Samo Rugelj: Kdaj ste nazadnje poslali tiskano razglednico? (Aleš Debeljak – kralj razglednic)

Da, vem, marsikdo (morda celo večina) tega sploh ne počne več. Na (bližajočih se) počitnicah bomo s pametnim telefonom mimogrede kje posneli fotografijo narave, mesta, sebe ali otrok, morda celo video, posnetek v kakšnem preprostem programu malo obdelali ter s kratkim sporočilom, v katerem se najverjetneje ne bomo menili za slovnična pravila, in kakšnim smeškom zraven poslali naslovniku. Seveda ne na domač naslov, temveč neposredno na njegov telefon.

Morda pa bo dolgoletna in počasi izumirajoča tradicija pošiljanja razglednic letos v Sloveniji dobila nekaj pospeška. Izšla je namreč knjiga Saj grem samo mimo, oblikovalski in vsebinski presežek, z razglednicami, ki jih je desetletja dolgo pošiljal pesnik in sociolog Aleš Debeljak.

Mnenja Samo Rugelj: Maraton v Sloveniji: bolj rekreacija kot vrhunska atletika

Njega digitalna revolucija pri pošiljanju razglednic ni prav nič zmotila – mirno jih je kupoval, pisal in pošiljal naprej. Ko to knjigo vzameš v roke, te preprosto preplavi val nostalgije in čustev.

Že po nekaj straneh postane povsem jasno – Aleš Debeljak je naš nesporni kralj razglednic.

Aleš Debeljak in kartice Feliks

Kraljevskega naslova mu sprva nisem nameraval predati kar tako. Z razglednicami imamo namreč tudi pri nas posebno stično točko, saj je z njo povezano kakšno desetletje našega delovnega življenja.

Ravno nekako pred dvajsetimi leti smo v Sloveniji po vzoru iz tujine lansirali t. i. kartice Feliks, brezplačne promocijske razglednice, ki so jih tisti, ki so to želeli, lahko pobrali s stojal po lokalih, kinodvoranah in drugih mestih, kjer se zadržujejo ljudje, potem pa so z njimi počeli, kar so pač hoteli. Nekateri so jih tudi pošiljali naprej.

Mnenja Samo Rugelj: Kako še lahko skrajšati čakalne dobe v zdravstvu

V približno desetih letih, kolikor je deloval ta za potrošnika brezplačni medij, dokler ga niso izrinile digitalne tehnologije in pošiljanje fotografih prek telefonov, smo natisnili in po vsej Sloveniji raznosili na milijone razglednic. Od te dejavnosti so ostale tudi tri knjige z naslovom Najboljše stvari v življenju so zastonj in precej debeli arhivi. Zato sem do razglednic vedno ohranil poseben odnos, imel sem jih za področje, na katerem imamo res veliko izkušenj.

Nekaj kartic oziroma razglednic, ki smo jih izdali, mi je, že leta po tem, ko smo prenehali to dejavnost, poslal tudi Aleš Debeljak. Včasih je bilo na prazni strani zapisano prijazno sporočilo, ko je na primer zasledil kakšno moje besedilo o knjigah, ki so se dotaknile tudi njega.

Ob razglednici mi je tako poslal tudi izrezek svoje takratne recenzije in v njej podčrtal določena mesta, s katerimi je pokazal, da so naju vznemirili enaki vsebinski poudarki v knjigi.

Mnenja Samo Rugelj: Ali je žensko (intelektualno) delo res vrednoteno manj od moškega?

Spet drugič mi je poslal svojo novo knjigo v pregled, zraven pa priložil napisano razglednico, s katero me je povabil k branju. Osebno, iskreno in prijateljsko so besede, s katerimi bi lahko označil to (žal samo enostransko) dopisovanje.

Vedno sem pozorno pregledal motiv na razglednici – pogosto so bile takšne, ki smo jih izdali že pred leti. Poznavalsko sem se nasmehnil. Videti je bilo namreč, kot da si jih je Aleš s stojal nabral nekaj več, na zalogo, zato da mi jih bo lahko pošiljal še leta in leta.

Kmalu sem seveda ugotovil, da razglednic še zdaleč ne pošilja samo meni.

Saj grem samo mimo

Ko sem se pogovarjal s kakšnim od knjižnih kolegov in je beseda nanesla tudi na Aleša Debeljaka, je kdaj pa kdaj prišlo na dan, da tudi njim pošilja razglednice. Seveda nisem točno vedel, za kako obširno Aleševo dejavnost gre. Sčasoma se je izkazalo, da si redno dopisuje z desetinami ljudi, poleg tega pa ima še kar nekaj občasnikov, "padalcev", med katere sem spadal tudi sam.

Ko se je Aleš Debeljak pred dvema letoma za zmeraj poslovil, me je poklical njegov prijatelj in prejemnik številnih Aleševih razglednic, pisatelj Matjaž Pikalo. Vprašal me je, ali bi bili pripravljeni izdati knjigo na to temo. Nisem čisto vedel, kaj bi mu odgovoril. Nekako nisem "videl", kako naj bi bila točno videti ta knjiga. Kmalu potem je javil, da se je dogovoril na Mladinski knjigi, kjer bodo izdali tudi izbor Debeljakovih pesmi in esejev. Super, sem rekel veselo, upam, da vam uspe.

Mnenja Samo Rugelj: Sto milijonov fenov se ne more motiti

V teh dneh sem dobil knjigo v roke in lahko rečem le, da jim je več kot uspelo. Že dolgo nisem bral tako lepo oblikovane knjige, ki bi hkrati s seboj nosila toliko nostalgije in čustev.

Med vrsticami takole spoznavam, da razglednice, ki jih je pošiljal Aleš, niso bile naključne in poslane mimogrede, temveč je v nekaj desetletjih svoje "razgledniške korespondence" zgradil pravo palačo dopisovanja, v kateri je za vsakega naslovnika preudarno poiskal pravi motiv na razglednici, potem vložil kar nekaj časa v to, kaj mu bo napisal, s tem pa, poleg kariere misleca, učitelja in pesnika, pošiljanje razglednic spremenil v pravo umetnost. Upravičeno lahko dobi naziv poeta pošiljanja pozdravov.

Saj grem samo mimo, drugič

Knjiga, uvedena z besedilom Erice Johnson Debeljak, pred bralca tako razgrinja cel kup žlahtnih podrobnosti iz Debeljakove manj znane kariere zbiratelja in pošiljatelja razglednic.

Opisuje njegove rituale, kako si je Aleš takrat, ko so počitnikovali na morju, najprej vzel čas, da je premišljeno nakupil zajeten kup razglednic, jih potem v toku počitnic drugo za drugo popisal za posamezne prejemnike, iskal poštne naslove po svojih dveh neuničljivih in že pošteno razpadajočih beležkah (eno je imel za domače prijatelje, drugo za tuje, čeprav so bile beležke že res pošteno načete, pa jih nikoli ni hotel zamenjati), se sam pri sebi hahljal ob šaljivih ali bistrih domislekih, ki jih je zapisoval, potem pa jih, ko so se že vračali proti domu, skoraj pozabil oddati v nabiralnik.

Mnenja Samo Rugelj: Dovolj spanja in ustrezen zajtrk kot rešitev za polovico težav

Človek ima ob tem občutek, da jih morda sploh ni hotel oddati – da jih je pisal v enaki meri tako zase kot za tiste, ki so jim bile namenjene. Vedel je namreč, da jih, ko jih bo poslal, ne bo videl nikoli več.

A zdaj jih lahko (vsaj nekaj) vidimo in preučujemo mi. V knjigi Saj grem samo mimo se pred nami tako razpira zemljevid njegovega življenja kot široko zastavljena mreža vzdrževanja osebnih stikov z razglednicami, ki jo je skrbno negoval.

Od staršev, prek prve ljubezni, s katero je (prek več kot 500 razglednic) ostal v prijateljskem stiku do konca življenja, žene Erice Johnson Debeljak do svojih ljubih otrok. Aleš je medij razglednic preobrazil v duhovito in čustveno nabito izpovedno formo. Razglednice, zbrane v tej knjigi, tematsko urejene in komentirane z eseji nekaterih znancev in prijateljev, so tako povzdignjene v nekakšno unikatno (in poslednjo) knjigo njegovega pesništva, Aleš Debeljak pa je z njihovim pisanjem iz svojega življenja, za nas, ki smo ga poznali, in za tiste, ki bodo to še storili, spredel pravo poezijo.

Ne vem, ali lahko še kakšen šopek razglednic vzbudi tak odziv, vem pa, da je Saj grem samo mimo gotovo najbolj nostalgična knjiga tega leta pri nas.

Mnenja Samo Rugelj: Je mogoče roditi v tišini ali Tiho mesto