Zdela se mi je kot privid

V zložnem tempu sva se vzpenjala s Konjskega sedla proti Planiki, planinski koči pod Triglavom, ko sem jo zagledal. Zdela se mi je kot privid, kot fatamorgana pod vrhom slovenskega očaka. 

Če si rojen v slovenski hribovski družini kot jaz, je Triglav preprosto mit. Triglav je cilj. Triglav je pot. Triglav je reset. Triglav je zapik. Če si rojen v slovenski hribovski družini kot jaz, je Triglav preprosto mit. Triglav je cilj. Triglav je pot. Triglav je reset. Triglav je zapik. Foto: Klemen Korenjak

Ustrašil sem se, da gre za blodnje utrujenega planinca, ki se mu je malo pred vrhom prikazala sirena, da ga potegne nazaj v dolino, in sumil, da je to še zadnji poskus že skoraj premaganega Triglava, da mi prepreči vzpon na svoj vrh, ki sem si ga znova zelo želel.

V lahkotnem, vendar intenzivnem tekaškem ritmu se je vitko, a čvrsto dekle v športni opravi spuščalo po kamnitem in gruščnatem terenu, potem pa nekaj trenutkov kasneje švignilo mimo mene. Spremljal jo je vitek atlet, za katerega se je videlo, da je doma v gorah.

Vendar je bila ona in njeno gibanje tisto, kar me je šokiralo in povsem prevzelo. Popolna eleganca naravnega gibanja po težkem terenu. Bila je eno z zoprno kamnito podlago in zrakom obenem. Skoraj lebdela je nad tlemi in se samo sem ter tja odrinila od kake skale ter spet poletela naprej.

"Poglej jo," sem rekel Mojci, "kaj takega še nisem videl v življenju."

Zvečer sem prebral, da je bila to mlada Primorka Ana Čufer, ki je postavljala nov ženski rekord na Triglav. Štartala je malo po pol deveti zjutraj iz Krme, nazaj pa prišla še pred poldnevom.

Uspelo ji je. Za vzpon na Triglav in spust nazaj v dolino je porabila tri ure in trinajst minut. Tisti odsek poti, kjer smo se srečali, jo je spremljal Dejan Grm, še en od izjemnih slovenskih gorskih ultratekačev, rojeni skalar, ki do kosila zlahka opravi tako dolgo in zahtevno turo, da običajen planinec zanjo potrebuje dva ali celo tri dni.

O tem, kar je videl, ko je tekel z Ano Čufer, je Dejan Grm zapisal: "Po svojem najboljšem, kar presenetljivem času čez Plemenice, sem se z Ano spustil do Planike, kjer sem hitro vase vrgel sendvič. Lahko le rečem, da še nisem videl ženske pri takšnem spustu. Primorski mašini sem na trenutke še sam težko sledil. Kapo dol, se vidi, da smo skalarji."

Uf, sem si oddahnil, ko sem to prebral. Torej nisem imel prividov.

Tudi sam sem bil namreč na prav posebnem triglavskem vzponu.


Preberite še:

-> Prvi šolski dan v petek ali fazaniranje
-> Družbeni mediji in program za nežno pranje
-> Kako je Ljubljana postala ena od svetovnih prestolnic


Triglav

Če si rojen v slovenski hribovski družini kot jaz, je Triglav preprosto mit. Triglav je cilj. Triglav je pot. Triglav je reset. Triglav je zapik. Triglav je najbolj razvpita, čaščena in obiskana gora v Sloveniji. Vse se steka na Triglav. Večina ključnih hitrostnih izzivov, idej in gorskih podvigov vključuje tudi Triglav. Vsako leto se kdo spomni kakega novega, za običajnega človeka neverjetnega izziva, ki ga bo opravil na Triglav.

Ob omembi Triglava se vedno zdrznem. Vedno trznem. Vedno se spomnim, da je čas, da je treba spet gor. Vedno začutim, da me kliče. Sicer sedim v pisarni, gledam v ekran in nekaj tipkam, vendar si lahko, kot s kakim zelo sofisticiranim računalniškim programom, vizualiziram vso pot do Triglava. Vsak vzpon, vsako dolino, vsak kilometer.

Še posebej danes.

"Vsega je kriv David Kadunc!"

Pred nekaj leti si je David Kadunc, v tistem času eden naših najbolj opaznih gorskih ultratekačev, ki je bil zmožen brez večjih težav opraviti tudi z najtežjimi ameriškimi gorskimi ultramaratoni na sto milj, odločil za svojevrsten in čisto zaseben podvig: v 24 urah se je namenil preteči od Ljubljanskega gradu čez vse kuclje in hribe prav do vrha Triglava.

To mu je tudi uspelo, prigodo je popisal na svojem blogu, in njegova več kot 110 kilometrov dolga pot z več kot 10 tisoč višinskimi metri se je v meni zasidrala kot nekaj, kar bi bilo vredno poskusiti.

Seveda v več dneh.

Leta so minevala in v tem času sem popeljal na vrh Slovenije vse tri otroke, pred dvema letoma pa sva se na Triglav iz Ljubljane na večdnevni pohod odpravila tudi z ženo.

Takrat se nisva odločila za direktno pot do vrha, temveč sva sledila malce pozabljeni, vendar zelo lepi transverzalni poti dr. Janeza Ruglja, ki je speljana tako, da po prihodu na Črno prst nad Bohinjem potrebuješ še kaka dva dni počasne hoje, da obkrožiš vse planine nad jezerom in šele potem zagrizeš v triglavsko pobočje. Ideja direktnega in čim bolj hitrega pohoda iz Ljubljane na Triglav pa je ostajala neizpolnjena na programu.

Potem pa sem lani na spletu prebral zapis Katje Drobež, še ene slovenske ultramaratonke, ki je, navdahnjena s podvigom Davida Kadunca, svojega moža Andreja prepričala, da morata tudi onadva izvesti nekaj podobnega.

Odločila sta se, da se bosta od doma v Ljubljani na Triglav podala v dveh dneh in da bosta prvi dan prišla do Bohinja, drugi dan pa še na vrh. Ustrezno sta se pripravila na pot, naštudirala orientacijsko zahtevnejše dele terena ter s svojim podvigom tudi uspela.

Pozelenel sem od zavisti.

Samo Rugelj Foto: Osebni arhiv "Ne zmoreš!" "Kdo pravi, da ne zmorem?!"

Bilo je pred več kot tridesetimi leti, ko smo taborili v Bohinju, kjer se nam je za nekaj dni pridružila tudi moja prijateljica in sošolka Mojca. Sedeli smo zvečer ob tabornem ognju, se menili o hribih in o Triglavu, potem pa smo na Mojčina vprašanja, kako naporen je vzpon na Triglav, takrat namreč še ni bila planinka, odgovorili: "Glej, ti tega ne zmoreš!"

Vzravnala se je in rekla: "Kdo pravi, da ne zmorem?!"

Naslednji dan smo se odpravili na pot in seveda je zmogla.

Minilo je več kot trideset let in ob praznovanju naših abrahamov smo se spet začeli pogosteje srečevati. Povedal sem Mojci o svoji ideji, direktnem pohodu na Triglav, saj sem vedel, da je v dobri kondiciji in ima za sabo že veliko hribovskih izkušenj, tudi gorskih tekov, čeprav se ni nikoli kaj posebej pripravljala za karkoli, in zadeva ji je takoj vzbudila zanimanje.

"Kadunc je to pot zmogel v enem dnevu, Katja in Andrej Drobež v dveh, meni pa se zdi, da bi bila tridnevna varianta kot nalašč za nas," sem filozofiral pred poletjem.

Z nami sem mislil svojo ženo, Mojco, sebe in morda še kakšnega tekaškega prijatelja.

"Ok, zmenjeno, sem za!" je rekla Mojca.

Okvirno smo se domenili, da gremo na pot konec avgusta, poletje pa je bilo tako hitro mimo, da nam ni zneslo, da bi se dobili za klepet, kaj šele za tako pohodno turo. Potem je prišlo deževje, ki je shladilo hribe in grozilo, da v naše kraje že prinese jesen.

Razmišljal sem, ali nam bo šel mimo tudi september.

"Kaj pa, če greva jutri?"

Prejšnji vikend sem tako, medtem ko sem hotel na zalogo oddelati čim več rednega pisanja, vsakih nekaj ur preučeval vremensko napoved.

Ves čas je kazala enako.

V torek bo še lepo vreme, v sredo pa se bo okoli Triglava pooblačilo in začelo deževati. Na tri dni lepega vremena v bližnjih dneh tako ni bilo mogoče računati: na voljo je bil samo dan in pol.

Vprašal sem ženo, kaj si misli o takem pospešenem pohodu.

Rekla je, da je brez priprav to čisto premalo časa zanjo.

"Glej, varianta je, da gremo v dnevu in pol," sem rekel v ponedeljek Mojci po telefonu, "prvi dan do Bohinja, drugi dan prek Voj na Triglav in potem spust v Krmo. Samo morala bova iti sama. Bo pa Renny prišla po naju. Kako se ti to zdi?"

"Ok, greva!" je rekla.

"Ej, ampak to je res dolga tura. Ob štirih bo treba iz Ljubljane."

"Ni problema."

"To je prvi dan več kot 80 kilometrov, lahko tudi 90, če se bova kaj izgubljala, in kakih 4.000 višinskih metrov vzpona, morda celo več," sem jo opozarjal, "drugi dan pa še vzpon na Triglav in spust v dolino."

"V življenju si ne želim postavljati nobenih omejitev," je odvrnila.

Obnemel sem in ostal brez komentarja. In brez izgovora.

Za ob pol petih zjutraj sva se domenila sredi Ljubljane, kjer sta se stikali najini poti in se podala čez Polhograjce proti Triglavu.

Brez naglice in brez počivanja

Ni šlo za tek, temveč za pohod. Kot je rekel Goethe: "Brez naglice, vendar brez počitka."

V enem samem dolgem, izjemnem, zložnem, vztrajnem dnevu, sva z Mojco v maniri starih popotnikov, torej samo s pomočjo zemljevida in vaščanov, ki sva jih srečala na poti, prehodila skoraj devetdeset kilometrov, se povzpela čez vse Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, se spustila do Bohinja, tam odspala nekaj ur, naslednje jutro pa se navsezgodaj povzpela še na Triglav ter se potem popoldan spustila v Krmo. Tam naju je pobrala moja žena.

Vse se je poklopilo. Najina energija, zavzetost, vztrajnost, a tudi sproščenost. Tudi vreme je zdržalo. Šlo je za veličastno, v mojem primeru skoraj nepresegljivo turo.

"Odločno, zložno in spontano," je najin pohod poimenovala Mojca.

"Ej, Mojca?" sem vprašal, "a sva bila midva od tistega Triglava pred več kot tridesetimi leti sploh kdaj še skupaj v hribih?"

Izkazalo se je, da ne, srečala sva se le na nekaterih gorskih tekih. To je bila najina druga skupna planinska tura.

Nemir, ki se je vame naselil pred šestimi leti, ko sem prebral Kadunčev blog, je bil nahranjen.

Spust

Ko sva se spuščala v dolino, sva naletela na mlado skupinico planincev, s katero smo se pogovarjali že na vrhu in potem še v koči na Planiki.

Bili so štirje. Dve dekleti, dva fanta, mladost, hribi, to je nekaj najlepšega, mi je šinilo skozi glavo.

"Kako to, da se družite in da ste šli skupaj na Triglav?" sem jih vprašal.

Bili so odprti in komunikativni.

"Končali smo srednjo šolo in zdaj čakamo na faks," je rekla ena od njih, "pa smo šli na obisk. Ena prijateljica dela na Vodnikovi koči, druga v Bohinju."

"Super. Kaj boste pa študirali?" sem nasmejano vprašal, in se narejeno postavil malce po učiteljsko.

"Bova midva presodila, če ste dobro izbrali," je med smehom dodala Mojca.

Obstali so v vrsti, kot da so se za trenutek spet znašli v šoli.

Občutek sem imel, da so začutili najino energijo, energijo pohodnikov, ki zmoreta v dobrem dnevu priti peš iz Ljubljane do Triglava.

Izkazalo se je, da gre prvi študirat medicino, druga matematiko, tretja industrijsko oblikovanje, četrti pa dizajn.

Prepričali so me. Ko takole srečaš mlade ljudi, ki se v prostem času odpravijo na druženje z vzponom na Triglav, vsak z jasno študijsko ambicijo, z lastno življenjsko zgodbo, se ti vrne nekaj optimizma v našo prihodnost.

"Tudi midva se poznava še iz srednje šole," je rekla Mojca.

"Morda boste tudi vi šli čez trideset let spet skupaj na Triglav," sem rekel jaz.

Potem smo se poslovili in odšli vsak v svojo dolino.

Naslednji dan je začelo deževati.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

2
  • puščica2 / 11.09.2017. ob 15:01

    Jaz grem na hrib zlagoma, da kaj vidim, da kam ne padem in da se konec koncev z vrha vrnem zdrav in čil.

  • seeden / 10.09.2017. ob 19:35

    čestitke. da si frajer ni treba iti peš v Campostelo...

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano