V konjunkturo s stavko naprej!

Pojdimo po vrsti.

Začetki let v času krize

Začetki koledarskih let v obdobju krize, skozi katero smo brodili v preteklih letih, so bili vsaj v krogih, kjer se gibljem sam, običajno precej upehane, potolčene in izžete sorte. Kako se je to odražalo v realnosti?

Predvsem tako, da vsaj začetne delovne tedne v novem letu ni bilo kakšnega hudega elana in optimizma. Poslovni načrti so se sprejemali zadržano in z veliko če-ji. Vsi smo vedeli, da je pred nami še eno neprijetno, naporno in negotovo leto, v katerem bomo skušali lastno podjetniško barko nekako obdržati na površju.

Preberite še:

Knjiga Ogenj in bes proti Donaldu Trumpu
Zakaj se v šoli še zmeraj ne učijo tipkanja

Obdržati barko na površju in ostati v poslu nista ravno najpreprostejši reči na svetu. Mnoge od teh bark so se v preteklih letih potopile ali pa razbile na nepričakovanih čereh.

To leto se je končno začelo malo drugače.

Začetek letošnjega leta

Letos pa sem po dolgem času začutil, da je tudi k nam zapihal malce drugačen veter. Koga mislim, ko rečem: k nam?

S tem mislim majhna podjetja oziroma mikropodjetja, v enem takih delam tudi sam, ki so v gospodarskem smislu na dnu prehranjevalne verige. Ker so na dnu, večinoma zgolj pobirajo tiste drobce, ki padejo z mize velikih in vplivnih domačih podjetij. Zato uradni statistični podatki o pozitivni gospodarski rasti na ravni države šele z veliko zakasnitvijo (če sploh) pokažejo realen pozitiven učinek tudi na poslovanje takih podjetij.

Že v prvih dneh sem torej zaznal drugačno klimo. Nikjer se ni več črnogledo govorilo o težavah in krizi, ki nas pesti oziroma nas je pestila zadnje desetletje. Novo poslovno leto se je začelo na polno in brez velikega odmora po praznikih. V očeh ljudi, s katerimi sem se poslovno srečal v teh prvih tednih, sem po dolgem času zaslutil celo nekaj optimizma in navduševanja nad novimi projekti. Kakšno olajšanje je (bilo) to!

Foto: Bor Slana V nekaterih drugih sektorjih se gospodarska odjuga pozna že nekaj časa. Prijatelj, ki obnavlja hišo, poroča, da njegovi gradbeni izvajalci ves čas zamujajo, šef ekipe pa se pritožuje, da imajo preprosto preveč dela in premalo ljudi, ki bi ga lahko in znali opraviti. Ko se je pred leti naš gradbeni sektor v krizi skoraj povsem sesul, se je skupaj z bankrotom podjetij v pretekli petletki izgubilo tudi kar nekaj znanja in kadrov, ki jih bodo zdaj mukoma pridobili nazaj. Enako velja za veliko drugih panog.

Na različnih ravneh se torej kaže, da v Slovenijo (vsaj) za nekaj časa prihaja gospodarska pomlad. No, očitno pa so najprej na vrsti stavke.

Kaj pričakujete od konjunkture?

Ker je čas pred volitvami, so s svojimi zahtevami udarili sindikati javnega sektorja, ki so se odločili, če njihove zahteve ne bodo izpolnjene, s stavkami v drugi polovici januarja in prvi polovici februarja precej ohromiti delovanje posameznih javnih institucij, s tem pa tudi družbe nasploh. Njihove zahteve se da bolj ali manj zreducirati na eno zahtevo: zahtevamo višje plače!

V principu je ta zahteva logična. Veliko ljudi, ki so zaposleni v javnem sektorju, je na približno enaki plači že celo zadnje desetletje in obeti gospodarske rasti se tako kažejo kot enkratna, morda celo edinstvena priložnost, da vsaj malo popravijo t. i. plačna nesorazmerja. Da to želijo, samo po sebi torej ni problem.

Problem je v tem, da je to praktično edino, kar zahtevajo in pričakujejo.

Če kdo, so namreč ravno uslužbenci (s tem pa tudi sindikati) javnega sektorja tisti, ki bi lahko razširili sliko svojih želja oziroma zahtev, ki jih pričakujejo od države ob gospodarski konjunkturi. Plače so samo en, seveda pomemben, a v osnovi najbolj preprost, najbolj očiten, najbolj konkreten in najbolj praktičen vidik, ki bi se lahko popravil in saniral v tem obdobju.

Kaj pa drugi?

Poslanstvo javnega sektorja

Človek bi pričakoval, da bo to obdobje postreglo z malce bolj razdelano strategijo prihodnje Slovenije. Če kdaj, je zdaj čas za to.

Zakaj v javnem sektorju na površje ne potegnejo še drugih, širše obdelanih tem, ki so vsekakor pomembne za celotno prihodnjo podobo Slovenije, ne zgolj neposredno za javne uslužbence?

Kje je predlog, morda celo zahteva, naj se razmisli o znižanju "kriznega" davka na dodano vrednost na tiste ravni, ki smo jih imeli pred krizo in za katere se je takrat reklo, da so zgolj začasen ukrep? (Zdaj v javnosti krožijo celo obratne ideje, da naj bi se ta davek še povečal.)

Kje se skrivajo njihove pobude, da naj se ob konjunkturi razmisli in preuči možnosti za saniranje in celovito obnovo javne infrastrukture, od iztrošene medicinske, gasilske, policijske in znanstvene opreme do katastrofalno podhranjenih šol in njihovih knjižnic?

Kje je iniciativa za saniranje vse bolj podhranjene kulture, na področju katere dela tudi veliko uslužbencev v javnem sektorju, od muzejev in gledališč naprej?

Kje so njihova pričakovanja, da bo država, če je res v boljši finančni kondiciji, postregla z jasno zastavljenimi in ciljno usmerjenimi socialnimi ukrepi ter skušala pomagati tistim posameznikom in družinam, ki jih je kriza pahnila na rob revščine ali pa kar čez rob?

In tako naprej.

Nič takega ne slišimo in beremo pri njih. Agenda ki jo ponujajo in predstavljajo, je kratka in ozkogledna: dvignite nam plače!

Konjunktura kot civilizacijska priložnost

Sam gospodarsko rast vidim predvsem v smislu možnosti povrnitve vsaj dela tistih civilizacijskih pridobitev, ki smo jih že imeli pred krizo. Naj to zelo na hitro prikažem na primeru področja kulture, ki ga malce bolje poznam.

Zadnje desetletje poteka v smeri poudarjene erozije prisotnosti kulture v našem medijskem in duhovnem prostoru. Kulturne vsebine so v medijih upadale že prej, saj se je že sredi devetdesetih, ko se je začela na medijskem področju vzpostavljati tržna logika, kulturne vsebine kot nekaj manj zanimivega in vse bolj obskurnega začelo potiskati na obrobje ali pa celo iztiskati iz posameznih medijev.

Foto: Bojan Puhek Pri medijih, ki poslujejo po tržni logiki, je to vsaj približno poslovno razumljivo (ne pa tudi logično, saj so ravno tisti ljudje, ki spremljajo kulturo, pogosto tudi tisti kupci, ki so pripravljeni plačevati za take in drugačne medijske vsebine). Popolnoma nerazumljivo pa je to pri medijih, kot sta nacionalna televizija in radio, ki ne delujeta po tržnih načelih, saj sta financirana z našim neposrednim in obveznim prispevkom.

A vendar: najnovejše programske preureditve, ki so začele veljati na začetku letošnjega leta, so že prej precej borna in zelo selektivna poročanja o kulturi na nacionalni televiziji potisnile v še bolj odmaknjene in pozne večerne termine. Se je ob tem sprožila kakšna širša iniciativa, tudi javnih uslužbencev, ki so na različnih področjih zaposleni v kulturi, da naj kultura v javnih medijih spet dobi mesto, ki ji pripada?

Ne. Temu se je ognjevito ter s pritožbami in apeli vseh vrst še najbolj upirala pesnica in aktivistka Anja Golob, ki je, kolikor vem, samostojna kulturnica. Jo bo kdo od javnih uslužbencev v njenih prizadevanjih podprl?

Potem so tu nadaljnje redukcije kulturnih vsebin in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna. Te nam kažejo, da izboljšan gospodarski položaj za seboj ne bo nujno potegnil tudi regeneracije kulturnega prostora, ki smo ga že imeli pred desetletjem in več.

Je kateri od sindikatov med svoje predloge, ki zadevajo prihodnost Slovenije, vključil tudi kaj takega kot eno od svojih pomembnih zahtev? Mislim, da ne.

In tako naprej.

Sklep

Če je edini smisel konjunkture za javni sektor v tem, da njihovi zaposleni dobijo višje plače, so že v osnovi zgrešili poanto svojega obstoja. Javni sektor namreč obstaja ravno zato, da zagotavlja višjo kakovost bivanja vsem prebivalcem.

Če jih zanimajo zgolj višje plače, lahko svoje dosežejo zgolj z radikalnimi predlogi stavk, s katerimi pa bodo najprej škodili vsem državljanom. Če bi pokazali na širšo sliko, bi za svoje zahteve lahko dobili veliko širši družbeni konsenz.

Z napovedmi stavk pa družbo kot celoto spet potiskajo nazaj v letargijo, kjer je bila zadnjih nekaj let. Tudi zasebni sektor, ki naj bi vlekel naprej gospodarstvo. Tudi majhna podjetja, ki po svoje pomagajo pri tem. Tudi mene, ki sem to leto začel bolj optimistično kot prejšnja leta. Zakaj bi se gnal?

Naslonil se bom nazaj in gledal ter čakal, kaj se bo zgodilo.