Četrtek,
26. 2. 2015,
12.53

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Uroš Urbas Marko Voljč Janko Medja NLB

Četrtek, 26. 2. 2015, 12.53

7 let, 2 meseca

Sedem vprašanj za Našo Ljubljeno Banko

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Uroš Urbas

Kaj imate raje: kakovostno javno zdravstvo ali državno banko? Bi raje imeli višjo plačo ali bi bili pripravljeni del plače vsakih deset let nameniti reševanju Naše Ljubljene Banke?

Uprava naše največje banke NLB danes razkriva rezultate poslovanja v lanskem letu. Prvič po zlomu gospodarskega modela Slovenije je ustvarila dobiček.

Najprej dejstva 1. Lani je NLB ustvarila 62,3 milijona evrov dobička. Zadnjič je Skupina NLB prikazala dobiček leta 2008, in sicer 20 milijonov.

2. Da smo leta 2013 banki smeli dati poldrugo milijardo državne pomoči, je vlada dala zavezo, da bo NLB privatizirana do konca 2017.

3. Od leta 2008 smo NLB dokapitalizirali z natanko dvema milijardama evrov in pol (2.505 milijonov).

Sedem vprašanj Pred današnjim razkritjem lanskega poslovanja, za katerega upamo, da gre resnično za "prelomen preobrat", kot so prejšnji teden sporočili iz banke, je smiselno postaviti sedem vprašanj. In sicer:

1. Kaj je potrebno, da bo NLB ustvarila letno vsaj 200 milijonov dobička, kot je znašal v njenih najboljših letih? Evropi smo v zameno za državno pomoč dali jasno zavezo: Našo Ljubljeno Banko bomo očistili in prodali. Možnosti, o katerih vlada po tihem že razmišlja, so: - da ponovno izpelje IPO, torej prvo javno ponudbo delnic, tako kot jo je za NKBM leta 2007; - da se dogovori z evropsko banko EBRD in še kakšnim investicijskim skladom, ki bi kupili večinski delež; - da spet najde strateškega partnerja.

Vsi predlogi imajo samo eno pomanjkljivost: vse to smo že počeli, ampak vedno tudi izigrali naivne vlagatelje, ki so verjeli, da Slovenci držimo besedo.

Če se odmaknemo od ideoloških razprav o privatizaciji, ostane zgolj ena dilema: ali potrebuje banka novega upravljavca (novo upravo) ali novega lastnika – tu leži ključ do dobička vsaj 200 milijonov letno.

Ne verjemite pravljicam o sistemski banki, mi smo sistemskost Naše Ljubljene Banke razumeli kot bankomat, ki mora neomejeno financirati vegrade, esceteje, laške pivovarje, agrožive, na lepe gorenjske oči dajati kredite

Te povezave med bankirji in politiki so nas drago stale. Upravljavca smo od prve sanacije Naše Ljubljene Banke zamenjali že petkrat, pa smo banko vseeno spet zavozili. Torej: ali spet želimo zamenjati upravljavca ali bi tokrat raje lastnika?

In da ne bo pomote: edini kriterij, ki šteje, je to, da banka ustvarja dobiček ter financira zdrave in ekonomsko upravičene gospodarske projekte, ne pa, da podpira aktualne politične projekte ali podjetja, ki so od aktualne vlade prijateljsko ocenjena kot šampioni.

2. Ali je NLB danes zdrava banka? Ključno vprašanje je, ali NLB opravlja svoje temeljno poslanstvo, zaradi česar smo jo davkoplačevalci tudi zdravili s stotinami milijonov. Ali torej financira podjetja, ali jim daje nova posojila, ali obnavlja kreditne tokove. Odgovor na to ni črno-bel.

Bankirji trdijo, da slovenska podjetja nimajo dobrih projektov, ki bi jih oni bili pripravljeni financirati. Dobrim projektom naj bi zelo hitro odobrili posojila. Poleg tega je marsikatero veliko podjetje še vedno obremenjeno s slabimi krediti.

Po drugi strani pa je skrb vzbujajoče, da so slovenske banke v zadnjih letih izgubile najboljše komitente. Vse več vse boljših slovenskih podjetij, zlasti izvoznikov, se zadolžuje v tujini. Posojila podjetjem, najeta v tujini, so v drugem četrtletju lani, to je namreč zadnji objavljen podatek Banke Slovenije, dosegala že 27 odstotkov vseh posojil podjetjem. Še leto nazaj je bilo teh posojil iz tujine 21 odstotkov.

3. Smo Slovenci v NLB premagali Belgijce ali smo se ustrelili v koleno? Za ta odgovor je najprej treba v zgodovino, in sicer v sredino 90. let prejšnjega stoletja. Belgijska banka KBC, ki je takrat imela sedež v Antwerpnu ob reki Šeldi, je vedno rada sodelovala v sindiciranih posojilih naši največji banki. Med letoma 1992 in 1997 je sicer potekala prva sanacija Naše Ljubljene Banke. Nekaj bankirjev, danes že upokojenih, se je v Washingtonu, kjer je na Svetovni banki služboval Marko Voljč, večkrat srečalo z vodstvom KBC.

Danes upokojeni bankirji pripovedujejo, kako so takrat razmišljali: "Bali smo se, da bi nas kupili Nemci ali Američani. Zdelo se nam je, da bi Flamci morali razumeti Slovence, tudi mi smo imeli svoj jezik in svoja državna podjetja. Flamci so se nam zdeli idealni solastniki."

Flamski bankirji iz KBC so takrat, leta 1995 ali 1996, v Washingtonu slovenskim bankirjem rekli: "Ko boste končali sanacijo in boste šli v privatizacijo, bi mi želeli vstopiti v lastništvo NLB; seveda pa nas zanima večinski delež v banki."

Marko Voljč, danes moderator v Cankarjevem domu, je od takrat še bolj skrbno negoval stike s flamskimi bankirji. In jih tudi dejansko prepričal, da so leta 2002 vstopili v Našo Ljubljeno Banko. Z eno razliko: čeprav jim je bil zagotovljen večinski delež, obljubil naj bi jim ga pokojni premier Janez Drnovšek, so najprej smeli kupiti le 34 odstotkov banke. Z obljubo, da bodo kmalu smeli ta delež povečati čez polovico.

Pet odstotkov je smela kupiti še evropska EBRD, a tudi teh pet odstotkov je bilo zakletih: pozneje so jih prodali enemu najbogatejših Slovencev Branku Drobnaku oziroma njegovi družbi Poteza. Toda prav ta nakup je Drobnaka spravil v stečaj.

Tipične za Slovence so tudi okoliščine povabila, ko je KBC smela vstopiti v lastništvo NLB: izbruhnila je namreč odmevna afera s pregrešno dragim operacijskim sistemom Sigma, za katerega so v banki plačali okoli milijardo tolarjev (preračunano v evre je to več kot 80 milijonov evrov). Sistem Sigma je namreč povzročil, da so se komitentom zneski na računih samodejno spreminjali, dobivali so po več kartic, računi so se jim zapirali ali odpirali na novo, na bankomatih niso mogli dvigniti denarja … Skratka, Flamci so prišli počistit zmedo, ki smo jo zakuhali prepametni Slovenci in je nismo zmogli sami urediti.

Zaradi Sigme je moral Marko Voljč, danes moderator v Cankarjevem domu, leta 2003 odstopiti, nasledil ga je Drnovškov zaupnik in tesni sodelavec Marjan Kramar. Zanimiva podrobnost je, da je Voljč v NLB prišel kmalu po tem, ko je Drnovšek postal premier, in odšel iz NLB nekaj mesecev po tem, ko je Drnovšek postal predsednik republike.

Negovanje stikov z vodstvom KBC se je Voljču v življenju izjemno obrestovalo, tako karierno kot premoženjsko: po odstopu v NLB so ga Belgijci poslali vodit njihovo banko v Budimpešto, nato pa je bil povabljen v upravo KBC v Belgijo. Voljčevih 11 let vodenja Naše Ljubljene Banke je, tako ga je prvi javno opisal utemeljitelj banke Niko Kavčič, zaznamoval italijanski rek La Dolce Vita – več časa kot vodenju banke je posvečal golfu in članstvu v pomembnih organizacijah, od raznih vplivnih mednarodnih združenj do vodenja Združenja Manager in športnih zvez. Nedvomno pa je moderiranje v Cankarjevem domu manj pomembna eksternalija Voljčevega kariernega vzpona pod Belgijci.

Volitve leta 2004 so prekrižale načrte tudi Belgijcem: novi finančni minister, pokojni Andrej Bajuk, ni hotel niti slišati, da bi smeli Belgijci povečati lastništvo v Naši Ljubljeni Banki nad 34 odstotkov. S tem bi Slovenija izgubila nadzor nad banko, je pojasnjeval.

Čeprav so belgijski bankirji dobili slovensko zavezo, da bo Naša Ljubljena Banka nekoč večinsko njihova, država Slovenija pa bo obdržala kontrolni delež, se to ni nikoli zgodilo. Pa čeprav so se do sklepnega dejanja, tako pravijo bankirji, Belgijci obnašali kot povsem zgledni lastniki.

Ker pa so zaradi izgub tudi v KBC morali zaprositi za državno pomoč, jim je Evropska komisija zapovedala zmanjšanje banke. Tako je moral finančni minister Janez Šušteršič, namesto pričakovanega belgijskega sodelovanja pri dokapitalizaciji NLB, po en evro odkupiti vsako njihovo delnico (po tem, ko smo banki dali slavne co-co obveznice). Decembra 2012 je Slovenija za 22-odstotni belgijski delež plačala 2,7 milijona evrov. Nihče od zasebnih lastnikov ni več hotel vložiti svojega denarja v Našo Ljubljeno Banko. Zato smo jo morali spet rešiti davkoplačevalci.

Iz te zgodovinske ekskurzije lahko na vprašanje, kdo je koga, odgovorimo, da smo Slovenci uspešno "nadmudrili" strateškega belgijskega lastnika, toda to smo plačali davkoplačevalci s stotinami milijonov evrov. Zaradi česar imamo danes občutno višje davke, občutno tanjše denarnice, občutno nižje plače, toda v naših srcih bije ponos, da smo po spopadu z belgijskim bančnim zavojevalcem edini lastniki Naše Ljubljene Banke.

Se opravičujem za ironijo pri tako resni nacionalnointeresni temi.

4. Ali je v stoodstotno državni banki mogoče govoriti o zgolj strokovnih odločitvah, brez vpliva politike? Lepo vas prosim, ne govorite mi, da je direktor banke v stoodstotni lasti države lahko politično neodvisen. Ni ga strokovnjaka v tem vesolju, ki bi bil za kateregakoli politika dovolj strokoven, da ga ne bi poskušali zvabiti v politično kuhinjo.

V Sloveniji je 58 odstotkov bančnega trga v državni lasti. Zato lahko govorimo o pretežno političnem trgu, ki zahteva podporo političnim, ne pa zgolj ekonomsko upravičenim projektom.

5. Ali lastnik podpira zdajšnjo upravo NLB? Že od samega imenovanja uprave, ki jo vodi Janko Medja, se upravi dogajajo pretresi: policijske preiskave, odstop predsednika nadzornega sveta Franceta Arharja, govorice o cigara klubu v zgornji etaži poslovne stavbe, dobitki in izgube pri pokru, nakup službenega avta, očitki o ošabnem in arogantnem vodenju, odhodi tujcev iz uprave in nadzornega sveta, afera o višji obrestni meri za depozit člana uprave ... Pri prodaji Mercatorja hrvaškemu Agrokorju so bili pritiski na upravo blizu vrelišča.

Predvsem pa so stalnica te uprave govorice, da jo vlada, torej predstavnik lastnika, želi zamenjati, še zlasti Medjo, a zanj ne najde zamenjave. Pomenljivo je, da vlada (premier ali finančni minister) nikoli ne zanika govoric o zamenjavi uprave. S čimer v javnosti ustvarja vtis: res smo nezadovoljni z njimi, ampak boljšega v tem trenutku še nimamo. Ga pa iščemo.

Ne glede na to, kako (ne)simpatična nam je uprava NLB, ji je treba vendar dati priznanje, da je ostala kljub tem pretresom homogena. In priznati ji je treba, da je za lani izpolnila nalogo, ki so ji jo dali nadzorniki: poslovala je pozitivno, glede na leto poprej je prihodke lani povečala in stroške znižala, pa tudi tržne deleže na trgu posojil podjetjem in prebivalcem rahlo povečala.

6. Ali razčiščevanje s preteklostjo vpliva pozitivno ali negativno na poslovanje banke? Proti nekdanjim bankirjem in njihovim spornim dejanjem je bilo v Sloveniji med 2012 in 2014 na tožilstvo vloženih 134 ovadb. Bankirji tarnajo, da si zaradi tega nihče od zaposlenih ne upa več odobriti novega posojila. Zaposleni se pač bojijo, da ne bi bili procesirani. Če pač nič ne narediš, če se nič ne odločiš, ne moreš narediti napake.

Toda banka od nič tudi ne more živeti. Torej je treba najti nek sporazum, ki bo zagotovo usmerjen v prihodnost, a bo uredil tudi pretekle zablode. Pri tem se mi zdi ključno, da se končno že postavi merila, kdaj se bankir ni obnašal kot skrbni gospodar, kdaj pa je kljub skrbni presoji prišlo do poloma, ki je sestavni del vsakega posla. Skrben gospodar banke ne kreditira menedžerskih prevzemov prek prijateljskih družb in dobaviteljev, bankir iz banke ne naredi za svojega prijatelja parkirišča za menedžerski prevzem podjetja, ne manipulira s cenitvami pri nepremičninskih poslih, ne podaljšuje kreditov, za katere je jasno, da ne bodo nikoli vrnjeni … Je to tako težko razumeti?

7. Kaj so izzivi za NLB? NLB po šestih letih krize niti približno ni več takšna banka, kot je vstopila v krizo. Medtem ko je obseg danih posojil skupine NLB leta 2008 znasal skoraj 13 milijard posojil, jih ima danes v svojem portfelju le še 7,4 milijarde. Poslovanje banke se je v tem času občutno skrčilo, čeprav zniževanje stroškov ni sledilo tempu zmanjševanja posojil.

Eden največjih izzivov banke tako postaja dohodkovno tveganje: ima precej skromno rast novih kreditov, od česar banke sicer živijo. To situacijo sicer rešujejo revni Slovenci, saj je tudi depozitov na banki občutno manj, kot jih je bilo pred krizo, pa tudi obrestne mere zanje so občutno padle.

Naša Ljubljena Banka že dolgo ni več naša Ne slepite se, da je Naša Ljubljena Banka lahko naša, če je v državni lasti. Dve sanaciji dokazujeta, da nikoli ni bila. Ugrabila jo je vsakokratna politika, ki je razumela, da ta banka omogoča parakontrolo države: resnični gospodar v državi je tisti, ki usmerja denar. Zato so to banko vodili le najbolj preverjeni kadri.

Po vseh dokapitalizacijah, sanacijah in aferah, spoštovani bralci, kaj še potrebujete, da boste dojeli, da je treba vendarle zamenjati lastnika Naše Ljubljene Banke?