Četrtek, 28. 5. 2020, 4.05
4 leta, 6 mesecev
Še včerajšnja nesnaga je današnje zagotovilo snažnega
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,85
2
Gnoj je zlato, zlato je gnoj. In zlato je gnoj ... oboje = 0, 0 = neskončno ...
Kons 5 je Kosovel napisal leta 1925, ko mu je kmet, ki je prišel k očetu na posvet, mimogrede omenil, da prebira knjigo Gnoj je zlato, šestnajststransko brošuro s poljedelskimi nasveti agronoma Alojza Jamnika. Toda Kosovel je v času, preden so nastali Integrali, prebiral tudi takrat razvpito, temačno Spenglerjevo geopolitično delo Propad zahoda. Verjetno je na tej podstati toliko bolj uzrl relativnost obojega; Kosovelove verze so nekateri interpreti razumeli tudi preroško, kot napoved gnitja svetovnega finančno-gospodarskega sistema, ki se je nekaj let pozneje res zgodil z gospodarskim zlomom in veliko recesijo let 1930.
Skozi stoletja se je dojemanje tega, kar pomenita gnoj ali zlato, kaj je dragoceno in kaj nevredno, kaj bolj smrdi, pa tudi, kaj je v tej dvojici bolj čisto ali umazano, večkrat spremenilo. Nikoli zares ne vemo, kako čisto je tisto, kar se blešči kot zlato. Bleščava zlata je velikokrat bolj umazana kot kopica gnoja. Pa ne nujno zmeraj samo v prenesenem smislu.
Vonj kravjega gnoja na podeželju priča o pristnosti krepčilnega kmečkega zraka in neokrnjenosti bivanjskega ravnovesja. Zlato prevlečena kičarija nočnega zabavišča ob dnevni svetlobi deluje nesnažno. Umazanija ni zmeraj jasno določljiva in na prvi pogled razvidna. Nekaj, kar se nam kaže kot nemarno in na prvi pogled umazano, je lahko bistveno čistejše kot navidez pološčena in bleščeča čista površina.
Kaj je čisto in kaj umazano, nikoli ni povsem enoznačno
Od nekdaj so bile kljuke na vhodnih vratih in na oknih medeninaste ali bakrene. Take kljuke so sčasoma potemnele in postale neprivlačne na pogled, niti niso kaj prida vabile k dotiku, zato so jih v zadnjih desetletjih pogosto nadomestile plastične, steklene ali iz inoksa. Kljuke si ljudje podajamo in na njih puščamo svoje mikrobe; medeninaste in bakrene kljuke pa uničujejo mikrobe in delujejo samorazkuževalno, medtem ko se na drugih kovinah ali plastiki nekateri tipi obdržijo tudi ves mesec. Podobno so ugotavljali pred leti ob na videz obrabljenih kuhinjskih deskah iz lesa: izkazalo se je, da so plastične deske kljub svoji "pralnosti" in navidezni čistosti bistveno večje gojišče umazanije od lesenih.
Kaj je čisto in kaj umazano, nikoli ni povsem enoznačno, predvsem pa je odvisno od širšega konteksta, kulturnih in družbenih norm. Umazanijo prepoznavamo kot nekakšen tujek, ki ne spada tja, kjer se znajde: prst, ki se drži krompirja; polž, ki leze po solati; brizg zrele češnje na beli srajci. Pa niti zemlja niti polž, kaj šele češnje same na sebi, niso umazani. Če sveže oprano perilo diši po pralnem prašku, ga zaznamo kot čisto. Toda ko vonj detergenta zaznaš v peni na vaškem potočku, je to znamenje onesnaženosti.
Umazanija je zmeraj v očesu opazovalca; ne obstaja absolutna umazanija, piše antropologinja Mary Douglas.
Prave umazanije in kužnosti nobeno milo ne zdrgne
Opraviti imamo z različnimi tipi umazanije: nekaj je očem očitna in vidna umazanija, toda v svoji neočitnosti je veliko bolj strašljiva drugačna, nevidna nesnaga: kužni mikroorganizmi, sevanja, kemikalije, ki strašijo s svojo tujostjo, morebitni vidni ostanki prsti na domači zelenjavi naj bi bili celo dobrodejni za črevesno mikrofloro, nevidni ostanki pesticidov na povsem "čisti" solati pač ne. Dihotomija med umazanijo in čistostjo pa sega še globlje, na polje simbolnega pomena. Ni naključje, da sta pojma čistega in umazanega tako pogosto uporabljena v primerah in zgodbah, ki ne ostanejo zgolj na površini higieničnega, temveč skušajo opisati globlje družbene mehanizme in razmerja.
Zato je bila včasih "preprosta" vidna umazanija prepoznana kot znak pristnega, premagovanje lastnega predsodka pred umazanijo pa kot znamenje plemenitega duha, ki v iskanju "prave čistosti" preseže posvetne predsodke. Svetnica Katarina Sienska, rojena v času črne smrti v Sieni, je svojo ponižnost in predanost pomoči potrebnim pokazala tako, da je na usmrajene in kužne rane bolnice prislonila svoja usta in s tem presegla lasten gnus. Preseganje površinske delitve na "umazano" in "čisto" v posvetnem pomenu in lastnega gnusa ob tem je tako znamenje kreposti. Mar ne govorijo o tem že otroške pravljice? Princeske in pepelke se v vsej svoji čistosti značaja skrivajo pod zunanjo umazano razcapanostjo, prevzetnim kraljičnam pa se princ razkrije šele potem, ko premagajo lasten gnus ...
Čisto in umazano sta tako močna pojma, da svoj pravi pomen razkrijeta šele v simbolnem svetu. V časih izrazitega poudarjanja umivanja rok smo bili vedno znova opomnjeni na simbolno umivanje rok Pilata izpred dveh tisočletij. In čeprav dnevno beremo o čudežni moči mila in vode, moralisti nikoli ne pozabijo pristaviti, da prave umazanije in kužnosti nobeno milo ne zdrgne.
V tej luči simbolnega morda lahko razumemo tudi obsedenost s pospravljanjem in odmetavanjem, preurejanjem svojega okolja: v prvih dneh po sprostitvi ukrepov omejitve gibanja so se pred zbiralnicami odpadkov vile dolge vrste avtomobilov. Ljudje, soočeni sami s sabo v tednih zaprtosti, smo (se) želeli (o)čistiti.
Človek načeloma teži k čistosti in urejenosti. Oziroma, če že ne težimo z dejanji, je vsaj jasno, da je v dvojici čisto/umazano zmeraj bolje biti na strani čistega. Toda prizadevanje za čistim lahko proizvede veliko – umazanije. Ena ekološko najbolj spornih in onesnažujočih praks je recimo pogosto pranje oblek. V prizadevanju po idealu snažnega in higieničnega nam uspe s pranjem temeljito onesnažiti svet.
S plastiko preplavljen svet
Pred štirimi desetletji plastičnih vrečk skorajda ni bilo. Niti plastenk. V trgovino se je šlo s cekarjem ali košaro. Slatine in deiti so se prodajali v povratnih steklenicah s kovinskimi zamaški. Potem so vse bolj snažen in razkužen svet izobilja preplavile plastične vrečke in plastenke v paketih po šest, zavite v še eno plast plastike, posamično sterilno vakumirani kolački in napitki za s sabo v plastičnih kozarcih, zaprti s plastičnimi pokrovom, prebodenim s plastičnimi slamicami. Vse za enkratno uporabo, poceni in higienično. In ker navadna čistila in detergenti niso dovolj temeljito oprali, so še tem dodali malo drobnih plastičnih zrnc, da bi z njimi res temeljito zdrgnili umazanijo.
Tako preplavljen svet je svojo plastiko in mikroplastiko odplavljal v morja in v vode, kjer so nastajali otoki plastičnih vrečk in embalaže za enkratno uporabo. Vse tisto, kar naj bi zagotavljalo neoporečno čisto izkušnjo, je postalo nesnaga. Tako v oči bijoče nasilna je postala, da je v križarskem pohodu zadnjih let izgnana iz naših življenj; plastične slamice so bile simbol razvajene in onesnažene družbe, ki mori želve.
Toda optika čistega in umazanega se je spet obrnila.
Plastika za enkratno uporabo v različnih oblikah naj bi bila v časih pandemije spet zagotovilo nekužnega: posamično pakirana živila; lončki za enkratno uporabo; plastenke z vodo; plastične vrečke za uporabljene maske; zaščitne obleke. Ko se dotik bližnjega namesto kot medčloveška gesta razume kot možnost za prenos mikrobov, ga nadomesti dotik s plastično rokavico za enkratno uporabo. Ko v zraku namesto svobode visi pretnja, dihamo skozi plastificirano masko.
Umazano je čisto in čisto je umazano. Še včerajšnja nesnaga je današnje zagotovilo snažnega – in ne preostane nam drugega kot ponižnost pred lastno relativnostjo.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Preberite tudi:
2