realno življenje, njihovi verniki pa ne vedo, da so verniki, ampak se imajo za strokovnjake. Danes torej niso problem pripadniki religij, ki svoje prepričanje uporabljajo za socialne obrede znotraj svojih skupin, pač pa so problem prepričani ekonomski amaterji, ki iz rokava stresajo svoje teorije privatizacij in monopolizacij in nacionalizacij in družbenih sistemov, a se ne zavedajo, da so njihova prepričanja samo nadomestki verskih obredov, s katerimi izražajo pripadnost svoji sekti – levičarski ali desničarski, severni ali južni, višinski ali nižinski.

V multikulturni družbi ima vsak pravico do prepričanj, ki služijo utrjevanju njegove skupnosti, a je hkrati neotesano in razdiralno, če želi svoja verovanja vsiljevati kot obrazce za reševanje družbenih problemov. Če združeni levičarji pridigajo o Venezueli in chavizmu, je to lahko povsem dobra in učinkovita mantra za njihov obredni krog, ko pa v parlamentu govorijo o slovenski ekonomiji, so dolžni preklopiti na slovenske podatke, številke in argumente.

Podatki brez prepričevanj, ljudje brez izključevanj V multikulturni družbi se je treba najprej sporazumeti za standarde družbene racionalnosti, ki služi odločanju. Če v sodobni družbi ljudi spoštujemo, jih ne prepričujemo z besedami, ampak jim damo na voljo številke. Ob kakovostnih podatkih in številkah danes ni ljudi, ki se ne bi odločili v lastno in s tem tudi družbeno korist. Zunaj številk, ki povzemajo ekonomijo družbenih odločitev, pa ostaja obsežno in skoraj neskončno polje prepričanj in verovanj, s katerimi izpolnjujejo svoje potrebe po čustveni pripadnosti in varnosti znotraj svojih družbenih skupin, ki jih je na stotine in tisoče.

Kako prepoznate manipulanta Družbenega manipulanta prepoznamo po tem, da številke, ki so pomembne za družbeno ekonomijo, zamegljuje s prepričanji. S tem pa svoja lastna, subjektivna prepričanja neke družbene sekte povzdiguje na raven družbenih in ekonomskih odločitev, pomembnih za vso državo. Kar je seveda manipulacija, ki razbija družbeno racionalnost in ima hude posledice.

Pred leti smo na primer svojo nizko (socialistično) samopodobo in strah pred tujci prelili v fantazmo nacionalnega interesa. Njegovi verniki so pivovarske ofenzive in zmage vsilili kot standard družbene racionalnosti, ekonomija se je spremenila v verski fundamentalizem, ki nas je, kakopak, ekonomsko pokopal.

Mešanje racionalne ekonomije in prepričanj pač pripelje do žrtev v obeh sferah – ekonomija, ki jo upravljajo prepričani, ne deluje. Po drugi strani pa s pretiravanjem glede družbene vloge prepričanj zatiramo ljudi, jih na podlagi prepričanj delimo na dobre in slabe, naše in vaše. Vsem po vrsti pa s tem jemljemo temeljno svobodo, da si z oblikovanjem prepričanj izberejo osebno identiteto in skupino, v kateri se bodo počutili varne, razumljene in sprejete.