"Nedvomno je reformacija odigrala izjemno pomembno vlogo v razvoju zahodne civilizacije. Smatramo jo lahko za eno ključnih civilizacijskih prelomnic, ki so utrle pot nastanku moderne družbe."
Kot vselej je bilo tudi letos ob dnevu reformacije mogoče slišati polno vznesenih besed o pomenu protestantizma, katerega nosilci s Primožem Trubarjem na čelu so s svojimi deli postavili slovenščino na zemljevid knjižnih jezikov sveta. Še predsednica vlade je v svojem slavnostnem nagovoru izpostavila potrebo po "protestantski disciplini" pri reševanju težav, s katerimi se Slovenija sooča – pri čemer je imela očitno še posebej v mislih "disciplinirano" plačevanje vedno višjih davkov.
Civilizacijski pomen reformacije
Nedvomno je reformacija odigrala izjemno pomembno vlogo v razvoju zahodne civilizacije. Smatramo jo lahko za eno ključnih civilizacijskih prelomnic, ki so utrle pot nastanku moderne družbe. Tako je že sociološki klasik Max Weber ugotavljal, da je protestantska etika z vrednotami asketizma, samoodgovornosti in samodiscipline predstavljala duhovno podlago za razvoj modernega kapitalizma. Protestantizem je prinesel drugačen, bistveno bolj individualiziran način verovanja, utemeljen na neposrednem odnosu med posameznikom in bogom, kjer se je prvemu ne samo dopuščalo, ampak se je od njega pričakovalo, da se v vlogi vernika neposredno seznanja z "božjo besedo" (od tod tako močna težnja protestantskih piscev po prevajanju svetih knjig v nacionalne jezike). Ta individualizem je pozneje prerasel verske okvire in postal ključna značilnost zahodne kulture, v kateri zaseda osrednje mesto svoboden in angažiran posameznik kot oseba, ki goji aktiven odnos do sveta, ki ga obdaja.
Kljub pomenu protestantizma za razvoj jezika pa je slovensko kulturno formo mentis v večji meri zaznamovala tradicija, utemeljena na drugačnih vrednotnih postulatih. Gre za tradicijo, ki je precej bolj kolektivistično obarvana, kar je v zgodovinskem smislu posledica prevlade katoliške protireformacije, ki je bolj kot posameznika poudarjala pomen skupnosti. Še posebej pa je ta kolektivizem prišel do izraza v času komunistične vladavine, ki je uvajala prisilno enakost prek omejevanja zasebne lastnine, izločanja drugače mislečih in nasploh preganjanja individualizma kot nečesa, kar naj bi bilo lastno "preživeli" meščanski kulturi.
Negacija protestantskih principov
Poudarjanje pomena reformacije je neredko imelo na Slovenskem bolj ali manj odkrito izraženo protikatoliško noto. Na ta način se je želelo zmanjšati "težo" Katoliške cerkve v družbenem življenju in nasploh prikazati "nazadnjaško" naravo katolištva (v primerjavi s 'progresivnim' protestantizmom). Vendar pa ti "napredneži", ki gojijo tovrstne sentimente in ki se tako radi sklicujejo na reformacijo, zagovarjajo in prakticirajo principe, ki so v diametralnem nasprotju z "duhom protestantizma". To ne velja samo za bivši sistem, na katerega pogosto gledajo s simpatijami, ampak tudi za razvojni model, ki se je pod njihovim pokroviteljstvom vzpostavil v začetku procesa tranzicije. Gre za model, ki namesto na odprtosti in meritokraciji temelji na etatizmu, monopolih in političnem obvladovanju. Namesto da bi spodbujal ustvarjalnost in svobodno podjetniško pobudo, vzdržuje razbohoteno državo in vladavino politično-kapitalskih omrežij. Namesto da bi v ljudeh razvijal samoiniciativnost in občutek odgovornosti za lastno usodo, goji vulgarni egalitarizem (logika "enakih želodcev") in kulturo odvisnosti (ko se najpogostejša predstava o tem, kako rešiti določen problem, glasi "država naj to uredi"). In namesto da bi nagrajeval tiste, ki so s svojim znanjem in delom nekaj dosegli, le-te "ožema" z davki – za povrh pa jih razni ideološki radikalci prikazujejo kot "izkoriščevalce".
Dvolično je, kako oblastniki izpostavljajo pomen svobode kot temeljne vrednote, medtem ko jo teptajo na raznorazne načine. Teptajo jo s tem, ko krepijo monopole na vseh ključnih področjih. Teptajo jo s tem, ko ovirajo ali celo odkrito onemogočajo tiste, ki želijo samostojno delovati v gospodarstvu, medijih, izobraževanju, znanosti; zaradi česar predstavljajo grožnjo monopolistom. Teptajo jo s tem, ko s pomočjo represivnih organov nadlegujejo tiste, ki si drznejo javno kritizirati početje predstavnikov oblasti (primer postopkov zoper člane Zbora za republiko). In ne nazadnje jo teptajo s tem, ko nenormalno obremenjujejo državljane z raznoraznimi dajatvami – pri čemer si domišljajo, da znajo bolje od njih samih razpolagati z njihovim denarjem.
Potreba po novi "reformaciji"
Slovenska družba potrebuje korenito spremembo temeljnih principov njenega sistemskega ustroja. Vendar pri tej novi "reformaciji" nimamo v mislih vdajanja raznoraznim utopijam v stilu "demokratičnega socializma", ampak vzpostavitev institucionalnih in duhovnih podlag, na katerih temelji delovanje tistih družb, ki so v razvojnem smislu najuspešnejše. Tistih podlag, pri katerih nastanku je tudi protestantizem igral pomembno vlogo.
1
