Tomaž Ambrožič: Kapetani, kot bi jih potrebovali vsi

Zaradi njega vsi igrajo boljše

Uvrstitev slovenske košarkarske reprezentance med osem najboljših na svetovnem prvenstvu je dosežek, vreden spoštovanja. Še toliko bolj, ker med osmerico ni bilo prostora za takšne reprezentance, kot so Španija, Francija in Grčija. S poškodbami ohromljeni reprezentanci ter s kadrovskim bazenom, ki ga omogoča naša s športom prežeta dvomilijonska Slovenija, je v resnici uspel velik podvig, ki ga skoraj zagotovo ne bi mogli doseči brez Luke Dončića.

Pa ne samo zaradi njegove izjemne kakovosti, temveč zaradi preprostega dejstva, da s svojo prisotnostjo v ekipi prav vse soigralce v reprezentanci naredi boljše. Vsi lahko opazimo, da si Luka neprestano nalaga breme zmagovanja za vsako ceno, saj verjetno ni stvari, ki jo Luka bolj sovraži od porazov. S takšno miselnostjo tudi soigralce v reprezentanci prisili v to, da dajo od sebe več, kot morda realno zmorejo.

Čeravno se Lukova izjemna želja po zmagovanju včasih obrne njemu v škodo, pa je to lastnost, ki jo premorejo zgolj najboljši. Ne glede na to, s kako kakovostnimi soigralci se spusti v tekmo z nasprotnikom, je jasno, da ga zanima izključno zmaga. Če tudi bo sam moral odigrati vso tekmo, to zanj ni ovira. A dejstvo je, kot se je še kako pokazalo na tekmi proti Avstraliji na svetovnem prvenstvu, da je kljub bistveno skromnejšemu igralskemu kadru, ki ga v primerjavi z Avstralijo realno premore Slovenija, Luka odločilno pripomogel k temu, da je vsa reprezentanca odigrala izvrstno.

Slovenska košarkarska reprezentanca je na letošnjem svetovnem prvenstvu dosegla izjemno sedmo mesto. Foto: FIBA

Pri tem ne gre za to, da bi Luka tako dobro motiviral soigralce, preprosto jih je s svojim pristopom v to prisilil. Za vsakega od članov reprezentance je priložnost zaigrati na igrišču skupaj z Lukom nekaj posebnega in tudi zelo redkega. Luka se tega dobro zaveda, kot se tudi zaveda odgovornosti, ki jo nosi pred navijači v Sloveniji. Izjemna želja po zmagi in občutek odgovornosti pa seveda terjata tudi svoj davek v obliki razburjanja nad sodniškimi odločitvami.

Vloga kapetana na igrišču je veliko več kot biti prvi med enakimi. Čeprav se Luka zaveda svoje izjemnosti, tega znotraj reprezentance ne kaže. Še kako dobro se zaveda, s kako kakovostnimi soigralci se podaja v zahtevne boje, ter tudi, kako pomemben del odgovornosti mora prevzeti nase. Luka je v tem, kako vodi reprezentanco, odličen ne glede na končni rezultat. Prav vsakega, vključno s trenerjem, naredi boljšega oziroma ga prisili k temu, da iz sebe iztisne največ, kar lahko. Rezultatsko se vedno ne izteče po željah nas vseh, ampak pristop, ki ga ima Luka, je tisto, kar ga dela pravega kapetana. Na igrišču in tudi ob njem.

Zagotovo bo skozi dozorevanje v naslednjih letih ta njegov pristop prinesel še večji izplen, tako kot ga je prinesel pristop njegovega predhodnika s kapetanskim trakom Gorana Dragića. Tudi zaradi Gorana je Luka takrat lahko pokazal svoj razkošen talent. Zaključne minute finalne tekme s Srbijo leta 2017 sta Goran in Luka spremljala ob igrišču, s samozavestjo napolnjeni soigralci pa niso imeli težav tekme pripeljati varno do cilja. Imeti v ekipi takšna kapetana, kot sta Goran in Luka, je pogoj za razmišljanje o velikih uspehih. Prav kapetan namreč poskrbi, da je tudi najšibkejši člen močnejši.

Ko je igranje za državno reprezentanco pomembnejše od vsega

Takšnega občudovanja, kot ga je že dalj časa deležna slovenska odbojkarska reprezentanca, je redko deležna katerakoli športna ekipa ali reprezentanca pri nas. Slovenci smo znani po evforičnem občudovanju zmagovalcev, a tudi po tem, da se hitro ohladimo, ko se ti uspehi ne ponavljajo. A slovenski odbojkarji pišejo res neverjetno zgodbo. Že devet let traja navdušenje nad uspehi reprezentance v športni panogi, ki se je med tradicionalne "slovenske športe" prebijala v zelo zahtevni konkurenci, zgodovinsko gledano, bolj tradicionalnih športov.

Slovenska odbojkarska reprezentanca je na evropskem prvenstvu na koncu osvojila bronasto medaljo. Foto: VolleyballWorld

Kapetan slovenske odbojkarske reprezentance Tine Urnaut najbolje pooseblja vse to, zaradi česar je odbojka danes že najbolj trofejni slovenski moštveni šport – s tremi srebrnimi, eno bronasto medaljo z evropskih prvenstev ter s četrtim mestom na zadnjem svetovnem prvenstvu. Na zadnjih petih evropskih prvenstvih je slovenska reprezentanca zgolj leta 2017 obstala v četrtfinalu, pa še takrat so nas izločili poznejši evropski prvaki Rusi.

Že več kot 250 nastopov je do zdaj za slovensko reprezentanco zbral Tine Urnaut. Čeprav prav veliko za njim po nastopih ne zaostajajo Alen Pajenk, Mitja Gasparini in Dejan Vinčič (vsi so že presegli število 200 nastopov, čisto blizu številke 200 pa je tudi Gregor Ropret), pa je brez dvoma prav Korošec tisti, ki najbolj zaznamuje to izjemno obdobje slovenske odbojke. Pri svojih 35 letih je Tine še vedno nesporni vodja na igrišču, ki tako, kot se od kapetana pričakuje, vzame stvari v svoje roke takrat, ko je to najbolj potrebno. Predvsem pa je Tinetu kot kapetanu uspelo ne samo povezati reprezentanco v izjemno homogeno skupino, temveč vse njene člane tudi prepričati o tem, da je vredno vsako leto za reprezentanco in svojo državo žrtvovati od tri pa tudi do pet mesecev časa. Reprezentanca je letos v trenažnem procesu od konca meseca maja. Morda so od takrat skupaj nabrali 14 prostih dni, reprezentančno sezono pa so končali prav danes, 8. oktobra, ko so v Tokiu odigrali zadnjo kvalifikacijsko tekmo za uvrstitev na olimpijske igre. Čeprav se jim v Tokiu ni izšlo po željah, je jasno, da je na dosegu roke te izjemne generacije še en zgodovinski uspeh – nastop na olimpijskih igrah v Parizu.

Globok poklon, ki si ga zaslužijo slovenski odbojkarji, ni namenjen samo njihovim rezultatskim dosežkom, temveč tudi odrekanju, ki so ga zaradi reprezentance pripravljeni sprejeti člani reprezentance, njihove družine oziroma najbližji. Da takšen odnos tako močno ponotranji vsa reprezentanca, je pomembno, da jo kot kapetan usmerja nekdo, ki je vreden pomena takšne funkcije. Selektorji, ki so s slovensko reprezentanco osvajali medalje, se menjavajo, njen kapetan pa je vedno isti. Tine Urnaut.

8. septembra je umrl Sašo Hribar, ena od najbolj priljubljenih radijskih osebnosti v Sloveniji. Star je bil 63 let. Foto: Bojan Puhek

Kapetan Sašo Hribar

Tretja zgodba preteklega obdobja, ki vleče enako rdečo nit, je na žalost nepričakovano slovo kapetana še ene izjemne slovenske ekipe – Radia Ga Ga. Sašo Hribar ni bil samo izjemen satirik in radijski imitator, tisti, ki so ga imeli možnost bolj osebno poznati, vedo, da je bil Sašo velik športni fanatik in velik navijač slovenskega športa. Spremljanje športa ga je ne samo sproščalo, temveč je bil zanj šport tudi navdih za lastno izjemnost. Tudi svoje življenje je sklenil po tem, ko je odigral "svojo" zadnjo partijo košarke sam s seboj pred domačo hišo. Čeprav njegova ekipa Radia Ga Ga ni navduševala na športnih terenih, pa je v njej zbral kar nekaj sodelavcev, ki izhajajo iz športnokomentatorskih vrst.

Sašo je bil pionir in brez dvoma največji svojega časa v tem, kar je počel. Počel pa je to na podoben način, kot danes počnejo najboljši kapetani športnih ekip – Goran Dragić, Luka Dončić, Tine Urnaut in še številni drugi, ki jih premoremo v Sloveniji. Svojo ekipo naredijo še boljšo, svoje soigralce spodbujajo k temu, da postanejo tudi boljši od njih samih. Vprašanje, ali bi Gagajevci dosegli tako visoko individualno raven, če jih k temu Sašo ne bi zgolj spodbujal, temveč jih tudi usmerjal in predvsem navdihoval.

To je vrlina kapetanov, ki jih zaznamuje od rojstva in jih popelje v večnost.

Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič Foto: Siol.net