Politkolesarji so težava, ne rešitev!

Mnenja Čas za zajamčeni dohodek

Winston Churchill je demokracijo označil za najslabši način vladanja, razen vseh drugih, ki smo jih poskusili. O korupciji v demokratičnih družbah sicer res lahko povemo več kot o korupciji v socializmu. Toda ne zato, ker bi je bilo več; ampak ker nam v demokraciji zaradi izrečenih kritik (praviloma!) ne grozijo z gulagom.

V Severni Koreji je oblast dedna. Vodilne v državi namesto volivcev že tri generacije imenuje ena sama družina. Študije o nepotizmu pa so kljub temu zelo redke. Ker imajo raziskovalci radi svoje nohte, zobe, kosti in življenje.

Resnici na ljubo pa represija zoper žvižgače na razcvet korupcije vpliva bistveno manj kot zgrešen sistem nagrajevanja. Takšen, ki lojalnost ceni bolj od rezultatov. Mlajši ob tem cinično pomislijo na Slovenijo. Kdor je odraščal v prejšnji državi, pa dobro ve, da ostanki te miselnosti k nam niso padli z neba leta '91, ampak so kvečjemu preživeli leto '91.

Pred tem smo imeli tudi mi dosmrtnega predsednika in prevzgojno letovišče za žvižgače na Jadranu. Tihotapili smo kavo, kavbojke in mikroračunalnike; si izposojali drobni inventar v službah, ilegalno preprodajali nemške marke na tržnici, množično gradili na črno. Po današnjih standardih smo bili mali kriminalci. Vsi razen velikih kriminalcev, ki so bili v partiji in zato dobro preskrbljeni.

V SFRJ je o priložnostih in izbirah, ki jih je imel Janez Slehernik na voljo, krožila šala: "V kapitalizmu ima vedno nekdo več od tebe, ker vedno nekdo ustvari več od tebe. V socializmu pa ima vedno nekdo več od tebe; ker vedno nekdo krade bolje od tebe."

Novice Tomaž Štih: Stranke, zgrajene okoli kulta osebnosti, so idealne za razočarane volivce

Razširjeno prepričanje, s katerim nas je zaznamoval totalitarizem, da do blaginje ni mogoče priti s podjetništvom, poštenostjo in trdim delom, ampak s pomočjo politike, državnega prerazdeljevanja in zakonskih privilegijev; odmira zelo počasi. Povrhu pa države –med njimi žal tudi mi – ki razdelijo več denarja in si lastijo večji delež gospodarstva, državljani bolj ubogajo; kot takšne, v katerih blaginja posameznika ni odvisna od dobre volje politike, ampak si lahko v njej najde zaposlitev v zasebnem sektorju, z delom pošteno zasluži in po davkih obdrži večino ustvarjenega.

Najučinkovitejši orodji proti tem negativnim pojavom sta občasna menjava oblasti in na zasebni pobudi temelječi, prostotržni kapitalizem. Prvo poskrbi, da se ljudje na vodilnih položajih v državi menjajo, in omogoči zdravo kroženje političnega kadra. Drugo pa dodatno krepi neodvisnost gospodarstva in prebivalstva od politike.

Toda, mar nista ravno ti dve najboljši zdravili proti korupciji v resnici najbolj na udaru politkolesarjev in medijev?

Ali kdo verjame, da z rdečo zastavo mahajoči protestniki podpirajo manj državnega prerazdeljevanja elitam; ob tem pa je na vrhu njihovih zahtev več sredstev za 30 tisoč nevladnih organizacij? Se s "smrt fašizmu" morda zavzemajo za umik politike iz gospodarstva in privatizacijo državnih podjetij? Kako pa gre skupaj zahteva po profesionalnem kadrovanju in ohranjanju foteljev vsem tistim, ki so jih tja imenovale leve vlade ali pa so nanje dobesedno že prilepljeni?

Se morda člani kabineta nekdanjega predsednika vlade, kabineta ministra za šolstvo in vodstva strank SD, LMŠ in Levice iz prvih kolesarskih vrst res ne želijo uvrščati ne levo ne desno? To so vendar ljudje, ki so bili pred dvema letoma pripravljeni na vse, samo da bi jim uspelo sestaviti koalicijo z izključno levimi strankami. In pred dvema mesecema vse, samo da je ne bi sestavila desna sredina. Kako naj resno vzamemo one, ki danes večinsko vlado obtožujejo nedemokratičnosti; zadnji dve leti pa so nam zatrjevali, da je manjšinska vlada vrhunec demokracije? Je politična težava res v vladi ali pa morda v tistih, ki dva meseca po njenem nastopu in dve leti pred volitvami zahtevajo predčasno prekinitev mandata že pete vlade zapored, ker pač ni leva.

Novice Tožilstvo: Pozivi k umoru Janše niso spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti

Čakajte no malo, politkomisarji. V Sloveniji je bilo v zadnjih 75 letih le sedem let nelevih vlad. Kako pa si vi predstavljate demokracijo, če vsakič, ko na oblasti ni levice, zahtevate takojšnjo menjavo vlade? So redne volitve sploh vaša intimna opcija?

Zdi se, da opazujemo zgolj reprizo protestov iz leta 2012. Z istimi nameni, slogani in protestniki, ki se prebudijo vsakih nekaj let in protestirajo le do izvolitve leve vlade. Potem utihnejo in poniknejo. Njihova imena pa zasledimo le še, ko se kadruje v državne službe ali na spletnih straneh za spremljanje tokov javnega denarja.

Slaba novica za protestnike je, da je čas, ko se je uspešno politično pot začenjalo z antifašizmom in končalo z dobički, državnimi stanovanji, dosmrtnimi službami v javnem sektorju ali v dvornih nevladnih organizacijah, minil. In da še ene Bratuškove, Cerarja in Šarca ne bo.

Brez resnega programa, zahtev, vizije in alternative je politkolesarjenje v resnici zgolj simbol tega, kar je z družbo narobe, in ne tega, kar je z njo prav. Zdi se, da ta kolesarska steza ne pelje nikamor in je vrtenje v krogu, ki ga uprizarjajo vsak petek, po Tarči, simbolično. Zaledja so čeznje že naredila križ in začela kupovati poslance. Marx bi rekel, da se ponavljajo. Tokrat kot farsa.

Novice Štih: Koalicija med Janšo in Virantom bi sčasoma tako ali tako razpadla