Strah me je

Seveda, ko pa ne vedo, kaj naj z njim delajo. Mnogi namreč mislijo, da je z njimi nekaj hudo narobe, če jih je strah. A strah je poleg jeze, žalosti, sramu, gnusa in veselja eden izmed šestih temeljnih čutenj vsakega človeka. Pomembno in naravno je, da ljudje čutenja čutimo, predvsem pa, da jih znamo obvladovati.

Uglašenost človeka Nekoč mi je eden izmed profesorjev rekel, da je treba čutiti, sprejemati, ovrednotiti, predelovati, regulirati in ubesediti vseh šest čutenj, ob čemer je dal odlično prispodobo kitare. Kitara ima šest strun. Ko nanje zaigramo, vsaka struna vpliva na celotno melodijo.

Zdaj pa si samo predstavljajmo, kakšen zvok oziroma kakšno melodijo oddaja kitara, če ena struna manjka, kaj šele če manjkata dve ali tri. Če zdaj to preslikamo na uglašenost človeka, nam je lahko hitro jasno, kako razglašeno ta deluje, če se izmika kateremukoli čutenju.

Strah je popolnoma naraven odziv človeškega telesa in nam lahko po eni strani sporoča, da nekaj ni v redu, da se nam bo zgodilo nekaj slabega. Zato je naraven odziv na strah, da človek zbeži ali se bori. Lahko pa tudi zmrzne, otrpne.

Po drugi strani je strah tudi eden izmed znakov odgovornosti na primer v poslu, ko nas je strah, da nam nekaj ne bo uspelo. Ali na izpitih – izpitov se nikoli ne moremo navaditi, vsak izpit je kot naš prvi. V odnosih nas je strah zapuščenosti, zavrženosti, zavrnitve, osamljenosti itd.

Depresijo mnogokrat povzročajo prav neizgovorjene besede Popolnoma običajno je tudi, da človek občuti strah ob popolnoma novih stvareh. Marsikatera ženska se na primer spopada z različnimi strahovi v nosečnosti, ob rojstvu otroka in pri vzgoji. Ob tem marsikatera že skoraj klišejsko verjame, da je z njo kot mamico nekaj narobe, da ni dovolj dobra, in si misli, da če bo o tem spregovorila s svojim partnerjem, jo bo posledično še on videl kot slabo.

Če bi se ženske bolj odkrito pogovarjale o pojavljajočih se strahovih, bi bilo posledično veliko manj poporodnih depresij, kot jih je danes. Depresijo namreč mnogokrat povzročajo prav neizgovorjene besede, ki, namesto da bi šle ven, ostanejo v telesu in nanj vplivajo destruktivno.

Prav tako pa se na drugi strani ogromno moških spopada s strahovi, ki jih skrivajo. Ali bo moški lahko preživel družino, saj se to od njega kar pričakuje, ali bo dovolj dober v postelji, da bo izpadel dovolj moško. Ironično seveda je, da ljudje mislijo, da lahko strah skrijejo, a dejstvo je, da na določeni točki v življenju v odnosih posledice kaj hitro postanejo vidne, saj nanj vplivajo negativno.

Človek je namreč tako dobro možgansko razvito bitje, ki mu je dan govor, da mora o svojih telesnih stanjih tudi spregovoriti. Tako se namreč telesno stanje ovrednoti, dobi smisel.

Starši reguliramo telesna stanja svojih otrok Besede so kot nekakšen regulator. In prav to moramo svojim otrokom pokazati. Starši reguliramo telesna stanja svojih otrok, ki jih pri nas preverjajo, saj so zanje pretežka. Zdaj pa si predstavljajte, kaj delajo starši svojim otrokom, ko na primer svojim sinovom govorijo, da jih ne sme biti strah. Da jih v bistvu ni strah, ko rečejo, da jih je.

Otrok izgubi kompas. Čuti, da ne čuti pravilno. Lahko doživi še posmeh in sram. Zato začnejo strah prikrivati, se izogibati določenim stvarem, se zaprejo vase, ker menijo, da je z njimi nekaj narobe. Kar pa se lahko razvije v to, da pozneje v življenju strašijo druge ljudi okoli sebe ali sebe stalno spravljajo v položaje, v katerih so nemočni in jih je strah.

Če pomislite, kaj v večini primerov slišimo, ko peljemo otroke k zdravniku na cepljenje? Starši delajo tukaj veliko napako, namesto da bi ovrednotili otrokov strah in bolečino, ki sta povsem upravičena, otroka potolčemo in rečemo: Neeeeee, to pa res nič ne boli!? In kaj bo naredil ta otroček, da si bo skušal sam ovrednotiti, kar je čutil?

Prišel bo domov in predmet, podoben injekciji, zapičil v vse svoje medvedke, ob tem pa govoril, saj ni nič hudega, saj to sploh ne boli … Otrokom moramo povedati, da je to neprijetno, da boli, a da bomo skupaj zmogli. Na ta način se otrok navadi spopadati se s strahom in vidi, da je strah nekaj naravnega, a obvladljivega.

V nasprotnih primerih se lahko namreč pojavi strah, ki je destruktiven, patološki. To pa pomeni, da se s strahom ne znamo spopasti in nas ohromi do te mere, da se določenim stvarem izogibamo. Čeprav so to stvari, ki jih večina ljudi okoli nas dela. Posledice tega ponavadi izvirajo iz otroštva ali iz določenih travmatičnih dogodkov pozneje v življenju.

Dobra stran vsega pa je, da se lahko človek marsičesa ozdravi, marsikaj predela in gre naprej. Tako se lahko zgodi tudi to, da lahko človek sebi in drugim prizna, da ga je strah, a ga to v življenju ne ustavi, ampak se s strahovi spopade in gre naprej.