Tomaž Ambrožič

Sobota,
3. 2. 2024,
22.12

Osveženo pred

9 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,03

Natisni članek

Natisni članek

sodniki evropsko prvenstvo rokomet kolumna

Sobota, 3. 2. 2024, 22.12

9 mesecev, 3 tedne

Tomaž Ambrožič: Kje je v športu pravica?

Tomaž Ambrožič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,03
Rokomet, Evropsko prvenstvo 2024, Polfinale Francija – Švedska | Sporni trenutek na polfinalni tekmi evropskega prvenstva v rokometu med Švedsko in Francijo | Foto Guliverimage

Sporni trenutek na polfinalni tekmi evropskega prvenstva v rokometu med Švedsko in Francijo

Foto: Guliverimage

Šport je boj. Športniki ga bijejo s tekmeci, s samim seboj in vedno pogosteje tudi s tistimi, katerih naloga je, da zagotovijo, da bo ta boj pošten in v skladu s pravili. Sodniki so razumljivo zelo pogosto priročen izgovor poražencev.

Dogajanja na športnih prizoriščih so danes drugačna in predvsem bistveno hitrejša, kot so bila nekoč. Hitro razvijajoče se tehnologije danes gledalcem omogočajo, da na velikih zaslonih na prizoriščih ali pa pred televizijskimi zasloni vidijo bistveno več, kot vidijo sodniki. Tudi zato so sodniki danes pod podobnim pritiskom kot sami športniki. V delčku sekunde morajo odreagirati tako, kot se od njih pričakuje, in tako, kot je prav. In ja, tudi športniki na igrišču bi verjetno po tem, ko bi si ogledali posnetek zamujene priložnosti ob strelu na gol ali metu na koš, v ponovljenem poskusu storili drugače. Tako kot bi marsikateri sodnik verjetno dosodil drugače, kot je v trenutku odločitve.

Sodnikom je k sreči na pomoč priskočila tehnologija in danes smo priča situacijam, ko imajo tudi sodniki nadzornike, ki jih lahko opozorijo na morebitne sporne trenutke, ki jih je vredno pogledati še enkrat in presoditi, ali ne bi morda odločitev spremenili.

Uvedba "tehnološke" pomoči že od samega začetka sicer deli javnost. Pravzaprav bolj gledalce kot same športnike, in kljub očitni "pomoči", ki jo na primer "VAR" prinaša v nogometu ali podobni sistemi v košarki in rokometu, ta še vedno ne zagotavlja povsem objektivnih rešitev. Včasih se celo zdi, da vse te rešitve s seboj prinašajo več polemik kot pa rešitev. Veselje ob golu je zdaj zelo pogosto malo pridušeno, kajti - kaj pa če bo gol razveljavljen?

Pa saj je kar razumljivo, tudi športna igra na splošno ni enaka, kot je bila pred 50 leti, zato je logično, da je tudi izkušnja gledalca ob spremljanju tekme nekoliko drugačna. No, vseeno pa se zdi, da občutek nepravičnosti, ki ga občasno doživljajo tako športniki kot tudi navijači, ne bo nikoli izginil.

Slovenska rokometna reprezentanca je na letošnjem evropskem prvenstvu na koncu dosegla šesto mesto. | Foto: Reuters Slovenska rokometna reprezentanca je na letošnjem evropskem prvenstvu na koncu dosegla šesto mesto. Foto: Reuters

Video tehnologija kot pomoč ali nadloga sodnikom?

Dogodek, ki se je zgodil po koncu regularnega dela polfinalne rokometne tekme evropskega prvenstva med Francijo in Švedsko, bo meni še dolgo ostal v spominu. Pa ne zato, ker bi bil goreč navijač ene ali druge reprezentance, pač pa zato, ker se nikakor ne morem znebiti občutka, da je rokomet tako pogosto talec odločitev, povezanih s sodniki. Morda to izhaja še iz časov, ko sem sam igral rokomet in ko smo se praktično vsi igralci zavedali, da je rokomet bolj kot katerikoli drug šport odvisen od proste presoje sodnika pri odločanju o tem, ali je šlo za prekršek, prestop, korake ali kakšno drugo nepravilnost.

Zadnje minute omenjene tekme so dokaz, kako močno so športni boji odvisni od hipnih odločitev sodnikov. Potem ko sta sodnika zaradi korakov razveljavila gol Švedom v zadnjem napadu, je sledil hiter protinapad Francozov, pri čemer bi sodnika lahko dosodila tudi prekršek v napadu (prebijanje), a sta namesto tega dosodila prekršek v korist francoske reprezentance, potem ko se je čas tekme ravno iztekel.

Sledilo je najpomembnejše - francoski rokometaš Elohim Prandi je stal pred švedskim živim zidom s praktično ničelnimi možnostmi, da poišče pot žogi v mrežo. Kot desničar je težo telesa imel na levi - stojni nogi. Sledil je manever, ki ga je bilo v tistih nervoznih trenutkih težko opaziti. S telesom se je pomaknil v desno in težo prenesel na desno nogo, pri čemer si je ustvaril nekaj deset centimetrov dodatnega prostora, se sklonil, kolikor je bilo možno, v desno in mimo švedskega bloka zabil žogo v gol pod prečko švedskega vratarja.

Presenečenje in šok sta bila popolna. Francija si je izborila podaljšek, v katerem Švedi niso bili več enakovreden nasprotnik, in že dosežena uvrstitev v finale je Švedom splavala po vodi. 

Poteza francoskega rokometaša, ki je ob strelu dvignil stojno nogo in si na račun tega, da je napravil korak in prenesel težo na drugo nogo in s tem pridobil prednost, predstavlja več kot očitno kršitev rokometnih pravil, saj ta velevajo, da rokometaš po pisku sodnika ne more prestopiti in zamenjati stojne noge.

Sodnik je v tem trenutku stal neposredno ob strelcu in ni pokazal najmanjšega dvoma o tem, da bi lahko šlo za kršitev. Zato tudi ni čutil potrebe po tem, da bi si situacijo ogledal na videoposnetku, kar omogočajo pravila in kar so od njega tudi zahtevali švedski igralci in selektor. Konec koncev je bila v igri zmaga, uvrstitev v finale evropskega prvenstva in posredno tudi neposredna uvrstitev na olimpijske igre.

Francoska reprezentanca se veseli četrtega naslova evropskega prvaka. Pri vseh štirih naslovih je bil član reprezentance tudi Nikola Karabatić, ki bo kmalu dopolnil 40 let in je s francosko reprezentanco osvojil tudi štiri naslove svetovnega prvaka in tri zlate olimpijske medalje.  | Foto: Guliverimage Francoska reprezentanca se veseli četrtega naslova evropskega prvaka. Pri vseh štirih naslovih je bil član reprezentance tudi Nikola Karabatić, ki bo kmalu dopolnil 40 let in je s francosko reprezentanco osvojil tudi štiri naslove svetovnega prvaka in tri zlate olimpijske medalje. Foto: Guliverimage

Formalnost ima prednost pred pravičnostjo

Švedska reprezentanca je zato zoper odločitev makedonskih sodnikov vložila uradni protest. Počasni posnetek je namreč nedvomno pokazal, da je Elohim Prandi nepravilno izvedel prosti strel. Evropska rokometna zveza je pritožbo zavrnila kot nedopustno in v odgovoru na švedsko pritožbo zapisala:

"Po skrbnem obravnavanju primera je komisija odločila, da se lahko sodniki in delegat po lastni presoji odločijo za ogled posnetka, ki odločilno vpliva na rezultat dvoboja, saj to ni predpisano v pravilih. Pomoč video tehnologije je predpisana zgolj v primeru resnih dvomov sodnikov in delegata glede pravilnosti odločitve ali v primeru, da nista dobro videla situacije. Če se sodnika ne odločita za ogled posnetka, je to v skladu s pravili EHF in ne more biti predmet pritožb."

Tako argumentirana obrazložitev me je dobesedno šokirala. Brez ovinkarjenja je povedano, da dejstvo, da je posnetek jasno pokazal kršitev pravil, ne predstavlja dovolj močnega razloga za to, da bi se pritožba obravnavala. Pritožbo bi pristojna komisija lahko obravnavala zgolj v primeru, če bi se sodnika odločila za ogled videoposnetka in se po ogledu odločila, da ni bilo kršitve, in bi gol ostal veljaven. Ker tega v tistem trenutku nista opazila oz. nista presodila, da bi bilo vredno pogledati posnetek, je odločitev postala dokončna. Kako, prosim?!

Kaj je torej namen pravil, ki želijo zaščiti spoštovanje pravil igre? Pravičnost? Očitno ne. Bolj kot to je pomembno zaščititi avtoriteto sodnika. Če se je odločil, da ni potrebe po ogledu videoposnetka, potem tudi pritožba o pravilnosti njegove odločitve ni možna. Pika. Sodnik je bog in zoper njegove odločitve pritožba ni mogoča. Že slišano po načelu "kadija toži, kadija sodi".

Podobnih situacij lahko v športu najdemo veliko. Povsod najbolj v oči bode dejstvo, da se o napakah sodnikov javno ne želi diskutirati, sploh ne na način, kot se obravnava napake vseh drugih akterjev športne igre.

Kot da takšnih situacij nimamo dovolj na drugih področjih življenja, kjer vedno obstajajo nezmotljivi. Čeprav naj bi prav šport predstavljal polje in ideale, kjer je v ospredju fair play, je to očitno področje, ki naj velja zgolj za športnike. In ne za sodnike.

Razumem, vsi smo zmotljivi in še posebej v situacijah, ki jih ustvarja emocij polno in razburljivo športno okolje. Ampak če se od športnikov pričakuje, da po potezah, ki jih naredijo z vročo glavo, stopijo korak nazaj, se opravičijo in sprejmejo kazen, je najmanj, kar bi lahko pričakovali, da to velja tudi za sodnike. Priznati napako je vrlina in ne slabost. Vsaj za tistega, ki ima čisto vest in čisti namen.

Lahko tudi razumem, da je morda bolje, da se sodnike poskuša umakniti iz javnega prevzemanja odgovornosti in usmerjanja pozornosti javnosti na njih zaradi objektivnih in povsem človeških situacij. Vendar pa je bežanje od odgovornosti in sklicevanje na poseben status sodnikov, ki da niso dolžni pojasnjevati svojih odločitev, nekaj, kar izjemno škoduje kredibilnosti njih samih, športnih organizacij in športa nasploh.

Prepričan sem, da bi javno sprejemanje odgovornosti za morebitne napake in tudi upoštevanje pritožb v situacijah, ko to ne povzroči večje škode od koristi, lahko prispevalo k razumevanju posebnih okoliščin, v katerih sodniki sprejemajo hipne odločitve, in hkrati prispevalo k večji kredibilnosti celotnega sistema tekmovanj. Jasno je, da bodo tako športniki kot sodniki tudi v bodoče delali napake. Motiti se je in se bo človeško. Ni pa človeško zagovarjati nezmotljivost in ne dovoliti dvomiti v odločitve posameznika. Kogarkoli, ne samo sodnikov.

Pravičnost je ključen postulat športne igre. Če za pravičnost ne bomo znali poskrbeti, tudi športa več ne bomo imeli.

Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič | Foto: Siol.net Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.