Pustna sobota – najnapornejši dan v letu

Običajno se začne sredi poletja. Na morju, recimo.

"Mami, zdaj te bom nekaj vprašal."

Jaz: "Ne smeš v vodo. Še pet minut, sva rekla."

"Ja, to vem. Mene zanima, kolikokrat moram še spat, da bojo maškare."

Tako že sredi julija razpreda, kaj bo za pusta, jaz se pa spet odločim, da naslednjič o kostumih ne bom razmišljala šele tik pred zdajci.

Nisem mama, ki bi ure in ure ustvarjala pustne maske za svoje tri sončke, ampak ena tistih, ki vsako leto na predpustni petek kupujejo poliester. Čeprav ne hodimo na množične prireditve za otroke, nimam srca, da bi svoje sinove prikrajšala za pustno rajanje.

Preberite še:

-> Lepo vzgojeni otroci lahko sami padejo z neba. Je pa odvisno, kakšne starše imajo.

-> Ko imaš enkrat otroke, te je ves čas strah. Ampak veliko se tudi smejimo.

-> Edinstvena otroška imena: lahko si Google, Cancer ali Princesa

Superman, Batman, Spiderman … Ne, hvala.

V vseh teh letih, odkar imam otroke, sem ugotovila, da ima pustna groza dva dela. Prvi je daljši in se vleče – to so priprave na pust –, drugi pa je krajši in intenzivnejši. Ta se zgodi, ko otroci končno dočakajo pustni dan.

Nekaj tednov pred pustom začnejo moji resno razglabljati o tem, kaj bodo za maškare. Prepad med njihovim navdušenjem in občutki, ki jih gojim sama, se takrat začne povečevati. Pri treh fantih, starih od sedem do trinajst, kategorije klovn, tiger, kuhar na žalost odpadejo. V poštev pridejo kreature iz raznih filmov in superjunaki.

Vendar ne katerikoli. Klasika ni zanje. Superman, Batman, Spiderman so pase. Povozil jih je čas. Eden bi bil Assasin's Creed, drugi Kylo Ren, tretji pa pravi, da je za maškare že prevelik, a vseeno navdušeno sodeluje s predlogi, v koga bi našemil svoja mlajša brata.

Trije Michaeli Jacksoni

Takoj, ko začnejo fantazirati o tem, kaj bojo, vse svoje sile usmerim v prepričevanje, da Assasin's Creed in Kylo Ren nimata pojma – čeprav se mi komaj sanja, kdo sploh sta. Od tega je odvisen mir v družini v naslednjih tednih, zato ocenim, da je vredno. Lani je bilo kar okej: končali smo pri Harryju Potterju in Obiju-Wan Kenobiju. Predlani so bili vsi trije Michael Jackson. Letos sva enega že skoraj prepričala, da bo hipi, drugi pa še najbolj navija za Dartha Vaderja (kar zahteva konkretno korekcijo, saj se mi ne sanja, kje naj staknem tisto čelado).

Po več kot desetletnih izkušnjah z otroki in pustom opažam, kako pomembno je, da je del kostuma tudi nekaj za v roko. Najbolje, če je to meč, puška ali pištola – glede na relativno navdušenje nad hipijem pa očitno zaleže celo kitara.

To vem tudi zato, ker sem pred leti na pustno soboto z enim od sinov kot kavbojcem potovala iz Bruslja v Ljubljano. Na letališču nama niso zaplenili samo plastenke vode, temveč tudi pištolo. Uslužbenka jo je pred njegovimi očmi zabrisala v koš. Otroka je bilo skoraj konec. Pa ne samo zato, ker so ga razorožili, ampak tudi zato, ker ni nihče razumel, da pištola ni prava in da ne bo nikogar ustrelil. Z Brnika sva šla direkt v BTC po novo.

Vrhunec dneva

Potem pride na vrsto drugi del pustne groze in za starše najnapornejši dan v letu – pustna sobota. Potem je še pustni torek, ampak ta ponavadi ni tako naporen, ker ga do polovice oddelajo učiteljice.

Na pustno soboto (in v letošnjem primeru tudi na torek) otroci vstanejo ob šestih, ker je treba dan do konca izkoristiti.

Ob sedmih jim že rišeš brke na obraze.

Ob osmih, ko na vhodna vrata obesiš napis "Dojenček spi!", da maškare ne bi kar naprej zvonile, so že čisto razmazani.

Nadaljuješ z obiskom pri babicah in dedkih, kjer se mularija nabaše s krofi in noče kosila, ki ga prijazno skuha tašča, ker ve, da preživljaš najnapornejši dan v letu.

Do takrat, ko se vrneš domov, se zagotovo zlomi ali strga najmanj en pustni rekvizit, s čimer se ukvarjaš naslednjo uro ali dve, dokler ni na vrsti vrhunec dneva – pustno rajanje v lokalni telovadnici.

To je organizirano tako, da nekdo na CD-predvajalniku pritisne play.

Ko prideš tja, ti je žal, da nimaš hčerke, ki bi v svetlikajočem se krilcu iz tila in s čarobno palčko v roki poplesavala po telovadnici. Fantje namreč naslednje tri ure svoje vloge jemljejo zelo resno, kar pomeni, da norijo, udrihajo z meči in streljajo na vse konce. To je dan, o katerem so sanjali vse od poletja.

Ti pa sediš na švedski skrinji in čakaš, da bo konec.

Počutiš se svetlobna leta stran od superjunakinje, ki je skoraj preživela še en pustni dan. Ker si res fuč, v mislih preštevaš, kolikokrat moraš še spat, da bomo šli na morje in da se vse spet začne od začetka.

Ko nisi več otrok, je edina svetla stran pusta to, da prinaša pomlad. Pa še to ni zanesljivo.