Svet ni eden, svetova sta dva

Moja banka me je spet "razveselila" s povišanjem nadomestila za vodenje osebnega računa. Ni pomembno, katera banka je to, vse ravnajo enako, za kar nam ponujajo kup razlag, od inflacije, povišanih življenjskih stroškov in stroškov poslovanja do okrepljenega obsega bančnih storitev (aja?!?) in ne vem, česa vsega še ne. Zanimivo, pri dohodnini pa se mejni zneski za davčne razrede ne usklajujejo več z rastjo življenjskih stroškov. Banka se lahko sklicuje na življenjske stroške, davkoplačevalci pa se ne smemo.

Svet ni eden, svetova sta dva.

Cent po cent ... Pa ne govorite mi, da je to samo "zanemarljivih 20 centov na mesec" – to je desetodstotna podražitev storitve, ki je bila nekoč brezplačna! Bi se branili desetodstotnega povečanja svoje plače? Še triodstotnega se ne bi.

In to nam dražijo banke, ki jih, ko sprejmejo slabe odločitve ali kakorkoli drugače neustrezno ravnajo, rešujejo države. Pa ne samo naša. Banke, ki imajo ob tem še vedno velikokrat obraz in denar za izplačevanje mastnih nagrad svojim vodilnim. Ne samo v Sloveniji, kakšne so šele sanjske nagrade upraviteljev bank marsikje drugje.

Torej, če kdo od nas navadnih smrtnikov dela slabo, dobi (upravičeno) po prstih, direktor banke (ne vsake, da me kdo ne napade zaradi posploševanja) pa bo v vsakem primeru dobil nagrado, ki je v nekaterih primerih za nas smrtnike nad vrednostjo dolgo(deset)letnega družinskega proračuna.

Svet ni eden, svetova sta dva.

Enim tako, drugim pa ... Pred leti za tekoče račune, kakor so takrat dejali osebnim računom, ki so bili nekje vmes znani tudi kot transakcijski, nismo plačevali nadomestil. Učili so nas, da banka živi od razlik med pasivnimi obrestmi, to so izplačane obresti varčevalcem, ki imajo svoj denar v banki, in aktivnih obresti – tistih, ki jih plačujejo posojilojemalci za denar, ki so si ga izposodili pri banki. Torej, denar posojajo dražje, kot zanj plačujejo, ko ga pridobivajo – ob tem, da posojilojemalci ne plačujejo samo obresti, temveč tudi stroške obdelave, odobritve …

Ko navadni smrtniki jemljemo posojila, jih moramo zavarovati. Zavarovalnica, hipoteka, bianco menice, odtegljaji od plače, porok(i) … Tega ne morem zameriti bankam, vsak želi jamstvo, da bo svoj denar dobil nazaj. A zakaj so izbranci lahko dobivali visoke zneske posojil pod zelo ugodnimi pogojili brez kakršnegakoli jamstva, zgolj zato, ker je nekdo, ki je to lahko, poklical pravega po telefonu?

Svet ni eden, svetova sta dva.

Stroški vedno večji, obseg storitev vedno manjši ... A vrnimo se k osebnim računom, pri katerih smo morali začeti vsak mesec plačevati mesečna nadomestila. Zatrjevali so nam, da bo to zajelo vse stroške poslovanja z osebnim računom. A potem smo začeli plačevati dodatno za izdajo čekov (se jih še spomnite), izdajo in obnovo bančne kartice ter še marsikaj drugega, kar spada v poslovanje z osebnim računom.

Kaj sploh še spada v vodenje osnovnega računa, če pa moramo skoraj vse še dodatno plačati?

Besedna zveza vodenje računa se je zelo dobro zapisala nekaterim prodajalcem električne energije, ki na vsakem mesečnem računu zaračunajo – vodenje računa. Kaj je to? Jim nemara plačujemo pravico, da nam izstavijo mesečni račun? No, ne bom več o tem, že zdavnaj sem prestopil k tistemu dobavitelju, ki (vsaj upam) nima takih skritih stroškov.

Spletno bančništvo je dodaten luksuz? A najbolj me preseneča (in jezi), da moramo bančni komitenti, tako nam banke rečejo, kot da ne bi imeli kakšne primerne slovenske besede za naše sodelovanje z njimi, še dodatno plačevati za – internetno bančništvo. Poleg vodenja osebnega računa. Ali ni spletno poslovanje v današnjih časih že povsem običajen način poslovanja, za katerega mnogi vedo, da je velikokrat stroškovno učinkovitejše od tradicionalnih načinov?

Že res, da spletnega bančništva nekatere banke v nekaterih paketih ne zaračunavajo posebej, a so ti paketi že v osnovi bistveno dražji.

Banke nam zelo lepo prikažejo, da je internetno bančništvo nekaj, za kar bi jim morali biti hvaležni. Ker nam omogoča udobje. Ker nam omogoča dostopnost bančnih storitev 24 ur dnevno kjerkoli in ne samo tam, kjer je bančna poslovalnica. Ker sta vzpostavitev in vzdrževanje spletnega bančništva velika naložba in strošek.

Vse je res, a samo delno. Veliko prednosti imajo tudi oni, a o tem ne govorijo.

Plačam banki, da bi lahko ona prihranila Ker grem v spletno banko, mi ni treba obiskati bančne poslovalnice, zato je obremenitev uslužbencev na okencih manjša. Ker imajo manj strank v vrsti, imajo lahko manj odprtih okenc, prihranijo pri stroških dela in s tem znižajo stroške poslovanja.

Ker imam spletno bančništvo, mi banka ne pošilja mesečnih izpiskov in obvestil, zaradi česar prihrani pri papirju, tiskanju, ovojnici in poštnini ter osebju, ki tiska, odpravlja pošto. Spet prihranek banke.

Nakazilo prek spletne banke je res cenejše kot na bančnem okencu, a ne zato, ker bi bila banka dobrodelna ustanova, temveč zato, ker je takšno nakazilo tudi za banko cenejše.

Torej komitenti plačujemo za to, da bi lahko banka prihranila. Svet res ni eden, svetova sta dva.