V klinču med Žižkom in Petersonom

V retorični spretnosti in prepričljivosti se bosta pomerila nihče drug kot najbolj znan slovenski filozof Slavoj Žižek, že dolgo časa tudi svetovna filozofska zvezda, in najbolj provokativen knjižni avtor zadnjih let, kontroverzni kanadski psiholog Jordan B. Peterson.

Najprej detajli dvoboja.

Kot v boksarskem ringu

Če imate morda nekaj evrskih tisočakov odveč, lahko še dobite dobro vstopnico za ogled tega srečanja in si pravočasno rezervirate tudi čezoceansko letalsko vozovnico. Žižek in Peterson se bosta srečala v Torontu v Kanadi, v dvorani Sony Centra, ki ima približno 3.200 sedežev, in vse vstopnice, razen tistih, ki stanejo okoli tisoč evrov, so pošle že pred časom. Žižek torej prihaja v goste, saj Peterson predava psihologijo na tamkajšnji univerzi, dogodek pa bo organiziran kot medijski spektakel z gladiatorskimi prvinami.

Najbrž ne bo šlo za direktni besedni dvoboj, torej neposredno debato, v kateri bi sogovornika v odprtem dialogu, po klasični sokratski metodi, skušala intelektualno nadvladati nasprotnika. Kolikor je znano, bo šlo za bolj akademsko razpravo: vsak od govornikov bo predstavil svoje teze, potem bodo sledile replike, vprašanja iz občinstva in podobno. Besedni boksarski udarci verjetno ne bodo leteli z leve na desno in nazaj ter zadevali nebranjene dele posamezne nasprotnikove teze, temveč bo gotovo šlo za bolj uglajen tip polemiziranja.

Ne glede na to pa, kar zadeva akademske intelektualne razprave z družbeno problematiko, ki jo zastopata dva svetovno prepoznavna intelektualca različnih političnih ozadij in osebnih prepričanj, že dolgo nismo bili deležni česa takega. Še več, eden od sogovornikov je naš Žižek, kar je nedvomno razlog, ki mu je smiselno posvetiti nekaj časa in vnaprej malce špekulirati o izidu srečanja.

Še posebej zato, ker sem se od blizu in malce dlje že srečal z obema.

Najprej je bil Slavoj Žižek.

Novice Prihaja veliko soočenje Slavoja Žižka in Jordana Petersona #video

Znanec je pred kratkim v drugi največji londonski knjigarni fotografiral knjižno polico z izključno Žižkovimi knjigami. Česa takega vsaj nekaj prihodnjih desetletij ne bo deležen noben Slovenec. Foto: Ana Kovač

Moje srečanje z Žižkom

Pred nekaj leti sem s Slavojem Žižkom naredil intervju ob izidu ene njegovih knjig v slovenščini (že dolgo namreč neposredno piše v angleščini, tako da so njegovi slovenski knjižni izidi v resnici prevodi izvirnih angleških knjig) in to je bilo vsekakor eno bolj fascinantnih srečanj v mojem življenju. Pogovarjala sva se uro in pol, diktafon je na srečo snemal izrečeno, saj sem med pogovorom nekajkrat izgubil tok filozofove misli, ki je, kot je pogosto prisotno tudi v njegovih knjigah, odplaval v neslutene digresije.

A vendar: ko sem kasneje poslušal posnetek najinega pogovora, se je izkazalo, da je Žižek na koncu vedno sklenil svojo misel. Vedno se je vrnil tja, kamor je bilo treba, vendar sem mu sam kot navaden smrtnik pri tem le težko sledil.

Če se spomnim tistega pogovora, sem takrat dejansko padel v njegov retorični tajfun, iz katerega sem se nekajkrat komajda izvlekel. Ko je sodelavka pretipkala intervju, je bilo besedila toliko, da smo ga lahko objavili le tretjino. Šalili smo se, da bi ga bilo, če bi se pogovarjala še kakšne pol ure, dovolj za krajšo knjižno objavo. Žižek je bil preprosto neustavljiv.  

Vsi se strinjamo, da je Žižek, ki je pred kratkim praznoval sedemdeset let, neusahljivi retorični in možganski trust, ki mu je le težko najti podobnega. Napisal je na desetine knjig, imel je na stotine predavanj in debat, njegovi komentarji so polni briljantnih metafor in šal, med seboj meša filozofijo in vsakdanje življenje, filmsko teorijo in psihoanalizo, govori lahko strastno, zavzeto, neprekinjeno, prepričljivo, skoraj hipnotično.

O njegovem delu izdajajo celo filozofsko revijo. Znanec je pred kratkim v drugi največji londonski knjigarni fotografiral knjižno polico z izključno Žižkovimi knjigami. Česa takega vsaj nekaj prihodnjih desetletij ne bo deležen noben Slovenec.

Pomenu sreče v življenju pa Žižek ne pripisuje kakšne velike vrednosti. Po njegovem mnenju nima smisla, da se kaj dosti ukvarjamo z njo.

Kaj pa Jordan B. Peterson?

Peterson je govoril o totalitarizmih za železno zaveso in tja umestil tudi Slovenijo, s čimer si že po nekaj stavkih pri kar precejšnjem delu občinstva ni prislužil ravno velikih simpatij. Foto: Žiga Turk Na Petersonovem predavanju

Lansko jesen je Peterson obiskal Ljubljano ob izidu svoje knjige 12 pravil za življenje, ki je dodobra angažirala Slovence, saj so pokupili že več kot pet tisoč izvodov. Sprva je bilo mišljeno, da bo predaval v Cankarjevem domu, vendar je bilo zanimanje tako veliko, da so dogodek preselili na Gospodarsko razstavišče.

Ker sem o knjigi pisal kmalu po izidu, so naju z ženo z založbe Družina, ki je knjigo izdala, povabili na dogodek. "Dobila bosta dobra sedeža," so nama rekli, vendar si nisem mislil, da bosta neposredno v prvi vrsti.

Ko je prišla nedelja za Petersonovo predavanje, sva malce zamujala, zato sva skoraj stekla do dveh prostih sedežev. Na sosednjem sedežu sem opazil znanca in malce pokramljal z njim, na žensko in moškega poleg njega pa se nisem oziral. Ko so napovedali govorca, ki je športno vstal, sem presenečeno ugotovil, da je uglajeni gospod, ki je sedel čisto blizu mene, vendar ga nisem opazil, prav Peterson.

Peterson je čisto drugačen govorec. Zelo resen, koncentriran. Počasen. Premišljen. Malce napadalen. Govoril je o totalitarizmih za železno zaveso in tja umestil tudi Slovenijo, s čimer si že po nekaj stavkih pri kar precejšnjem delu občinstva ni prislužil ravno velikih simpatij.  

Govoril je tudi o tem, da življenje ni namenjeno uživanju, temveč prizadevanju. O sreči ni povedal kaj dosti. Še manj o tem, da bi jo kapitalizem kakorkoli proizvajal.

Peterson je do zdaj napisal dve knjigi. Prva, precej strokovna, je izšla pred dvema desetletjema in ni imela velikega odmeva. Z drugo je zaslovel, tudi zaradi svoje politične nekorektnosti. V zadnjem letu je obredel ogromno sveta, bil v središču mnogih debat, dal je ogromno časopisnih in televizijskih intervjujev, v katerih se je včasih izkazal za dokaj neusmiljenega sogovornika novinarjev. To, da so ga hoteli sprovocirati pri pogovorih v živo, je obrnil proti njim ter jih zmedel s svojo odrezavostjo in samoprepričanostjo.    

S tem pridemo do teme njunega pogovora: sreča v kapitalizmu in marksizmu.

Kje je več sreče?

Na prvi pogled gre za vprašanje, na katero je odgovor nedvoumen: v kapitalizmu imajo ljudje več svobode, več možnosti izbire, uresničenja lastnih potencialov itn., kar naj bi pomenilo, da imajo v svojem življenju tudi več sreče. V socializmu, ki je imel za podlago marksizem, je bilo diktature, nesvobode in trpljenja, s tem pa tudi nesreče veliko več.

A vendar: Žižek in Peterson ne bosta govorila o primerjavi v sreči med realnim kapitalizmom in realnim socializmom, temveč o sreči v realnem kapitalizmu ter sreči v filozofskem marksizmu. Kapitalizem je realni družbeni sistem, ki poleg sreče seveda proizvaja tudi ogromno nesreče.

Če pogledamo v kakšno enciklopedijo, marksizem kapitalizem pojmuje kot zgodovinsko obdobje v razvoju človeške družbe, ki je nastalo iz protislovij fevdalizma, ključna dejavnika za njegov nastanek pa sta bila prvotna akumulacija kapitala in industrijska revolucija. Po marksistični misli protislovja v kapitalizmu tega obsojajo na propad in gradijo podlago za novo družbeno ureditev – socializem in komunizem.

Marksizem pa je filozofski nauk, ki se je, sicer s kar veliko napakami kot socializem (ali komunizem) udejanjil marsikje po svetu in pred nekaj desetletji potem večinoma propadel. To pa seveda ne pomeni, da marksizem v svoji idealni obliki ne bi bil boljši sistem kot kapitalizem. Marksizem namreč sebe (citiram Wikipedijo) v najširšem smislu razume kot misel, ki na prvo mesto postavlja pravico in svobodo, da človek uresniči vse svoje zmožnosti. Če lahko uresničiš svoje zmožnosti, je to kar dobra podlaga za dolgotrajno srečo.

Treba bi bilo samo poskusiti znova in morda spodleteti bolje.

Po mojem mnenju je izid pogovora dokaj predvidljiv. Če ostanem v boksarskem žargonu, se mi zdi, da bo vsak od govorcev nastopal v svojem ringu, s svojo temo, ki se ne bo neposredno tepla z drugo, sogovornika pa bosta, če se ne boste strinjala, bolj mahala po zraku drug mimo drugega kot pa zadevala v živo telo. 

Do klinča med Žižkom in Petersonom verjetno sploh ne bo prišlo.

Novice Kdo je desničarski zvezdnik, ki prihaja v Slovenijo

Novice Ugledna univerza zavrnila Jordana Petersona