Pravica voliti

Prav neverjetno je, kakšna je razlika med prizadevanjem uradnikov, da bi vsakemu državljanu omogočili glasovanje, tudi če je v tujini, ter brezglavim hitenjem politikov z razpisovanjem volitev v poletnem času. Prizadevni uradniki Ne zgodi se pogosto, da bi lahko pohvalil trud in iniciativnost državnih uradnikov. Zato te priložnosti tokrat ne bi rad zamudil. Ko sem ugotovil, da me na volilno nedeljo ne bo doma, sem na Državno volilno komisijo poslal obrazec s prijavo za glasovanje v tujini. Med dvema možnostma, glasovanjem po pošti ali na veleposlaništvu, sem izbral slednjo – predvsem zato, ker moj prištinski blok nima poštnih nabiralnikov in se mi nekako ni zdelo primerno, da bi mi pismo z glasovnico zatikali za vrata, kot to počnejo s položnicami za elektriko. Pred nekaj dnevi sem ugotovil, da na našem veleposlaništvu ne bo volišča. Obvestilo o tem so objavili na spletni strani že pred časom in sem ga žal spregledal. Sem preveril in jim res ni treba, če se tako odločijo. Ni mi ostalo drugega, kot da se sprijaznim s tem, da zaradi površnega branja spletnih strani tokrat ne bom mogel glasovati. Nato je sledilo presenečenje. Zazvonil je telefon in na drugi strani je bila prijazna uradnica z volilne komisije. Povedala mi je, da v Prištini ne bo volišča in da bi me o tem morali obvestiti, ampak so zadevo spregledali. Zato bodo svojo napako popravili tako, da mi bodo glasovnico poslali po najhitrejši možni poti. To so tudi storili. Ne zgodi se vsak dan, da bi uradniki priznali napako, in še manjkrat, da bi te kar sami od sebe poklicali in ponudili rešitev. Zato tokrat – in upam, da ne zadnjič – plus pet točk za uradnike.

Brezglavi politiki In seveda minus pet točk za politike. Zakaj že imamo predčasne volitve? Zato, ker je predsednica vlade hotela narediti red v stranki in je napačno ocenila podporo, ki jo uživa. Zakaj že bomo imeli volitve v času počitnic in dopustov? Ker so premierka in njeni koalicijski partnerji napačno preračunali roke in so mislili, da bi šlo tudi hitreje.

Človek bi pričakoval, da se je ob prejšnjem razpadanju vlade kdo naučil, da z ihtavimi in nepremišljenimi potezami ne prideš daleč. Toda ne, prav nasprotno. Tokrat so prav vsi že vnaprej zahtevali takojšen odstop premierke, če na kongresu ne zmaga – kot da bi mislili, da bo zaradi njihovih odločnih besed počila guma na kakšnem od avtobusov, s katerimi so se na kongres pripeljali podporniki vrhovnega pozitivca.

Guma seveda ni počila, prostora za rezervne scenarije pa so takšne borbene izjave pustile bore malo. Pa vendar so se najprej še malo pomenili med sabo v koaliciji – po tem, ko so vsi v miru zaključili prvomajske dopuste – in nato še z ustavnimi pravniki, ki so, kako presenetljivo, imeli različna mnenja. Potem je kolesje vendarle steklo in volitve bodo očitno enkrat sredi julija.

Veseli dopustniki Na prvi pogled se zdi nasprotovanje volitvam v času dopustov malo pretirano. Kdo si danes sploh še lahko privošči dopust? Saj vem, da je to ciničen argument, ampak si vseeno poglejmo podatke. Presenečeni boste.

V anketi o življenjskih pogojih, ki jo izvaja statistični urad, je kar dve tretjini vprašanih zatrdilo, da si vsi člani gospodinjstva lahko privoščijo enotedenske počitnice. Ta odstotek se v letih krize ni prav nič znižal, odstopajo le podatki za 20 odstotkov ljudi z najnižjimi dohodki. Med njimi si počitnice lahko privošči le tretjina.

Seveda lahko argument zaostrimo. Tudi če gresta res lahko dve tretjini ljudi na dopust, si večina prav dolgega počitnikovanja ne more privoščiti. Koliko jih bo potem res odsotnih na naključno izbrano julijsko nedeljo?

Dovolite mi kratek "ekonomistični" izračun. Če upoštevam podatek, da gresta na dopust dve tretjini volivcev, ter predpostavim, da se enakomerno razporedijo čez osem poletnih tednov in da povprečen dopust traja dva tedna, potem bo na vsako poletno nedeljo odsotnih 16,5 odstotka volivcev. Če je med njimi 60 odstotkov takšnih, ki bi volili, če bi bili doma, to pomeni, da bo volilna udeležba julija za 10 odstotnih točk nižja, kot bi bila sicer.

To nikakor ni malo. Toda v resnici niti ne gre za to. Gre za to, da se ljudje počutijo prikrajšane za svojo pravico, da volijo – in to samo zato, ker politiki spet enkrat niso razmišljali, kaj počnejo.

Neracionalni volivci Če bi razmišljal kot ekonomist, bi mi moralo biti za vse tole precej vseeno in tudi glasovati ne bi smel. Ekonomisti imajo namreč velike težave z razumevanjem, zakaj ljudje sploh hodijo na volitve.

Takole približno gre ta logika: racionalni razlog za udeležbo na volitvah bi bil, da s svojim glasom prispevaš k zmagi kandidata, ki se ti zdi najboljši. Toda racionalni volivec bi moral tudi razumeti, da je možnost, da bo prav njegov glas odločil o zmagovalcu ali o tem, da se nekdo uvrsti v parlament, neskončno majhna. Kaj je en glas v primerjavi z milijonom ljudi, ki se običajno udeležijo volitev v državni zbor?

Verjetnost, da boste vplivali na rezultat volitev, je tako majhna, da se vam zaradi nje nikakor ne bi bilo treba v nedeljo potruditi do volišča in še manj razmišljati o tem, koga boste tam obkrožili. Pa vendar ljudje – večina ljudi, če ne gre ravno za evropske volitve – to vendarle počne.

Ekonomisti si to razložimo na različne načine. Po eni od razlag gre za menjavo med vami in vašim najljubšim kandidatom – veste, da ne boste vplivali na rezultat, pa vendarle želite nekomu sporočiti, da ga podpirate. Ali pa volitve jemljete kot ritual, ki se ga morate udeležiti že zato, da ne bi komu padlo na pamet demokracije zamenjati s kakšnim za vladajoče bolj udobnim sistemom. Ali pa imate privzgojen občutek dolžnosti ali čisto preprosto navado, da se na volitve pač hodi, in ta navada pretehta nad ne prevelikimi neprijetnostmi in naporom udeležbe.

Kakorkoli, dejstvo je, da ljudje volijo. In tudi tisti, ki ne, neudeležbo pogosto upravičujejo kot najbolj učinkovit način, da politikom sporočijo, kaj si o njih mislijo. Takšno obnašanje, čeprav ga morda ne razumemo povsem, jasno kaže, da je pravica voliti – ali se odločiti, da ne boš volil – za ljudi pomembna.

In glejte, v tem je po mojem bistvo. Ljudje cenijo možnost in pravico, da volijo, in ko imajo občutek, da jim jo nekdo želi otežiti, pa čeprav samo zaradi lastne zaletavosti, jim to nikakor ni všeč.

Odrešilni ustavniki Lahko še kdo ustavi ta nori vrtiljak, ki pelje do volitev sredi počitniškega časa? Seveda, ustavno sodišče. Stranka Solidarnost je že napovedala, da bo zahtevala ustavno presojo odloka o razpisu volitev in upam, da bodo napoved tudi uresničili.

Zakaj ravno ustavno sodišče? Zato, ker gre pri julijskem razpisu volitev za tipičen konflikt med različnimi ustavnimi določbami – tistimi o pravici ljudi, da volijo, in onimi, ki določajo roke za postopke, ki pripeljejo do predčasnih volitev. O tem, kako je najbolj prav ravnati ob nasprotju med ustavnimi določbami, pa seveda lahko presoja samo ustavno sodišče.

Zame ni nobenega dvoma, kako bi moralo odločiti. Pravica voliti je vsebinska pravica ljudi in je konstitutivna za demokracijo. Odločbe o rokih in postopkih po odstopu predsednika vlade pa so postopkovne določbe, ki nimajo globlje vsebine ali vsaj ne tako temeljne, kot jo ima pravica do udeležbe na volitvah.

Predsednica vlade ima seveda pravico odstopiti, kadarkoli jo prime, in poslanci imajo seveda pravico, da ne predlagajo novega mandatarja. Toda nobena od teh pravic ni izvirna pravica, ki bi jo ti ljudje imeli sami po sebi. Vse njihove pravice (in dolžnosti) so posredne, izvedene – dobili so jih samo zato, ker so najprej ljudje uresničili svojo pravico, da volijo. Zato je povsem jasno, da mora v konfliktu med pravico do udeležbe na volitvah ter pravicami in dolžnostmi izvoljenih prevladati pravica ljudi, da volijo.

Nepokorni državljani Upam, da bodo predlagatelji ustavne presoje znali pametno utemeljiti razloge za neustavnost počitniških volitev. Če se bodo sklicevali na svojo domnevno pravico, da se kot stranka pripravijo na volitve, po mojem ne bodo uspešni. Politika ni hobi in če raje svetujejo, predavajo ali obiskujejo študentske žure, namesto da bi se 24 ur na dan pripravljali na volitve, je to njihov osebni problem. Če niso znali predvideti, da lahko pride do predčasnih volitev, pa tako ali tako nimajo talenta za politiko.

In kaj vam ostane, če bodo volitve res julija? No, če boste dopustovali v Sloveniji, lahko glasujete na najbližjem volišču in se vam ni treba voziti domov, samo sporočiti morate to dovolj zgodaj. Če boste v tujini, pa lahko svoj začasni (počitniški) naslov posredujete volilni komisiji in vam bodo glasovnico poslali po pošti. Preverjeno, deluje.

Kdo ve, morda bodo pa letošnje volitve prve, ki jih bodo odločili glasovi iz tujine – ne iz Argentine ali Kanade, ampak kar iz Hrvaške?