Spoštovani bralci, če se strinjate, da v Sloveniji delo izgublja svojo vrednost, me zanima, ali razumete, zakaj so potrebni novi davki in kako bodo davki vplivali na kakovost vašega življenja v prihodnjih letih? Znate ti dve vprašanji razložiti otroku v četrtem razredu?
Predstavniki vlade govorijo o tem, da je treba bremena krize pravično porazdeliti med vse družbene skupine. Veste morda, koliko državnih bankirjev je dobilo pravično breme kazni, ker so na lepe oči (v bančnem jeziku se temu reče brez zadostnih jamstev) podeljevali kredite? Zaradi njih so državne banke pod vodo in jih ves čas na račun našega standarda rešujemo davkoplačevalci.
Predstavniki vlade govorijo o tem, da je treba ohraniti socialno državo. Ste zadovoljni s takšnim razumevanjem socialne države, ko je 90 tisoč ljudi v gospodarstvu izgubilo službo in zgolj osem tisoč v javnem sektorju? Ne spreglejte, da si pri drugih državah izposojamo milijarde, da še naprej vzdržujemo skoraj nespremenjene družbene podsisteme.
Predstavniki vlade govorijo o tem, da je ponekod v Sloveniji že vidno okrevanje. Jaz ga vidim zlasti v objavi državnega statističnega urada prejšnji teden: lani sta dve tretjini zaposlenih prejemali neto tisočaka ali manj; polovica zaposlenih Slovencev je mesečno zaslužila manj kot 900 evrov neto. Če ste kdaj res verjeli zapeljivim besedam, kako bogata in Švici podobna je Slovenija, potem vas morajo ti podatki zbuditi v realnost. Slovenija je revna država. To je boleča resnica. A problem je drugje. Problem je, da bo Slovenija ob nespremenjeni politiki še revnejša država.
Kruta resničnost socialne Švedske
Ker je Slovenija pred neizogibno privatizacijo državnega premoženja, si je vredno prebrati analizo o globalnih razmerjih med delom in kapitalom. Slovenija bo namreč v nekaj letih povsem drugačna država. Ni nujno, da bi bila slabša ali manj pravična. Vprašanje je le, ali odločevalci v socialnem partnerstvu razumejo prioritete.
Spoštovani bralci, dovolite mi, da ponovim izsledke iz britanskega tednika The Economist, ki je v zadnji številki opisal izzive, ker delavske plače že tri desetletja izgubljajo proti kapitalu.
Vse, kar država ustvari, je kot pita (ekonomisti jo imenujejo BDP): večji del pite predstavljajo plače delavcev, manjši del pite so obresti, dividende in rente, torej donos na kapital. Do začetka 80. let prejšnjega stoletja je veljalo trdno razmerje med obema deloma pite, zaradi česar je večja produktivnost delavcev vplivala tudi na višjo blaginjo. Če namreč delavec vedno dobi enak delež pite, potem se mu standard dvigne, ko se pita poveča.
Zadnja tri desetletja pa se velikost delavčevega kosa pite zmanjšuje, ugotavlja The Economist. Medtem ko so pred tremi desetletji v ZDA delavske plače predstavljale 70 odstotkov pite (BDP), jo zdaj le še 64. Na Norveškem se je ta delež zmanjšal s 64 odstotkov leta 1980 na 55; na Švedskem v istem obdobju s 74 na 65 odstotkov.
S tem se seveda povečuje neenakost, kajti kapital imajo predvsem bogatejša gospodinjstva, revnejša imajo zgolj dohodke od dela. Politična debata o vzrokih za neenakost je razdeljena na dva pola: levi politiki trdijo, da so za sodobno neenakost kriva mogočna in bogata podjetja ter šibki sindikati; desni politiki, če problem sploh prepoznajo, razlog za povečevanje neenakosti vidijo v potratni birokratski vladi in visokih davkih.
Roboti vs delavci
The Economist kot ključni razlog za povečevanje neenakosti navaja globalne trende, zlasti inovacije v IT industriji in nadomeščanje nekvalificiranih delavcev z vedno cenejšo robotizacijo proizvodnje.
Cilj vsake pametne politike bi po mnenju The Economista moral biti okrepitev delavcev, ne da bi s tem škodovali podjetjem. To pa pomeni rast gospodarstva, ki bo zagotovilo nova delovna mesta, nikakor pa ne zaščita obstoječih delovnih mest. Tu sta še dve vprašanji globalnih trendov: Kako se odzvati na tekmovanje delavcev s stroji in kako razširiti dostopnost kapitala tudi med delavce? The Economist rešitev na prvo vprašanje vidi v znanju: moderne univerze podajajo takšna znanja, ki delavcem omogočajo, da jih ne bodo zamenjali roboti, temveč bodo delavci robote ustvarjali in z njimi upravljali. Na drugo vprašanje, ali je sploh možno zagotoviti delavcem dostop do kapitala, pa je odgovor lahko v pokojninski reformi in privatizaciji.
Ali mora Slovenija res postati še revnejša država?
Slovenija je na točki, ko se dolgoročnim spremembam svoje družbe ne more več upirati, pred nami je tako privatizacija kot potreba po novi pokojninski reformi. Slovenska politika ima na izbiro, ali bo ščitila privilegije manjšine ali pa bo pristala na to, da smo vsi državljani enakopravni.
Do zdaj so slovenski politiki ščitili privilegirane. Če jih bodo še naprej, potem bo Slovenija neizogibno še revnejša država, saj socialni partnerji nimajo nobene ideje, kako v prihodnjem desetletju zmanjšati brezposelnost pod 120 tisoč ljudi.
Slovenija bo še revnejša država, ker politiki ne morejo znižati davkov, saj bi to ogrozilo obstoj njihovega sistema. Slovenija bo še revnejša država, ker v tako rigidnem okolju noben lastnik ne bo razvijal novih dejavnosti; z racionalizacijo in učinkovitejšim upravljanjem pa bo povečal dobičke za nekajkrat. Slovenija bo še revnejša država, ker si nobeno tuje podjetje ne bo želelo priti k nam, da bi odprlo svoje podjetje. Slovenija bo še revnejša država, ker bodo pametni mladi ljudje odšli v normalne države. K nam ne bo nobenega dotoka mladih in izobraženih; izgon bosanskih zidarjev iz Vegrada je simbolni prelom, ko so tujci opustili upe, da je Slovenija pravna in perspektivna država.
Zakaj se vam splača igrati loto
Verjetnost, da v Sloveniji zaradi svojih sposobnosti in znanja dobite službo, kjer vam bo podjetje na mesec plačalo neto štiri tisoč evrov (toliko približno dobi Gašpar Gašpar Mišič za vodenje Luke Koper), je zelo blizu verjetnosti, da na lotu zadenete sedmico. V Sloveniji ni služb niti za štiri tisoč bruto na mesec. Če imate srečo, da sploh dobite službo, je plača 1.600 evrov bruto.
Mislite, da ste srečni, ker imate službo in takšno plačo? Pravzaprav ste poraženci. Vse življenje ste imeli mizerno plačo, ki vam ni omogočala ekonomske svobode, a tolažila vas je politična obljuba, da je treba bremena krize pravično porazdeliti. Ko boste stari in onemogli, nikar ne upajte na pokojnino. Zakaj bi vam generacija, ki so jo zdajšnji politiki oropali sedanjosti in prihodnosti, plačevala za pokojnino? Zato, ker vi od svoje mizerne plače vzdržujete zdajšnji pokojninski sistem? Ah, dajte no, pravljice je konec, čas je, da se zbudite. Slovenija je zelo revna evropska država.
4
