Prava priložnost po arbitraži: Slovenija, Srednja Evropa

Foto: Thinkstock Dvomesečna časovna razdalja od objave razsodbe arbitražnega sodišča v Haagu o meji med Hrvaško in Slovenijo bi morala zadoščati za to, da napetost splahni. Vse strani – uradni Hrvaška in Slovenija, državljanke in državljani obeh držav, Evropska komisija in vsi verjetni stranski udeleženci – so se medtem že lahko seznanile z novo realnostjo in se spopadle z njenimi posledicami.

Vznemirja, seveda, asimetrični odnos ene in druge države do razsodbe iz Haaga, in to pušča neprijeten priokus, da še ni v celoti prebavljena in morda tudi ne bo v celoti uresničena v predvidenem roku. To bi bilo mogoče le s sodelovanjem obeh strani. Slovenija pa ne glede na to ne sme prezreti velikega izziva, da učinek razsodbe sprejme kot prelomnico v svojem umeščanju znotraj današnje in jutrišnje Evrope. Po arbitraži ima Slovenija zares priložnost, da se umesti kot srednjeevropska država, če bo to dejstvo in priložnost najprej ozavestila v svojih institucijah, javnem življenju in lastni družbeni eliti ter skladno s tem v mednarodnih odnosih tudi ravnala.

Posledica razsodbe: na hrvaški strani so ostali ljudje

Izpostaviti kaže nekaj ugotovitev, ki izhajajo iz razsodbe, in opozoriti na posledice, ki so v domači (notranji) razpravi premalo izpostavljene in poudarjane. Najprej, izid mednarodne arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško je utemeljen v mednarodnem pravu in jo je treba razumeti zlasti kot kompromis brez zmagovalca. Rešitev je temeljita in pravno dobro utemeljena. Slovenska stran je z njo dobila dokončno pojasnilo, zakaj se meje na morju po mednarodnem pravu že zaradi zemljepisnih pogojev ne da zarisati tako, da bi lahko segla do mednarodnih voda.

Razsodba nas namreč pouči, da je skladno z mednarodnim pravom tehnično nemogoče začrtati mejo teritorialnega morja v smeri juga, kadar je njeno izhodišče v zalivu, ki se odpira proti severu. Tako je bilo mogoče razumeti tudi komentar Danila Türka, nekdanjega predsednika RS, v intervjuju za Sobotno prilogo takoj po objavi arbitražne razsodbe.

Obenem je sodba "pravična" v inovativni rešitvi, ki prinaša stik slovenskih voda z mednarodnimi, saj tako ublaži potencialno manj ugoden položaj Slovenije kot pomorske države. Arbitraža je določila stik ("junction") Slovenije z mednarodnimi vodami in za to si je Slovenija močno prizadevala. Toda stika z mednarodnimi vodami nimajo niti takšne pomorske države, kot so Belgija, Nizozemska, Nemčija, Švedska, Danska, Finska in baltske države.

Slovenija naj učinek razsodbe sprejme kot prelomnico v svojem umeščanju znotraj današnje in jutrišnje Evrope. Po arbitraži ima Slovenija priložnost umeščanja kot srednjeevropska država, če to dejstvo ozavesti v okviru institucij, javnega življenja in lastne družbene elite ter skladno s tem v mednarodnih odnosih tudi ravna.

Preberite še:

-> Arbitraža – popravni izpit, na katerem slovenska politika ne sme (več) pasti
-> Na Triglav!
-> Grški jogurt: vsi različni, nekateri enakopravni

Po drugi strani pa so zlasti ob južnem bregu Dragonje zunaj meja Slovenije ostali naselja, ljudje, njihovo premoženje in njihove usode. Ne glede na to, da namerava Slovenija v največji meri ublažiti zanje negativne posledice arbitražne razsodbe, so ti prebivalci Istre postali prebivalci Hrvaške. Nova realnost je dokončno posegla v njihova življenja. Ni potrebno posebej poglobljeno poznavanje zemljepisa, da razumemo, da so jim nedvomno bližje Sečovlje, Lucija ali Koper kot pa Buje, Umag ali Pulj. In gre, povečini, za slovenske državljane, za Slovence, če želite.

Ta zamenjava zaselkov za stik z odprtim morjem za uresničitev "tisočletnih sanj" Slovencev, ki ima svoj časovno najbližji koren v neuresničenem sporazumu Drnovšek – Račan, vendarle prinaša bridko spoznanje, da je Slovenija v vsem obdobju iskanja rešitve za mejni spor s Hrvaško zasledovala nekakšen romantičen cilj. Zgodovinska vzporednica s Koroško po koncu prvega svetovnega konflikta in (od države SHS zavrnjeno) predplebiscitno ponudbo tedanje dunajske vlade (socialdemokratskega) državnega kanclerja Karla Rennerja za mejo na Dravi morda ni odveč.

Takšna drža nemara izhaja iz nekakšne zaverovanosti v zgodovinsko pravičnost, ki vedno znova izpade naivno. Tvegati je mogoče z naslednjim sklepom: romantični nacionalizem se Slovencem ne izplača niti v tako majhnih količinah, kot sta prizadevanje in za malce večji košček Istre in hotenje tega. Tam je razmejitev med Hrvaško in Slovenijo v grobem izšla iz zaporedja dogodkov v nemirnih povojnih letih, v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja. Slovenske pravne možnosti bi bilo treba pretehtati že mnogo prej, ko bi bilo še mogoče – tudi iz zornega kota načela in pomena Morganove linije, po kateri se je de facto določila meja med Italijo in Jugoslavijo – zagovarjati položaj in interese prebivalcev čez Dragonjo. V celoti gledano pa za Slovenijo ugodnejši alternativni izid zaradi polpreteklih zapletenih zgodovinskih okoliščin v nekdanji skupni državi verjetno le ne bi bil bistveno drugačen.

Nekateri mednarodni in drugi pravniki ter še zlasti tisti, ki niso pravniki, se verjetno ne bodo strinjali s tako presojo. Vendarle se ne morem spomniti korenjaka, ki bi razkril skrivnostno formulo uspeha morebitne "velikoslovenske" alternative. Zato vse, ki zagovarjajo tezo, da bi lahko Slovenija v mejnem sporu dosegla ugodnejši izid, sprašujem:

Kako? Kako, če ne po mednarodnem pravu? Na silo, z izsiljevanjem Hrvaške, ali morda kar s silo?

Zgolj razmišljanje v tej smeri se mi močno upira in ga zavračam. Ne dvomim, da bi bila vsaka taka avantura, ki bi očitno morala vsebovati nekakšne ozemeljske težnje do sosede, za Slovenijo zelo tvegana in bi z njo verjetno žrtvovali vso svojo evropsko držo in mednarodno verodostojnost.

Ali pa povsem neposredno: Slovenija bi s tem, ne glede na zemljepisne dvome, zares (p)ostala balkanska država. Izstopila bi iz kroga držav širšega jedra EU in se uvrstila med tiste, ki so pristale na evropskem obrobju ter so prav zato obenem protagonistke in tudi žrtve nepreglednega klobčiča sovraštev, ki ne vodi k sodelovanju. Slovenija bi se izločila.

Drža, ki izhaja iz nekakšne zgodovinske "pravičnosti", vedno znova izpade naivno. Romantični nacionalizem se Slovencem ne izplača.

Slovenija spet v Srednji Evropi

Po drugi strani je sodba arbitražnega sodišča v Haagu razklenila še zadnjo spono, ki je Slovenijo blokirala s preteklostjo dveh nekdanjih skupnih držav. Določitev meje z edino notranjo sosedo iz tega obdobja jo dokončno umika z območja razdrobljenosti, nestanovitnosti in nedokončnosti, ki jo pooseblja pojem Zahodni Balkan. To je velik korak. Z njim je Slovenija dobila priložnost, da se kot srednjeevropska država umesti med jedrne članice Evropske unije. A vloga Slovenije kot srednjeevropske države ni samoumevna. Gre predvsem za velik izziv, kako priložnosti, ki nam jo ponuja takšna geopolitična lega, konkretno opredeliti in jih uveljavljati v odnosu do vseh ključnih igralcev na tem zahtevnem območju.

Kako uresničiti srednjeevropskost Slovenije?

Vrnitev v krog, ki mu je Slovenija (že) pripadala z vsem svojim zgodovinskim kontekstom, pomeni, da lahko svoje gospodarske, kulturne in druge interese na Zahodnem Balkanu odgovorno uresničuje v enakopravnem položaju z drugimi, na tem območju najbolj intenzivno navzočimi članicami EU, recimo Avstrijo, Italijo, Nemčijo itn. Konkretneje, na primer, v okviru mehanizmov srednjeevropske pobude in berlinskega procesa ter številnih makroregijskih pobud.

Pri tem se Sloveniji ponuja vidna vloga prav zato, ker je uspeh mehanizma mednarodne arbitraže za razreševanje mejnih sporov med prihodnjimi državami članicami bistvenega pomena za nadaljnjo širitev Evropske unije s članstvom držav Zahodnega Balkana. Ne gre prezreti dejstva, da je bil takšen mehanizem prvič uveljavljen v zameno za umik slovenskega oviranja Hrvaške ob vstopanju v EU. In tedaj je za to odločitev na referendumu glasovala večina slovenskih volivk in volivcev, ki so s tem de facto podprli članstvo Hrvaške v EU. Kaj je lahko še bolj vsebinsko "evropskega"?

Prav zaradi takratne večinske volje svojih prebivalcev Slovenija zdaj ne more in ne sme stopiti niti za korak drugam kot v smer uresničitve arbitražne razsodbe. A kako bi to lahko dosegla učinkoviteje kot z doslednim uveljavljanjem svoje srednjeevropske umestitve?

Osrednje vprašanje za srednjeevropsko Slovenijo je povezano z naborom vrednot, ki opredeljujejo kulturno odprtost, inovacijsko sposobnost in investicijsko privlačnost. Kakšna je slovenska interpretacija Srednje Evrope 21. stoletja? Katerim vrednotam je naša država zares zavezana v odnosu do svojih državljanov, sosed in drugih držav v srednjeevropskem prostoru? S kom želimo sodelovati? Kaj lahko Slovenija ponudi?

Foto: Tina Deu

Odgovori na ta vprašanja so povezani s uveljavljanjem pravne države in opredelitvijo nacionalne identitete. V tem smislu je Slovenija na preizkusu, kako naj dosledno krepi lastne institucije po najboljših zgledih Avstrije, Italije, Nemčije ali Švice, si utrdi sloves strpne odprte družbe in urejene pravne države obenem. Takšne, ki varuje svobodo in identiteto posameznika ter zasebno lastnino. Zaščita zasebne lastnine? Zdi se samoumevno, pa to ni, vsaj ne za nobeno posttranzicijsko državo. Na področju strpnosti in odprtosti pa v času velikih migracij, geostrateške negotovosti in globalnega povečevanja neenakosti na videz varno in mirno Slovenijo pravi preizkusi najbrž še čakajo.

Seveda je umeščanje Slovenije kot srednjeevropske države pomembno z vidika notranjega preurejanja EU. V tem procesu je Slovenija že opravila vse izpite za to, da se umesti v jedrni krog držav. Slovenska alternativa višegrajskemu razumevanju EU je lahko pot do novih zavezništev, zlasti s severno in zahodno sosedo ter naprej proti severu in zahodu združene Evrope. Dodati kaže, da je v tem pogledu temeljna opredelitev, da je Slovenija tudi sredozemska država, ki si v okviru EU prizadeva za tesnejše sodelovanje s sredozemskimi državami članicami ter v Sredozemlju nasploh.

Vprašanje spoštovanja pravic narodnostnih manjšin v današnji Evropi je bistvena sestavina vsake vrednostne sheme evropskih držav. Evropska unija je v tem smislu zgodovinsko izšla iz vzajemnega priznavanja raznolikosti in večplastnosti narodnostnih identitet držav članic ob sočasnem spoštovanju nespremenljivosti meja in jasnem ekonomskem motivu, ki je vodil do prvih oblik večnacionalne zveze. V obdobju digitalnih komunikacij in globalne soodvisnosti ter migracijskega pritiska na EU je vprašanje evropske večnacionalne identitete, njene raznolikosti ter z njo povezano vprašanje nacionalnih identitet neizogibno povezano z aktivno vlogo narodnostnih skupnosti.

Sodba arbitražnega sodišča v Haagu je razklenila še zadnjo spono, ki je Slovenijo povezovala s preteklostjo v okviru nekdanjih dveh skupnih držav. Določitev meje z edino sosedo iz tega obdobja jo dokončno odmika od območja razdrobljenosti, nestanovitnosti in nedokončnosti, ki jo pooseblja pojem Zahodni Balkan.

Te trditve še posebej veljajo na območju Srednje Evrope, ki je bila kulturni, ekonomski, zemljepisni in politični prostor nekdanje večnarodnostne avstro-ogrske monarhije in Beneške republike. V Sloveniji ga upravičeno dojemamo tudi kot prostor med Dunajem in Benetkami. Govor je o geopolitičnem umeščanju države, ki predstavlja edinstveno stičišče identitet vseh omenjenih razsežnosti.

Če ne prej, je zdaj vsaj na simbolni ravni očitno, da ima Slovenija na Hrvaškem svojo manjšino in da Slovenci živijo tudi v hrvaškem delu Istre, tako kot Slovenci živijo na ozemlju vseh svojih sosed. In v vseh primerih velja tudi obratno. Prav spoštovanje manjšin mora zato postati za Slovenijo ključna platforma za negovanje spoštovanja in dialoga med sosedi.

Iz tega lahko izhaja slovenska ponudba interpretacije Srednje Evrope. Pojem Srednja Evropa je ta čas najpogosteje povezan z Avstrijo ter državami višegrajske četverice. Žal višegrajska združba, v njej pa še zlasti Madžarska in Poljska, dandanes pomeni tisti del EU, ki tvega demokracijo, svobodo mišljenja in izražanja za obrambo nacionalnih – nacionalističnih? – idej in interesov ter zanika minimum solidarnosti in empatije v migrantski krizi. S tega zornega kota tudi naraščajoči hrvaški nacionalizem spada ob bok madžarski in poljski nazadnjaški drži.

Novo obdobje odnosov s Hrvaško

Zato Slovenija ravna napačno, če in kadar se hrvaškemu nacionalizmu zoperstavlja z lastnim. Uveljavljanje nacionalnih prioritet posameznih držav je in še bo skupna in morda trajna evropska težava. Prav v teh razmerah bi morala Slovenija prepoznati trajen izziv in priložnost, da jo partnerji v EU in drugod razlikovalno prepoznajo in dojemajo kot drugačno in moderno interpretatorko pojma in prostora Srednje Evrope.

Po arbitraži se začenja novo obdobje odnosov s Hrvaško. Odnosi z njo že dlje časa niso ne dobri ne obetavni. Predvsem pragmatičnim gospodarstvenikom in ljudem dobre volje z obeh strani meje gredo zasluge, da posledice niso še bolj neugodne. S srednjeevropskega položaja bi lahko Slovenija razvila novo platformo za razvoj odnosov s Hrvaško. V pomoč so ji lahko lekcije iz vseh znanih mednarodnih arbitraž in sodb, tudi tistih iz bančnih zapletov in zablod.

Za odločitev na referendumu je glasovala večina slovenskih volivk in volivcev, ki so s tem de facto podprli članstvo Hrvaške v EU. Kaj je lahko še bolj temeljno "evropskega"?

Nekatere izmed teh sporov je namreč začela Slovenija sama. V razmerju s sosedo in na širšem območju nekdanje Jugoslavije je zato izgubila precej zaupanja. Bančni spor okrog dolgov nekdanje Ljubljanske banke izpred 25 let je z uveljavljanjem teritorialnega načela jamstva vlog varčevalcem v nekdanji SFRJ, zamrznitvijo njihovih vlog ter posledičnim znamenitim ustavnim zakonom, s katerim je država ločila staro od novega z ustanovitvijo Nove ljubljanske, še čaka na epilog. Že zdaj pa je mogoče tvegati mnenje oz. oceno, da je Slovenija tedaj v zahtevni in neugodni shemi odnosov s sosedo na bančnem področju izbirala taktično slabo rešitev. Zapletla se je v dolgotrajni, močno spolitiziran spor in zapravila priložnost, da bi odigrala vlogo "balkanske Švice", destinacije za zbiranje in hrambo prihrankov iz drugih držav in zasebne naložbe.

Še bolj nepremišljeno je Slovenija ravnala v primeru Nuklearne elektrarne Krško, ko se je v že tako pregretem ozračju (ne)razumevanja med obema sosedama odločila za prekinitev dobave električne energije Hrvaški. Spor je Slovenija gladko in drago izgubila na arbitraži. Te lekcije bi morale biti koristen opomin za uveljavljanje (pro)evropske drže Slovenije v zunanjepolitičnih odnosih s Hrvaško in tudi drugimi državami, ki so izšle iz nekdanje SFRJ. Vsakršni navijaški odnos do izida arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško pa le zastira pravi pomen te mednarodno pravne odločitve.

Del globalnega razvrščanja ne spada v predvolilno tekmo

Priložnosti za slovensko umeščanje kot srednjeevropske države zgodovinsko ne gre zamuditi. V igri je utemeljitev vloge Slovenije v okviru jedra Evropske unije, kakršna se šele izrisuje. Ta zgodovinska etapa pomeni geopolitično umeščanje države v okviru novega globalnega razvrščanja v času razkrajanja neoliberalne paradigme in sindroma "konca zgodovine", v katerem Evropa nepričakovano prevzema vlogo središča Zahodnega Sveta.

Potemtakem nikakor ne gre za še eno epizodo odnosov s Hrvaško, ki je prikladna tema v predvolilnih kampanjah za predsedniške in bližajoče se državnozborske volitve. Notranji predpogoj za srednjeevropsko umeščanje Slovenije je, kot sledi zlasti iz naštetih preteklih slabih izkušenj, povezanih z odnosi s sosedo Hrvaško, lastna notranja okrepitev vrednot in razvojnih ciljev. Za Slovenijo je to predvsem voditeljski izziv, naslovljen na njeno politično in širšo družbeno elito, ki je po zahtevnosti in zgodovinski edinstvenosti primerljiv s časi osamosvajanja in tranzicije v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja. Zato v aktualnem političnem prostoru iščemo tiste, ki lahko ustvarjajo velike koalicije, jih vodijo in sodelujejo v njih ter prispevajo k temu, da Slovenija postane napredni izraz Srednje Evrope 21. stoletja.

Osrednje vprašanje za srednjeevropsko Slovenijo je povezano z naborom vrednot, ki opredeljujejo kulturno odprtost, inovacijsko sposobnost in investicijsko privlačnost. Kakšna je slovenska interpretacija Srednje Evrope 21. stoletja? Katerim vrednotam smo zares zavezani v odnosu do svojih državljanov, v odnosu do sosed in drugih držav v srednjeevropskem prostoru? S kom želimo sodelovati? Kaj lahko Slovenija ponudi?

Spomnimo se, da je motiv za neodvisnost v osemdesetih letih krepila prav želja po vrnitvi v srednjeevropski kulturni, gospodarski ter širši družbeni in politični okvir. V spominu mnogih je v vrednostnem smislu in z vidika širšega dojemanja državne pripadnosti slovenske državljanke in državljane prav ideja o vrnitvi v srednjeevropski prostor resnično prepričala v to, da so leta 1990 s tako prepričljivim izidom na referendumu izglasovali pot v neodvisnost. Ponovna umeščenost v srednjeevropski prostor, med Dunajem in Benetkami, obdan z okvirjem nastajajoče Evropske zveze, današnje Evropske unije, je bila razumljena kot pot domov. Ocenimo lahko, da je "mednarodno priznanje" za Slovence pomenilo predvsem prepoznavanje njihove pripadnosti v tem kulturno-zgodovinskem prostoru in je na kolektivni ravni delovalo celo močneje od želje po spremembi političnega in ekonomskega sistema. Zdaj je čas za Slovenijo v Srednji Evropi končno prišel.