Nedelja, 14. 9. 2025, 4.00
1 mesec, 1 teden
Kolumna
Tomaž Ambrožič: Od bedaka do junaka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,31
Tomaž Ambrožič
Svet se vrti v krogu in v krogu je nemogoče določiti, katera točka je prva in katera je zadnja. Vsaka točka na krožnici je lahko oboje, zato že star pregovor pravi, da je od genija do idiota samo korak. To prispodobo lahko prenesemo na marsikaj in v športu se kar naprej srečujemo s tem, da so naši najboljši športniki enkrat označeni za junake, kaj kmalu zatem pa za "bedake".
Uspeh je seveda najpomembnejše merilo v vrhunskem športu. Evforija ob praznovanju velikih uspehov nas ponese visoko in razumljivo je, da takrat na stvari ne gledamo povsem objektivno. In povsem isto velja takrat, ko uspehov ni. Razočaranje premaga vsa preostala čustva, vse je narobe, vse je črno in vsi vemo, zakaj.
Navijači smo brez dvoma srce športa, če ne drugega, damo športu in športnikom veljavo. Zaradi nas so ponosni, motivirani in tudi srečni. Tako kot mi. Še meni se zdi, da se preveč ponavljam, ko poudarjam, da je šport tisti, ki najpogosteje poveže Slovence in nas naredi ponosne, da smo Slovenci. Navijači polnimo dvorane, ustvarjamo gledanost in poganjamo kolesa financiranja športa skozi ustvarjanje komercialnih prihodkov.
Šport je tudi svojevrstna droga. Športni uspehi so nas Slovence v zadnjih desetletjih naredili odvisne od uspehov in proslavljanj. Da nam je šport v krvi, je jasno, kakor tudi, da se kot navijači spoznamo na vse, kar je s športom povezano. Tako kot v petek natančno vemo, kaj se bo na tekmi dogajalo v nedeljo, tudi v ponedeljek natančno vemo, zakaj se je vse skupaj razvilo drugače, kot smo napovedovali. Ne moreš nas prepričati, da nimamo prav, saj vendar šport spremljamo vse življenje.
Problemov ni, ko se uspehi vrstijo. Ko pa se rezultat obrne, je seveda vse narobe. Ravno v zadnjih dveh tednih so lahko tako košarkarji kot nogometaši na svojih ramenih občutili, kako kratka je pot od junaka do bedaka. In seveda tudi nasprotno.
Kako hitro smo pozabili na nogometne heroje lanskega poletja
Še prejšnje poletje opevani heroji Slovenije, ki so nas navduševali na Evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji, so po res slabi predstavi in porazu s Švico doživeli povsem drugačen odziv navijačev kot takrat. Ali pa kot zgolj nekaj dni pred tem, ko so v zadnjih trenutkih tekme s Švedsko izvlekli remi. Pa ne gre za to, da bi prisegal na to, da je treba biti nekritičen do športnikov. Ravno obratno, kritika je najboljša spodbuda, še posebej tista, ko veš, da tisti, ki te kritizira, še naprej trdno stoji za teboj. Kaj takšnega je pri neuspehih težko opaziti, saj prevladuje posploševanje, da je vse slabo in da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo.
Slovenski nogometaši so na prvi kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo 2026 v izdihljajih tekme izenačili proti Švedski. Nekaj dni pozneje so visoko izgubili proti Švici.
Res je, da nisem več med mlajšimi navijači in da imam na svojih "strežnikih" v glavi na tisoče tekem, ob katerih sem norel, pa tudi bentil. A tudi skozi lastno izkušnjo nekoga, ki je v športu igral različne vloge, sem spoznal, da se tisto, kar se je zgodilo danes, ne bo nujno ponovilo spet jutri. Če si danes slab, si lahko jutri odličen in obratno. Kako se boš odzval po porazu in kako po zmagi, je odvisno tudi od tega, kakšni so odzivi tistih, ki te spremljajo od strani.
V Sloveniji smo doživeli že kar nekaj športnih evforij. Morda so bile te evforije zaradi relativne mladosti naše države toliko močnejše, kot jih lahko spremljamo v državah z daljšo tradicijo državnosti, a dejstvo je, da se verjetno prav v preveliki evforičnosti skriva razlog, zakaj se ob neuspehih navijači tako hitro ohladimo in postanemo morda tudi pretirano kritični.
Košarkarji so nezaupanje spremenili v nov uspeh
Podobne usode, samo obrnjene na glavo, so bili v zadnjih tednih deležni naši košarkarji, ki so na Eurobasket 2025 odpotovali z nahrbtniki, polnimi dvomov in slabe energije. Njihovi nastopi po uvodnih dveh porazih na Poljskem so doživeli popolno nasprotje v nadaljevanju ter še enkrat pokazali, kako tanka je linija med razočaranjem in evforijo.
Verjetno potrebujemo še nekaj časa in nekaj novih velikih uspehov slovenskih športnikov, ki pa morda ne bodo sprožili evforije, kot smo jo doživljali v devetdesetih in občasno tudi kasneje, kot na primer leta 2017. Manj, kot bomo evforični, manj bomo tudi destruktivni ob porazih in v trenutkih razočaranj. A to ne sme pomeniti, da bomo kot navijači manj angažirani, manj glasni in manj pripadni.
Slovenska košarkarska reprezentanca je na EuroBasketu morala v četrtfinalu priznati premoč Nemčiji.
Morda bomo počasi spoznali, da ne znamo vstopiti v glavo selektorjev in igralcev ter da so stvari včasih vseeno drugačne, kot jih vidimo skozi lastne oči.
Družabna omrežja so navijačem prinesla povsem dovoljen "doping", na račun katerega se vsak od nas lahko počuti kot športni akter in komentator. Šport se nam je približal tako močno, da lahko kar sami, brez pomoči trenerja, igralcem pošiljamo sporočila, kaj je dobro in kaj ni.
Nekoč, ko še nismo bili deležni velikih športnih uspehov in z njimi povezanih evforij, smo šport dojemali drugače. Bolj hladno, morda bolj racionalno. Danes smo postali razvajeni in to pričakujemo tudi v naprej. A imejmo v mislih, da so si skrajnosti blizu in da pot od bedaka do junaka ter obratno ni vedno dolga. Predvsem zato, da bomo šport spremljali z večjim užitkom in z manj razburjenja ter ustvarjanja negativnega ozdračja.
Košarkarji so nas letos znova navdušili. Čestitajmo jim in jim nazdravimo ter bodimo spoštljivi do teh istih športnikov tudi takrat, ko jim ne bo šlo tako dobro od rok.
