Družbeni mediji in program za nežno pranje

V dobi interneta ljudje ne marajo, da bi jim država ukazovala, svetovala, kaj šele kaj prepovedovala. Na primer glede sladkih pijač, sončenja, tobaka, alkohola, interneta, migrantov in podobnih zadev.

Profesor na Harvardu in sodelavec Bele hiše v času Baracka Obame Cass Sunstein je dobil idejo, da je mogoče ljudi na pravo pot spraviti tudi bolj nežno. Da ni treba, da jih z vso silo vlečemo, ampak je dovolj, da jih samo dregnemo v pravo smer. V knjigi z naslovom Nudge – Improving Decisions about Health, Wealth, and Happiness (vir) je s soavtorjem Thalerjem opisal mehke metode državnega paternalizma. Ljudje se še vedno odločajo svobodno, vsaj tak občutek imajo, ampak okolica jih dregne v smer, da so njihove odločitve bolj "pravilne" (pravilne dajem v narekovaj zaradi dvoma o tem, da država vedno ve, kaj je prav in kaj ni).

"Okolica" je lahko marsikaj. Od oglasnega prostora, ki ga v medijih zakupi država, da državljane poduči o tem, kaj zajtrkovati, do povsem nedolžnih prispevkov v medijih, na primer o škodljivosti sončenja, nevarnosti telefoniranja med vožnjo ipd.

Kako lahko na ljudi vplivajo Google, Facebook in Twitter

Zadnje čase imajo največjo možnost vplivanja družabna omrežja in internet. Novice, ki jih na vrh porineta Facebook ali Twitter, oz. zadetki, ki jih na vrh najdenega uvrsti Google, ljudem povedo, kako razmišlja okolica, kaj se piše v medijih, kaj so o zadevi rekli prijatelji. Na podlagi tega potem oblikujemo svoje odločitve, ki se nam zdijo še vedno svobodne. Thaler in Sunstein sta v svoji knjigi dokazala, da dreganje deluje.

Podjetja, kot so Google, Facebook in Twitter, imajo velikanske možnosti tovrstnega vplivanja na ljudi, zato je vsak vpogled v to, ali in v katero smer dregajo, dragocen. In tak vpogled v zadevo smo dobili v začetku avgusta, ko je v javnost prišlo besedilo (vir) uslužbenca podjetja Google. James Damore v njem pove, da imajo v podjetju zgrešene poglede na raznolikost, da narobe razumejo enakost med spoloma in da podjetje ne trpi mnenj, ki odstopajo od progresivističnih dogem. Za prvo in drugo je stroka povedala, da ima polno podlago v znanosti (vir). Zadnje, in sicer da je notranja kultura v Googlu taka, da ne trpi drugačnih mnenj, pa je potrdilo podjetje samo tako, da je pisca odpustilo.

Kakšne religiozne razsežnosti ima na Googlu neznanstveno pojmovanje raznolikosti in enakosti, pove naslednje. Prvič, zaradi argumentiranega, konstruktivnega, dobronamernega, a vendar "napačnega" pisanja je moral dopust prekiniti sam glavni izvršni direktor podjetja. Kult enakosti, različnosti in ne vem kakšnih pravic še je v Silicijevi dolini tako globoko zasidran, da je nastala cela panika. Spomnimo, pred leti je moral podjetje Mozilla zapustiti Brendan Eich, čigar greh je bil, da je kot zasebnik podprl kampanjo proti istospolnim porokam (vir).

Drugič, Google je presodil, da ima manj škode, če Damora odpusti in tvega kritiko, da je netoleranten do drugače mislečih, kot da bi v svojih vrstah imel programerja, ki si upa javno napisati, da imajo moški in ženske nekoliko različne talente. Pritisk je bil velik, nekatera glasila Silicijeve doline so Damorov manifest označila za nagnusen (vir).

Google slika št. 1 Tretjič, Google ima na najvišji ravni celo podpredsednico uprave, ki je odgovorna za raznolikost, da jim le ne bi kdo očital, da niso za raznolikost (vir). In ne nazadnje, takratni šef Googla Schmidt je leta 2014 ponudil strokovno podporo kampanji Hillary Clinton.

Ker Google ni neka pekarna, ki nekomu noče speči torte (vir), ampak podjetje, ki je posrednik med človeštvom in vsebinami na internetu, je na mestu vprašanje, v katero smer svoje uporabnike drega oz. nagovarja. Pišejo (vir), da se podjetje aktivno trudi, da bi politično nekorektne zadetke iskalnik potisnil navzdol. Vir je Breitbart, ki gre nekaterim v Sloveniji na živce, zato sem sam naredil preprost preizkus.

Iskanje belega para

Na prvi fotografiji vidite rezultate iskanja fotografije belega para. Med prvimi trinajstimi zadetki je pet fotografij običajnega belega para. Na dveh fotografijah je bel par s temnopoltim otrokom, od tega je en par homoseksualen, nekaj parov je mešanih, en par pa je temnopolt in ima belega otroka. Natančnih zadetkov je torej 38 odstotkov, nenatančnih, a politično korektnih pa 62 odstotkov. Povedano drugače: da bi bil iskalnik politično korekten, je pripravljen žrtvovati dve tretjini natančnosti.

google Iskanje temnopoltega para postreže s 14 zadetki temnopoltih parov (fotografija št. 2). Natančnost iskalnika je 100-odstotna. Pri temnopoltih težav s politično korektnostjo očitno ne gre pričakovati.

Morda bo kdo rekel, da je algoritmu težko najti pravo fotografijo. Poskusimo še s politično nevtralnimi fotografijami: tudi pri iskanju kozarca belega ali rdečega vina je natančnost 100-odstotna, torej ni nemogoče najti prave fotografije.

Tako je na primeru dveh iskanj, kjer je mogoče razmeroma hitro in čez palec ugotoviti, kam pes taco moli. Kaj se dogaja, če na primer iščemo politično bolj ali manj izpostavljene vsebine, lahko samo ugibamo. Nekateri trdijo, da Google rezultate dejansko izkrivlja (vir).

Seveda iskalnik ni edina točka, kjer je mogoče ljudi dregniti v pravo smer. Če ste na Twitterju, vam ta vsake toliko predlaga neke ljudi v slednje. Ni težko narediti algoritma, ki bo malce bolj podpiral eno politično barvo oz. ljudi s "problematičnimi" stališči ne bo ponudil v sledenje, "prave" mnenjske voditelje pa.

google Ali Twitter to dela? Tega ne morem dokazati. To so drobni ukrepi, ki imajo lahko velike posledice. Direktna cenzura, zapiranje računov, onemogočanje zaslužkov in podobni ukrepi, s katerimi velike internetne korporacije onemogočajo svobodno izmenjavo mnenj, si zaslužijo poseben članek.

Zdaj veste

Ena bistvenih značilnosti Thaler-Sunsteinovega pristopa k dreganju ljudi v "pravo" smer je, da je dreganje nezavedno. Deluje na intuitivni del miselnih procesov. Ljudem ni treba popolnoma oprati glav, ker to bi opazili. Ne zavedamo se, da nas čisto malo vlečejo za nos. Če in ko to usmerjanje ozavestimo, deluje mnogo slabše.

No, zdaj ste ozaveščeni.

google Google je podjetje, ki je za človeštvo naredilo ogromno dobrega. O tem priča tudi vrednost tega podjetja na borzi. Zaupali smo mu ogromno osebnih podatkov, ker pravijo, da je njihov moto, da niso zlobni, "not evil".

Odsotnost zlobe zadostuje. Ni treba, da se trudijo biti dobri, ni treba, da svet dregajo v boljšo smer. Ni treba, da bi Google, Facebook in Twitter iz nas delali boljše ljudi. "Not good, not evil" oz. "ne dobri ne slabi" bi bila kar dobra rešitev. Naj internetna podjetja delajo svoj posel s čim večjo natančnostjo, politično korektnost in moralno avtoritarnost pa naj prepustijo avtorjem vsebin.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

 

 

 

 

Sorodne vsebine

Komentarji

6
  • metalurg / 04.09.2017. ob 21:43

    Če vpišeš v Google samo "couple", dobiš slike parov belcev. Če napišeš "white couple", dobiš pa vse žive rezultate, saj mora biti pri paru nekaj posebnega, da posebej omenjajo "belino". Je popolnoma logično, saj nihče za par belih ljudi ne govori o paru belcev, ampak samo o paru. Se vprašaš o inteligenci pisca kolumne, najbrž je samo od nekod skopiral idejo za pisanje in bolj malo razmišljal zraven.

  • Guzjebescu / 09.09.2017. ob 16:38

    Metalurg ima prav. Žiga je žal samo slovenceljn, ki ne vidi dalje od barve sočloveka. Pa četudi ima internet, mu ta služi predvsem zato, da prepiše kaki članek in nam soli pamet. Reddit press.

  • Ratko / 06.09.2017. ob 18:25

    Gaber! In ti mu boš pojasnjeval? No ja...

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano