Pogrešana jajca

Pa ne se šalit. A vi veste, koliko tipov je po mojem srcu plesalo tvist? S cokli? Pa nisem umrla. Pa nisem jokala naključnim mimoidočim. Pa nisem hodila naokoli, se lizala z vsemi in jim ihtela v usta, da pa je moje srce pogorišče in moja vagina samo še vhod brez čustev.

Ne, nisem. Naredila sem dvoje – ali sem ostala doma in svoje zlomljeno srce zdravila s hrano ter Limp Bizkiti ali pa se zalučala v naslednjo avanturo, kot da pretekle polomije nikoli ni bilo.

Zadnja postaja: ledena gora In res ne razumem, zakaj se nas žensk še kar drži sloves šibkega spola. Ko pa bi verjetno lahko rojevale, medtem ko bi z eno roko izstavljale račun in z drugo vlagale papriko. Me smo tiste, ki smo stereotipno neodločne in povsem trapasto prhutamo z umetnimi trepalnicami v vse te naše "rešitelje". A naši rešitelji zapuščajo to tonečo ladjo odnosov še pred otroki in ženskami.

Pa prosim, ne razumimo se narobe. Kakovosti človeka ne ocenjujem po spolu. Ker smo, kdo smo zato, kar smo doživeli. Morda na to vplivajo tudi doživetja vagin in penisov, ampak v končni fazi je srce tisto, ki šteje. Pa občasno glava, če je le v uporabi. A seveda bolj opažam pomanjkanje jajc moških kot pa žensk, saj teh zavoljo svoje usmerjenosti žal ne želim ob sebi v golih trenutkih.

Prekleta dvojina Ok, saj razumem. Vsi imamo svoje travme, ki se nanašajo ali na odnos naših staršev, teroriziranja ter lahkoživosti bivših ali pa na naše osebno prepričanje, ko pride do želje po bližini. Ljubezen je en tak genialni vlak smrti, ki na poti do konca občasno par ljudi zmeče v Gardsko jezero. Vem, sem že veselo čofotala po njem v svojih enodelnih kopalkah s pelargonijami in iskala preostanke svojega srca.

In ljudje večinoma nismo ustvarjeni za življenje v dvoje. Razen, če je v ta "dvoje" vključen pes, mačka ali pa nekdo, ki ne ugovarja. Seveda smo se zmožni prilagoditi, narediti kompromis ali tri, a če res ne naletimo na nekoga, ki je dovolj dorasel temu, da razume, da je vsak za sebe svoj in da je skupno treba negovati, potem je konec neizogiben. In ni je ljubezni, ki bi zmogla biti bolj močna od osebnih prepričanj, želja in zahtev.

Slovenski Hollywood V Hollywoodu temu rečejo nepremostljive razlike. Pri nas pa temu preprosto rečemo egoizem. Pa ga prosim ne razumeti kot nekaj slabega. Pomisliti na sebe in svoje želje najprej v mojih očeh ni slabo, je samo iskreno. In če zmoreš v prvi vrsti poskrbeti za svoje potrebe in osrečiti sebe, lahko nekoč tudi drugega. Ali druge. Ker iskati svojo srečo v drugih je precej osamljeno dejanje.

Ta iskrenost je tudi verjetno eden izmed največjih izzivov našega bivanja. Nimam pojma, zakaj, ker sama veliko raje povem povsem preprosto in občasno dolgočasno resnico kot pa, da si sproti beležim vse laži, da jih pozneje ne pomešam. Pa se mi zdi, da bi nekateri ljudje lahko izdali že celo kolekcijo svojih lažnivih zapiskov, ki jih producirajo tako suvereno, da zanje že postajajo realnost.

Stanje na trgu Hočem povedati, da se seveda na trgu samskih najdejo precej pokvarjeni primerki. Tudi radič je včasih gnil na najbolj skritih mestih. Ampak zaradi enega bednega primerka si ne pustimo vzeti upa, da pa nekje tava nekdo, ki nam ne bo povzročil hrepenečih pogledov v smeri pečice.

Ker ljudje smo marsikaj, med drugim tudi borci. Dobro, trenutno se bolj borimo za več lajkov na Facebooku kot pa za vrednote. Ampak klinc, vsak boj je pokazatelj vsaj nekega interesa. In če se lahko borimo za najbolj poceni čevlje, za zadnjo perutničko, zmanjšanje kazni in dodatne praznike, se dajmo tudi za ljubezen.

Ker, dečki, stvar je preprosta. Ljudje pridejo, grejo, nas prizadenejo, osrečijo in pustijo same. Od vas je odvisno, kaj boste s tem naredili.

Ampak, če ste res prepričani, da ste demoliran štikl emocionalnega kripla, potem se prosim zavoljo vseh nas upajočih zaprite v klet in o svoji fenomenalni bivši jočite igralkam iz Hustler TV-ja.