Sreda, 13. 5. 2020, 4.00
3 leta, 11 mesecev
Poročanje o odprtju novega nakupovalnega središča je bilo malce nelagodno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,25
4
Televizijska reportaža ob odprtju nakupovalnega središča je bila nekoliko nelagodna. Nakupovalci v maskah na hodnikih so bili prvi, ki jih je privabila sladka luč novoodprte trgovine in jih je ujela kamera v novi realnosti družbeno distanciranega nakupovanja za maskami.
Gospa, ki je bila na prizorišču med prvimi in se je z eno roko oklepala pravkar izvedenega nakupa, ki ga je prižemala k sebi kot majhno dete, si ni mogla pomagati in je nalila kupico moralizma: "Kupujejo, čeprav nič ne potrebujejo." Prva oseba množine je nekako izpadla. Čeprav se prva oseba množine lahko nanaša na vse nas.
Vse globalne modne trgovske verige so svojim spletnim strankam pisale nekako isto, sporočila spletnih novičnikov so bila obotavljiva, napisana pa so bila na tako vižo: tedensko vam pišemo o prijetnih postranskih stvareh, že dolga leta se v glavnem izogibamo neprijetnim temam, toda zdaj so nastopili časi, kot jih še ne poznamo: zavedamo se, da vas morda slike boemskih pariških lokalčkov ne bodo spodbujale h kupovanju pretankih bluzic za ta letni čas, ampak vas lahko morda zagrenijo ali celo razkačijo; zato nam povejte, si želite, da vam še naprej prodajamo iluzije (in zraven kliknite na tole poplinasto obleko z napihnjenimi rokavi), ali pa bi raje, da vam nekaj časa damo mir, da se vsi skupaj soočimo in sprijaznimo z novo realnostjo?
Pandemski krč je (bil) prevelik izziv za frivolno industrijo
Morda sporočilo modnih znamk še nikoli ni bilo tako iskreno kot v teh zmedenih in nekoliko negotovih PR-besedilih. Sporočilo se je bralo kot nekakšen apokrif izgubljenih časov:
"Občasno naše perilo operemo malo 'na zeleno' in vam ponudimo možnosti recikliranja; v svojih novičnikih navdihujemo z obmorskimi sprehodi po neomadeževanih obalah, da bi prodali več frfotajočih oblekic, včasih najdemo glamuroznost celo na dolgočasnem pisarniškem sestanku, da bi bolje prodajali suknjiče vpadljivih barv, v naslednjem mailu pa poskušamo prodati kolesarske hlače skupaj s sandali s predebelim podplatom, vse na platnu utvare, da se boste v tem podali v neko svetovno velemesto ..."
Moda je ozavestila svojo površinskost, zavedala se je, da prodaja iluzije, da unovčuje naše drobne želje in neartikulirana hrepenenja ter predvsem monetizira naše negotovosti. Ekološka ozaveščenost jo je zadnja leta že tlačila v shizofren položaj, ko je poskušala prisegati na trajnostno in kljub vsemu vsako leto prodati več, toda pandemski krč je bil prevelik izziv za frivolno industrijo, ki sezonsko zamenja barve, oblike, dolžine in ideale. Hkrati s širjenjem krilatice "ostanidoma" se je manjšala prodaja modnih kosov, oblačila so se znašla na dnu prioritet, daleč pod hrano in zdravili, daleč za vrtno opremo in toaletnim papirjem.
V strupeni igri mode sodelujemo vsi
Toda za nališpanim pročeljem se odvija realna ekonomija: modna industrija je pomemben del svetovnega gospodarstva, ki zaposluje na milijone ljudi, tudi v najrevnejših državah sveta, s kompleksnimi sistemi logistike.
Je tudi ena od trajnostno najbolj spornih in okoljsko najbolj nasilnih panog, tako na strani proizvodnje kot potrošnje, torej v tej igri sodelujemo vsi: hektolitri strupenih barv se razlijejo po tisočih kilometrih tkanin, za katere se požanje in s herbicidi poškropi neskončne hektarje bombaža ali se uporabi nepregledne količine plastike, ki se nato ob pranju v obliki mikrodelcev spere nazaj v podtalnico ... Vse zato, da bi bila prenekatera cunjica oblečena samo enkrat, torej nobenkrat, morda samo za bežni trenutek neslišnega "škljoca" Instagrama.
Toda moda odigrava tudi svojo drugo vlogo, simbolno vlogo, vlogo sporočanja. Vsaka oblačilna izbira (ali prav zanalašč, neizbira) ima svojo težo in pomen, poskuša nekaj povedati okolici. Z oblačili, ki jih daje nase, človek komunicira. So nosilec identitete, imajo vlogo filtra, utehe, pobega tudi v teh težkih časih.
In v kateri trenirki ste tičali vi teh šest tednov?
Maturantska obleka, kupljena v zadnji ihti februarskih razprodaj, zdaj nemo visi na obešalniku, zataknjena čez rob omare. Zlato-črna kreacija precej nemogočega kroja, očitno ukrojena po drznem vzoru razvpite znamke, je še nikoli oblečena, še zmeraj z etiketo, v svojem praznem visenju spomin na tiste marčevske dni letošnjega leta, ko se je sprožila zasilna zavora in čas vrgla iz tečajev.
Spontani odzivi modnega sveta na novo realnost so bili splet norosti in bolečine. Eden od prvih viralnih izzivov na Instragramu med pandemijo so bile prepasane blazine v vlogi večernih toalet, ki so poskušale posnemati visoko modo z najbolj ironičnim mogočim orodjem – blazino iz domače postelje. Videli smo fotografije posameznikov, ki so v neuporabljenih večernih oblekah nosili smeti, saj je bila to v državah strogega "lockdowna" skoraj edina dovoljena pot iz hiše.
In v kateri trenirki ste tičali vi teh šest tednov? "Moji čevlji sploh več ne vedo, ali sem še med živimi," je bil eden od zapisov na družbenih omrežjih. Dolge dni so na vrsto prihajale samo ene in iste superge primerno kakijaste barve, ki jim je podplate dnevno razžiral z varekino prepojen predpražnik. Togi suknjiči, ki so obljubljali nova srečanja, poti in projekte, so žalostno ždeli v omari in hvala bogu, da sem si lahko od najstniške hčerke izposojala legice in druge kose iz grmade brezobličnih bombažastih džersijastih oblačil.
Ko smo razrezali prvo od tako vseprisotnih, presežnih in odvečnih bombažnih majic, da bi po internetnih navodilih izdelali provizorično obrazno masko, smo s to potezo tudi simbolično zarezali v novo modno realnost.
Kolesje se bo spet zavrtelo z novimi barvami, vzorci in, sčasoma, logotipi
Maskam ne moremo reči niti modni dodatek, nosimo jih zaradi družbene norme. Glede na to, da s higienskimi maskami ščitimo predvsem okolico pred svojimi virusi, naj bi pričale predvsem o solidarnosti in družbeni odgovornosti. Ali pa smo že prestopili tisto mejo skupne solidarne izkušnje, ko so maske igrale vlogo izenačevalca, in poslej odražajo – Že? Spet? – tudi status in modno ozaveščenost? Kje se konča funkcija maske in kje se začne komunikacija statusnega simbola?
Najbolj zveneče svetovne modne hiše so v ključnem trenutku sporočile, da bodo svoje proizvodne zmogljivosti namenile šivanju zaščitne opreme, torej tudi mask. In nekateri so si že obetali, kako bodo lahko končno z logotipom prekrižanih LV ali s čokatimi črkami zapisanega prepletenega G-ja, ki bo kar prekril njihov osnovni organ komuniciranja, sporočali svetu svojo odločitev okusa.
No, mero za okus so za zdaj ohranile modne hiše in maske šivajo brez logotipov, saj so namenjene zgolj potrebam zdravstvenega osebja. Po drugi strani pa so številna majhna podjetja v času splošne krize našla s šivanjem uporabnih in ličnih mask tudi nišo za svoje preživetje in oblikovanje lastne prepoznavnosti. In tako bo morda neprostovoljen trend mask prinesel kakšnemu nadarjenemu oblikovalcu novo priložnost ... In kolesje se bo spet zavrtelo z novimi barvami, vzorci in, sčasoma, logotipi.
"A si opazila obleke," me je vprašala prijateljica na prvi ponedeljek razrahljanih ukrepov. Razlika na napol polnih dopoldanskih ulicah je bila očitna. Spet so vzniknile barve, zatopotale pete in zaprhutala krila ...
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Preberite tudi:
4