S kom ste pa vi krave pasli?

Večino ljubljanskih prodajalcev Kraljev ulice, ki časnik prodajajo v mestu, na videz že poznam. Nekaj jih hodi okoli, večina ima svojo stalno postojanko, kot na primer drobna gospa, ki vsak dan stoji na Miklošičevi in mimoidočih ne ogovarja, le drži časopis. Nikogar ne moti. Meni najljubša prodajalca, če lahko v tem kontekstu sploh govorim o najljubšem, sta gospod pri Nami, ki nikoli ne izgubi dobre volje, in gospa brez stalnega prodajnega mesta, ki nikoli ne izgubi prijaznosti. On ima prav posrečen način nagovarjanja ljudi, takoj opazi, kdo se mu želi ogniti, in se mu tudi sam ogne, ona je videti, kot da je preživela veliko hudega, a ji ni zlomilo duha. Zveni kot kliše, vem, a prav tako je videti.

Cenim ljudi, ki ne glede na vse ohranijo dobro voljo in dostojanstvo (sicer pa tako ali tako menim, da je v normalnem vsakdanu normalnega človeka bolj malo izgovorov za ignoriranje bontona) in ta gospa, ki Kralje ulice ponavadi prodaja po vrtovih lokalov, je vseskozi zelo vljudna. Ni vsiljiva, zahvališ se in rečeš ne, pa gre dalje. Podoben scenarij se je odvil tudi v enem od teh vročih ljubljanskih dni. "Dober dan, vam lahko ponudim …" me je nagovorila, ko sem z "ne, hvala" že začela odkimavati. Nisem bila pri volji. Prav nasprotno pa so bile mize okoli mene zasedene z ljudmi, ki so bili zelo pri volji. Gospa je namreč stopila naprej, ogovorila pri sosednji mizi sedeč par, ki pa je dobil alergično reakcijo na njeno iskrenost, ko je rekla, da je v stiski. "Vsi smo v stiski, ne samo ti," ji je zabrusil, ona pa se je mirno zahvalila in se premaknila dalje. Pri naslednji mizi jo je čakala še ena porcija izobraževanja. "A si na socialni?" jo je z neko aroganco v glasu vprašal gospod. "Gospod". Pravi gospod ni aroganten niti do ljudi na robu družbe. Še posebno ne do ljudi na robu.

Žal mi je bilo, da nisem kupila tistega časnika. Iz principa, da prodajalki vrnem malo prijaznosti in da lažje ohranjam idejo dobre karme. Nočem, da vljudne ljudi vsakodnevno ubadanje z arogantneži sčasoma prevzgoji, že tako ali tako so prijazneži v manjšini. No, morda se mi tako le zdi, ker smo skoraj vsi po vrsti nagnjeni k temu, da prej opazimo negativno kot pozitivno, ampak preprosto ne razumem dokazovanja svojega socialnega statusa s pretirano domačnostjo z brezdomci. Ja, tikanje je bilo tisto, ki me je najbolj zmotilo. Tako mala zadeva, pa tako velik pomen. Mali pripomoček pri postavljanju človeka na manjvredno mesto od svojega. Malo sredstvo za potrjevanje lastnega statusa in ega. Nekaj podobnega počnemo tudi z natakarji (in natakaricami, seveda), pa z delavci, ki hodijo naokoli v delovnem kombinezonu, ne s kravato. Z nikomer od njih nismo pasli krav, a po neki čudni logiki mislimo, da lahko tiste, ki jih znotraj svojih glav razvrstimo nižje na socialni lestvici, mirno tikamo.

Priznam, da prosjačenja tudi sama načeloma ne maram, ampak s povsem prijaznimi osebki nimam nobenih težav. Izrazito negativno sem se pravzaprav odzvala le dvakrat, ko me je nadležen fant oblajal kar med dvigovanjem denarja na bankomatu, pa tudi do nadlegovanja, medtem ko obedujem, nimam nobene tolerance, tako kot nimam razumevanja za neprijaznost.

Sicer pa bi me kralji ulice na tem mestu takoj opozorili, da oni ne prosjačijo, saj prodajajo časopis. "Saj delam," je bil tudi odgovor omenjene gospe na začetku, ko jo je eden od tikajočih razsvetlil z dejstvom, da mora delati, če se hoče izkopati iz stiske, o kateri govori. Njenemu odgovoru se je seveda posmehnil. Si predstavljate človeka na socialnem dnu, ki se oklepa edinega dela, ki ga je lahko dobil, ali ki ga je sposoben opravljati ali karkoli, in to delo opravlja z vso vljudnostjo, kar jo premore, dostojanstvom, pa tega nihče ne prepozna kot delo? Niti samo zato, da bi s tem dajali neko psihično spodbudo? Namesto tega ostaja prijazna prodajalka nekdo, ki se mu ne ljubi delati in raje nadleguje druge, ki delajo. Ostaja nekdo, ki je vreden manj kot oni. Nekdo, ki ga lahko tikajo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.